Mit je nekaj, kar vedno obstaja in česar nikoli ni

Dela Olge Tokarczuk ustvarjajo teren za nenehno raziskovanje, še posebej je v ospredje potisnjeno iskanje smisla in reda v danes fragmentiranem, kaotičnem svetu. Skoraj vselej pa predpostavljajo, da je za tem svetom še nekaj, morda bolj realnega in bolj avtentičnega od tega, kar vidimo tu in zdaj. Pa vendar ne zanemarjajo sodobnih problemov, ki jih podlagajo z mitološko pripovedjo. Pisateljica ne premore le velikega žanrskega razpona, saj je v njenem opusu najti vse od pikaresknega romana, družinske sage, iniciacijskega romana pa do kriminalke, temveč izjemno kreativnost kaže tudi, ko gre za formo, kajti vsako njeno delo oblikovno gradi nekoliko drugačen svet. Njen izvirni prispevek k sodobni poljski prozi je tako imenovani konstelacijski roman, ki prinaša kolaž tekstov, ki se med seboj vsebinsko le bežno povezujejo. Najopaznejša značilnost avtoričinega sloga je tako odpoved linearnemu, vzročno-posledičnemu pripovedovanju.

Da, mislim, da je to potrebno, saj je srednjeevropska literatura še vedno premalo cenjena in opazna in ostaja v ozadju drugih evropskih literatur. Poleg tega menim, da imajo pisatelji, ki so zrasli na tem območju, drugačen način gledanja na literaturo in drugačne kakovosti kot, recimo, bolj cenjeni pisatelji anglosaške ali francoske tradicije. Obstajajo tudi druge nagrade, ki se podeljujejo zgolj srednjeevropskim literatom, eno takšnih podeljuje mesto Wroclaw.

Na Poljskem sicer živi preko 35 milijonov ljudi, ampak vsi se pritožujejo, da je število bralcev kljub vsemu premajhno. Poljski jezik denimo v primerjavi z angleškim še vedno govori relativno malo ljudi, tako da so naklade precej skromne, lahkotnejše branje izhaja v nakladi od 100.000 do 150.000 izvodov, zahtevnejši romani pa dosegajo 10.000 do 60.000 izvodov. To je pač ekonomska nepravičnost, ki se potem odraža tudi v ekonomskem položaju pisateljev. Mislim, da lahko število literatov, ki v resnici živijo le od pisanja, tudi na Poljskem preštejemo na prste dveh rok.

Sprva je založba izdajala literaturo s področja psihologije, kar je bilo povezano z mojim poklicem klinične psihologinje, kasneje pa sem dodala še leposlovje. Potem se je začel proces monopolizacije knjižnega trga z nekaj velikimi firmami, ki so imele boljše pogoje, odprle so več knjigarn in imele s tem boljši dostop do bralca. Za mojo založbo je bila takšna konkurenca prevelika.

V času komunizma sem pisala šele začetne tekste, medtem ko sem prvenec izdala leta 1993, ko je bil komunizem torej že za nami. V času tega prehoda sem bila premlada in zato zame ta ni predstavljal neke posebne revolucije. Morda sem sicer tudi sama občutila revolucijo v družbenem, ekonomskem in političnem smislu, ne pa v pisateljskem.

Nikakor, temveč sem se pri sedemnajstih bala le tega, da bi me prepoznali sošolci, saj je literatura lahko zelo intimna stvar. Kolikor se spomnim, pa je tudi časopis, v katerem so bila objavljena ta dela, zahteval, da vsakdo izbere psevdonim. To so bile pač mladostne zadeve, kot odrasla nisem nikoli pisala pod psevdonimom.

Pred zlomom je bila literatura zelo politično angažirana. Kolikor se spomnim, v času komunizma sploh ni bilo ugodnih pogojev za roman z intimno tematiko, zanj sploh ni bilo posebnega zanimanja med bralci. Po letu 1989 pa je moja generacija, govorim o ljudeh, rojenih v šestdesetih letih, prinesla v to zvrst neko novo kakovost. Pojavila so se tudi zelo angažirana feministična dela, veliko žensk je vstopilo na literarni trg. Pomemben trend je bila tako imenovana literatura ožjih domovin, ki je raziskovala lokalnost in periferije. Seveda je postala bolj prisotna tudi kritika družbenopolitičnega sistema. V fikciji so se začeli graditi alternativni svetovi.

