Na primer, otroci.

V tistih časih – še pred varuhi otrokovih pravic in zakoni za zaščito otrok, zabrisanimi časopisnimi fotografijami malčkov, otroškimi SOS-telefoni, šolskim veroukom, vrtci Montessori, psihoterapevtsko pedagogiko, motnjami ADHD in hiperaktivnimi »živimi otroki«, pred zdravo otroško hrano, naravnimi sladili za sladkarije, politično korektnimi pravljicami, »parental advisoryjem«, indeksi »12« na uvodni špici filmov, opozorili na škatlah za igrače in prepovedjo prodaje alkohola in cigaret nepolnoletnim osebam – je bil otroški svet relativno preprost.

Zjutraj šola, po šoli kosilo, po kosilu tri ure strogega zapora ob domači nalogi, da se utrujeni oče med drugo in peto naspi, po domačih nalogah – pred večerjo – nedolžna otroška igra z ostrimi predmeti, neznanimi orodji, nevarnimi snovmi, strupenimi materiali, umetnimi sladili, drobnimi delci, mrtvimi hrošči, pirotehničnimi sredstvi in drugimi smrtonosnimi igračami v nezavarovanih prostorih brez nadzora. Po igri, seveda, prva pomoč, po prvi pomoči večerja, po večerji pa spat ob prepovedi gledanja televizije.

Prepoved gledanja televizije je bila zadnji veliki dosežek takratne pedagogike, najstrašnejša kazen, kar si jo je za svojega otroka mogel izmisliti izprijeni, zlobni odrasli um. Prepoved televizije v času, ko sta obstajala samo dva državna programa, se morda danes res zdi smešna, toda obvezna risanka na prvem programu ob 19.45 je bila osrednji dogodek, os, okoli katere se je vrtel otroški svet.

Po risanki so šli otroci spat, odrasli pa so gledali televizijski dnevnik ob 20.00: to je bil za malčke prepovedani teritorij, pusta tuja zemlja, kjer si za motenje in nepotrebna vprašanja kasiral klasično družinsko nasilje. Vse, kar so morali malčki vedeti o življenju, je bilo v tistem kratkem, petminutnem otroškem dnevniku ob 19.45.

Ah, ja, risanka.

Tega takrat nismo mogli vedeti, toda danes – po zaslugi napredne pedagogike in otroške psihologije – vemo: risani filmi ob 19.45 so bili v bistvu priprava na odraščanje množičnih morilcev in program urjenja vojnih zločincev. Ni je metode okrutne likvidacije, ki nam je ne bi demonstrirali Tom in Jerry, maček Silvester, zajec Dolgouhec, Cestni dirkač in Kojot: dinamit, bomba, pištola, elektrika, sekira, kladivo, lopata, pila, top, strup, kamenjanje, lovska puška, razbesnjeni pes, pivska steklenica, bejzbolska palica, parni valjar, dizelska lokomotiva in velikanske pettonske uteži.

Tako vsaj je bilo nekoč.

Junaki risanih filmov se namreč že dolgo ne mlatijo več s ponvami iz litega železa, ne spuščajo rojev ubijalskih os, ne gazijo vsega pred seboj s težko gradbeno mehanizacijo in ne čakajo v zasedi s težkimi kamnoseškimi macolami, prav tako ne mečejo več drug drugega s pečine v prepade. Dandanes Jerry ne bo več pretental Toma tako, da bi se maskiral v buldoga ali na steno narisal predor, pač pa se bo z mednarodnim proizvajalcem orožja dogovoril za provizijo v višini milijon evrov in pol.

Slovenska televizija je tako osmislila – brali ste o tem – projekt Infodrom, otroški program z animiranimi filmi, ki bi otrokom starosti primerno pojasnili tiste stvari iz sveta odraslih, za katere starši nimajo ne časa ne volje ne načina. Kaj pa boste rekli, če vas smrkavec sredi televizijskega Dnevnika, odsotno vrtajoč po nosu, brez vsakega strahu pred starševskim nasiljem prekine:

– Oči, kaj je to Janša?

– Tiho bodi in glej risanko! boste rekli, saj je slovenska nacionalna televizija predvidela tudi takšno neprijetno situacijo.

Eden od risanih filmov iz serije Infodrom namreč govori tudi o aferi Patria: filmček, narejen v slogu South Parka, v preprostem jeziku pojasnjuje otrokom, da je Janez Janša hudobnež, ki je z denarjem njihovih staršev od Fincev kupil stotino vojaških vozil – takšnih kot tista iz lego kock, samo da so večja in dražja – za ta posel pa vzel veliko, veliko denarja.

Kot vidite, ni dinamita, bomb in pištol, ni elektrike, sekir, kladiv, lopat, pil, topov, strupa, kamenja, pušk, bejzbolskih palic, dizelskih lokomotiv in velikanskih pettonskih uteži, ni gaženja vsega pred seboj s težko gradbeno mehanizacijo in metanja s pečine v prepad – vse je povsem civilizirano, spodobno in brez nasilja, That's all Folks.

Saj pravim, človek si ne more pomagati: ko se bliža petdesetim in se na vse kriplje trudi ostati mlad, se zaloti, da se zgraža nad povsem istimi stvarmi, nad katerimi so se nekoč – na njegov iskreni mladostniški prezir – zgražali njegovi starši: le kam gre ta svet?

Kam gre svet, v katerem smo otroke zavarovali pred nezdravo hrano, sladkarijami in nasilnimi pravljicami bratov Grimm, jih spravili na varno pred ostrimi predmeti, neznanimi orodji, nevarnimi snovmi, strupenimi materiali, umetnimi sladili, drobnimi delci, mrtvimi hrošči, pirotehničnimi sredstvi in drugimi smrtonosnimi igračami, jim uredili siv, dolgočasen svet iz dnevnika za odrasle, potem pa naredili risanko o – Janezu Janši?

Za vraga, vrnite nam Toma in Jerryja, mačka Silvestra, zajca Dolgouhca, Cestnega dirkača in Kojota!

In ja: hočemo tiste velikanske pettonske uteži na koncu risanke.