Ne več sanja ampak nujna potreba

Najpomembnejši dogodek X. zasedanja Društva narodov je brez dvoma veliki Briandov govor, ki po svoji jasnosti in konkretiziranju idej spada med najboljše, ki smo jih sploh kdaj čuli iz Ženeve. Briand je kot prvi odgovorni državnik vrgel v svet težko pričakovano, magično besedo, ki vžiga domišljijo in srca: Združene evropske države. S tem pa je Društvo narodov tudi vredno proslavilo svojo desetletnico in upravičilo svoj obstoj. Kajti kljub povojnim težavam, ki so mnoge take narave, da so zmožne vzbuditi srd narodov, kljub mnogim nasprotnikom in kljub dejstvu, da dejansko vsi nočejo miru, mora priznati vsak, da mirovna ideja vendarle neprestano raste in se širi kakor mogočno drevo in je ni danes nobene sile več, ki bi jo v njenem pohodu mogla ustaviti.

Zveza med posameznimi etapami, katerim sledi mirovni razvoj, je organska in logična. Kellogov pakt, h kateremu so pristopile vse države, je moralno zavrgel vojno kot sredstvo za poravnavo mednarodnih sporov. To je bila prva etapa. Nujna posledica tega koraka je upostavitev obveznega mednarodnega razsodišča, ki naj moralni obsodbi vojne intervencije da juridično sankcijo. Imamo mirovno razsodišče v Haagu. Imamo tudi znane haaške konvencije iz leta 1899. in 1907., ki so jih podpisale skoraj vse države, a vemo, kako žalostno je vse to odpovedalo v veliki svetovni vojni. V mnogih drugih slučajih je haaško razsodišče čisto dobro poslovalo in je samo od 1794–1900 rešilo povoljno nič manj kot 173 mednarodnih sporov, a vedno v lastnosti prostovoljnega sodišča, in tako, da sta bili obe stranki v razsodišču zastopani. Torej ni šlo prav za prav nikdar za pravdorek, ampak za kompromis. Ruski car je pred vojno ponovno predlagal, naj bi haaško razsodišče dobilo obvezen značaj, toda radi odpora Nemčije se ideja ni mogla izvesti.

V mirovnih pogodbah je predvideno sicer obvezno mirovno razsodišče, toda ker sta Amerika in Anglija s svojimi dominijoni stali ob strani, vsa leta zadeva ni prišla iz mrtve točke. V sedanjem zasedanju Društva narodov pa je Anglija z dominijoni vred izjavila, da pristopa k omenjeni klavzuli. Poleg tega so pridno na delu, da omogočijo pristop tudi Ameriki. S tem, da se mirovno razsodišče v Haagu dvigne od prostovoljnega in priložnostnega razsodišča do mednarodnega sodišča s pravico obveznega pravdoreka, bo mirovna misel napravila silen korak naprej, ker bo kalilcem miru vedno težje započeti vojno.

Iz moralne in juridične sfere stopa ideja mirnega sporazumevanja na ekonomska tla: Panevropa! Nekoliko neprikladno je, da je moral Briand govoriti o tem pred Društvom narodov, ki ima mnogo širši, univerzalnejši značaj. Toda zaenkrat nimamo drugega mednarodnega foruma. Previdni in vedno taktni Briand je omenil, da gre zaenkrat le še bolj za idejo, kot konkreten načrt. »Povojna Evropa je razkosana in razdeljena. Med posameznimi deli so brezštevilne gospodarske ovire. Komaj se še moremo razumeti in naj gre za karkoli. Iščimo, da jo združimo. Toda predpisovati nočem v ničemer.« To so Briandove konstatacije. Vlade naj o tem razmišljajo in naj mu tekom leta objasnijo svoja stališča. Na prihodnjem zasedanju Društva narodov bo na tej podlagi mogel konkretneje precizirati predloge, kako gospodarsko zbližati Evropo in podreti ekonomske nasipe, ki nas na veliko škodo vseh danes drže vsaksebi.

To je vse. Prav za prav ni veliko. Toda je dejstvo, živo in resnično dejstvo, ki nam je ključ k velikemu spoznanju: Narodi hočejo skupaj!

Velikanske so ovire, ki jih bo združena Evropa pred svojim uresničenjem morala še premagati: Nezaupanje Amerike, ki v evropskem bloku vidi gospodarsko fronto proti sebi; neodločnost Anglije, ki še ne ve prav, ali naj med Ameriko in Evropo ostane s svojimi dominijoni ekonomski svet zase ali pa naj se pridruži Evropi; nezaupanje Nemčije, ki se boji, da bo Francija v zvezi s prijateljskimi slovanskimi državami zadobila prevladujočo pozicijo v Evropi; ekspanzivnost nekaterih evropskih držav, ki mislijo, da bi se izven tesnega ekonomskega okvira lažje razvijale, – in končno najrazličnejši ekonomski sestav v posameznih evropskih državah. Težko je tudi vprašanje, kako odpreti meje tujim izdelkom, da ne bi bila uničena domača, šibkejša produkcija.

Vse to so velike ovire. Toda preko vseh se uveljavlja optimizem, da se bo ob dobri volji vseh našel način boljšega sožitja med narodi, kakor pa je danes. Najznačilnejše je dejstvo, da se nihče izmed delegatov 53 držav, ki so v Ženevi bile zastopane, ni izjavil proti Briandovi zamisli. To pomeni vse. To je znak, da narodi prebolevajo ono zmotno miselnost, v katero jih je zazibal militarizem, da z nekako fatalno nujnostjo morajo stati oboroženi drug ob drugem, ali celo drug proti drugemu. Te fatalnosti narodi več ne priznajo, ker je zmotna in lažnjiva. Vojna je tista, ki je protinaravna in lažnjivo je tisto poveličevanje vojnih herojstev. Mi priznavamo samo eno fatalnost, in ta je, da so narodi ustvarjeni za mirno sožitje. Naloga državnikov je, da temu, kar je v dušah in v srcih vseh, najdejo pravega izraza. Zato je vsa Evropa tako veselo odjeknila ob Briandovem pozivu k Združeni Evropi.

Slovenec, 13. septembra 1929