Težko bi govorila v imenu starejših generacij, saj se podrobnosti ne spomnim, so pa seveda obstajale velike državne založbe, ki so imele svojo izdajateljsko politiko. Vendar je na drugi strani obstajala tudi svobodna literatura, predvsem v emigraciji. Na tak način so ustvarjala številna velika imena, denimo tudi Czeslaw Milosz. Tako sta obstajali dve literaturi, uradna in emigracijska, ki sta se po letu 1989 združili v eno, današnjo svobodno literaturo. A treba je poudariti, da kakih posebno hudih pritiskov s strani komunizma tudi doma ni bilo. Režimska literatura je bila zgolj marginalna. Konec koncev so vsa dela druge poljske Nobelove nagrajenke Wislawe Szymborske izšla na Poljskem. Mislim, da so se poljski avtorji skozi zgodovino dobro natrenirali, da so pisali tako, kot bi se vseskozi malo poigravali z oblastjo. Tudi bralcem je literatura vedno izpolnjevala identitetno vlogo in vlogo varuha svobode.

Vsakdo živi v nekih določenih pogojih in ni si mogoče zamisliti pisatelja, ki ne bi imel nobenih političnih pogledov. Seveda jih potem lahko vključi v svoje pisanje, lahko pa jih obravnava kot za svojo literaturo nepomembne. Ampak mislim, da v vsakem primeru, četudi pisatelj ustvarja lahkotnejši roman, znanstveno fantastiko ali mladinsko delo, vanj do neke mere pronicajo njegovi politični pogledi. Tudi če se denimo v knjigi pojavi prizor, v katerem lovci ubijejo žival, se sem tako ali drugače vrine kritika družbenih razmer. Ni mogoče napisati knjige, ki bi bila povsem odtrgana od resničnosti.

Da, vseskozi skušam preverjati, kaj je resničnost. Zame je pisanje preverjanje določenih potez, določenih intuicij, biti neprestano v dialogu s tem, kar napišem. Tako sem se oddaljila od definicije, da je resničnost to, kar vidimo. Raje se opiram na pogled nekaterih filozofov in psihologov, ki menijo, da je resničnost to, kar ima posledice za psiho človeka. Če nekdo denimo vidi duha, me ne zanima, ali je ta duh resničen ali ne, temveč, ali ima to videnje kakšne posledice za to osebo, za ljudi okrog nje, dogodke, ki bodo temu sledili, in tako naprej. Eden izmed mojih romanov, ki ni preveden v slovenščino, E. E., govori o deklici, ki vidi duhove, in o tem, kako se okolje odziva nanjo. Vsak izmed ljudi okrog dekleta skuša njeno videnje izkoristiti za svoje interese. Zanima me torej družbena situacija, ki nastane po tem. Na tem terenu mi zagotovo prav pride psihologija.

Nikakor ne obžalujem, da sem doštudirala psihologijo, saj je lahko pri pisanju izjemno koristna. Vendar sem, dokler sem delala kot psihoterapevtka, knjige pisala v prostem času, in v nekem trenutku sta si ti dve energiji prišli v nasprotje, ni ju bilo več mogoče povezovati.

Če v romanu nastopajo ljudje, seveda. Mislim pa, da dejstvo, da sem študirala psihologijo, tu nima kakšnega odločilnega vpliva. Če mi je psihologija kaj dala, potem mi je dala različne teorije o vedenju in obnašanju ljudi, ki pokažejo ravno, da nič ni samo po sebi umevno. Ni mi pa dala vednosti, trdnosti glede psihološkega obnašanja ljudi, kvečjemu mi jo je odvzela. Mislim, da je vedenje o obnašanju ljudi, ki ga uporabljajo pisatelji, bolj intuitivno, ne pa univerzitetno. Osebno me psihologija danes zanima veliko manj kot tedaj, ko sem začela pisati.

Nekatere njegove teorije so bile zame izjemnega pomena, še posebej njegov povezan pogled na svet kot celoto. Zame so pomembne tudi njegove navezave na mit in iskanje mita v tem, kar se dogaja tu in zdaj, torej prisotnost mita v sodobnem svetu. Čeprav mislim, da sem njegove teorije že pustila nekoliko za seboj.

Enako kot v davnini. Miti so narativne enote celote, majhni smisli, na katere se opirata naše mišljenje in videnje sveta. Mit je nekaj, kar vedno obstaja in česar nikoli ni. Vrsta zgodbe, ki je večna in ki potuje v času. Tako kot je neskončno število tem, o katerih se da pisati, tako je neskončen tudi način ponovne uporabe mitov v literaturi. Mit vzpostavlja tudi lažje sporazumevanje med ljudmi znotraj literarnega področja in razumevanje tega, o čemer se piše. Kajti mit zadeva globljo sfero naše duševnosti kot jezik.

Na to bi težko odgovorila, ampak sama se počutim bolj gotovo, če se lahko včasih oprem na mit.

Res je na Poljskem okoli devetdeset odstotkov katoličanov, a to še ne pomeni, da so vsi goreči verniki. Ortodoksni katoličani, ki jih je po moji oceni bolj malo, najbrž ne berejo mojih knjig.

Nisem vsesplošno priljubljena pisateljica. Na Poljskem se kar precej ljudem moje knjige zdijo čudaške. Recimo zadnjo knjigo Pelji svoj plug čez kosti mrtvih iz leta 2009 je velik del bralcev odklonil, češ da je čudaška, obstranska in odstopa od konvencionalnega. Najbrž je večino zmotilo, da se knjiga postavlja proti tezi, da naj bi bile živali brez duše. Pravice živali so tu postavljene na isto raven kot pravice ljudi, česar veliko ljudi ne more sprejeti. Delo je bilo v celoti zastavljeno kot neke vrste provokacija. Ne počutim pa se od kogarkoli preganjana, niti od katoličanov. (smeh)

S tem se niti ne ukvarjam kaj dosti. To je pač delo režiserjev. Edino v zadnjem primeru sem napisala scenarij, kar pa je bilo precej bolj naporno kot knjižno ustvarjanje.

Že v delu Dnevna hiša, nočna hiša iz leta 1998 sem ugotovila, da danes ni več mogoče pripovedovati stvari v časovnem zaporedju, linearno, ker to nekako več ne ustreza resničnosti, v kateri živimo, v Begunih pa sem to idejo še nadgradila. Linearni, realistični roman predstavlja danes neke vrste umetno obliko, ki ne ustreza več današnjemu času. Tudi mene kot bralko ne nagovarja več, saj ga dojemam kot umetno formulo. Če je danes kako mogoče opisovati svet, ga je ravno na fragmentaren način, ki obenem izziva in kliče po sestavljanju celote. Zato sem začela razvijati roman, ki je kot nekakšna krpanka zgodb, ki kaže na različnost, fragmentarnost, razbitost sveta, a se obenem posamezni koščki lepijo v celoto. Podoben je pogledu na nočno nebo, kajti zvezde lahko vidimo vsako posamično, obenem pa tvorijo tudi konstelacijo, kot denimo Velikega medveda. Nalogo sestavljanja skupaj pa sem hotela predati bralcu, naj sam zgradi neki smisel. Pozoren, natančen bralec bo, upam, takoj odkril, da to niso čisto ločeni fragmenti, ampak so med seboj povezani. Meni se zdi, da je literatura velik eksperiment, ki se uresničuje v dialogu med bralcem in avtorjem, in se sprašuje o tem, kakšen je sploh pomen tega sveta. Svet je nekaj, kar neprestano ustvarjamo skozi svojo percepcijo, in hotela sem to odkritje nekako prenesti v literaturo.

V zadnjem času me zelo zanima zgodovinski roman, predvsem reinterpretacija določenih zgodb iz preteklosti. V poljski literaturi je veliko zgodovine, o kateri se nikoli ni pripovedovalo do konca in na pošten način. Danes imamo nov jezik, na zgodovino lahko pogledamo skozi neke nove aspekte, aparat mišljenja, ki ga pred tridesetimi, štiridesetimi leti še nismo imeli, kamor spada denimo tudi postkolonialna kritika. Zgodovina je nekakšno polje, območje naracij, h katerim se je mogoče vedno znova vračati na nov način, vedno na novo pripovedovati. Zdi se mi, da pisanje sploh temelji na tem, da ves čas iščeš neko novo gledišče. Želim si torej iskati takšne zgodbe, za katere ljudje mislijo, da so že obdelane, ki se zdijo že oguljene in trdne, ter jih obrniti, nanje pogledati iz druge smeri, o njih pripovedovati drugače.