Resnici na ljubo je treba povedati, da ameriški predsednik na tiskovni konferenci avgusta lani ni zarisal rdeče črte sirskemu režimu. »Asadovemu režimu in tudi drugim na tamkajšnjih tleh smo dali jasno vedeti, da je rdeča linija za nas, ko bomo uvideli, da se nakopičeno kemično orožje preseljuje in aktivira. To bo spremenilo mojo oceno,« je v daljšem odgovoru na vprašanje o sirskem kemičnem orožju tedaj dejal Obama. Delil je namreč splošno zaskrbljenost v regiji in svetu, potem ko so oblasti v Damasku priznale, da posedujejo kemično orožje, hkrati pa neprepričljivo zagotavljale, da je varno skladiščeno in da ne bo v nobenem primeru uporabljeno. Le redko kdo se zdaj spomni, da je ameriški predsednik tedaj dejal, da »ni mogoče dopustiti, da kemično ali biološko orožje pride v roke napačnih ljudi,« kar je izzvenelo bolj kot skrb, da se ga v vse bolj kaotičnih razmerah polasti, denimo, Al Kaida, kot pa da po njem poseže sirski režim. Slednjemu je tako res rdečo črto zarisal šele svet.

Poročila o prvih napadih s kemičnim orožjem so iz Sirije začela prihajati marca letos, potem ko so tudi zaradi ameriške zadržanosti pri oboroževanju upornikov propadli poskusi, da se ti spravijo pod kolikor toliko enotno politično in vojaško poveljstvo ter za pogajalsko mizo. Washington se je že opekel s podporo džihadistom, Osama bin Laden se je sprevrgel v ameriškega sovražnika številka ena, zato se je omejil na tako imenovano »nebojno pomoč«, v ozadju pa s pomočjo Cie uril posameznike za prevzem bolj celovitega nadzora nad uporom proti Asadu. Domnevnih pet kemičnih napadov marca in aprila letos ga je pustilo precej hladnega. Zadovoljil se je z oblikovanjem inšpektorske misije ZN z zelo omejeno nalogo, da v treh primerih na terenu preveri morebitno uporabo kemičnega orožja, ne pa tudi odgovornosti za to. Množični pomor civilistov, med njimi številnih otrok, ki je pred slabim mesecem dni v predmestju Damaska postal skorajda neizpodbiten dokaz uporabe prepovedanega orožja, pa je terjal in še terja odločnejšo akcijo, a tu se Obama tudi zaradi kongresnih počitnic očitno ni najbolje znašel. Nemudoma je sprejel medijsko razlago, da je prekoračena njegova rdeča črta, in se znašel v zagati, iz katere ga rešuje Rusija in mu neljubi Putin prek New York Timesa bere levite.

»Čeprav smo porabili veliko časa ob sirskem vprašanju in zagotovili, da se mednarodna pozornost osredotoča na tamkajšnjo grozljivo tragedijo, je pomembno uvideti, da moramo še mnogo več stvari postoriti doma in v tej vladi,« je včeraj pred prvim popočitniškim zasedanjem vlade svojevrstni salto izvedel Obama in se še dlje odmaknil od teme, ki je že resno ogrozila njegovo predsedniško kredibilnost. Američani mu bodo to pozabili še prej, kot bodo njegova opotekanja pozabili tamkajšnji mediji, širše v svetu pa ostaja grenak priokus, da so življenja v Siriji (kot še marsikje drugje) znova drobiž v igralnici velikih sil, ki nas vodijo v nov somrak človeštva.

Glavnim akterjem globalne politike, v prvi vrsti pa članicam varnostnega sveta, ki se gre znova nekakšno blokovsko oziroma hladnovojnovsko delitev, gre očitati, da so nas pripeljali v ta že skoraj brezizhoden položaj v mednarodnih odnosih, ko gre za uveljavljanje po drugi svetovni vojni zgrajenega mednarodnega prava ter predvsem varnosti in miru v svetu. Nobelov nagrajenec za obljube je pri tem največje razočaranje, ekskluzivistična zunanja politika, ki jo utrjuje po Georgeu Bushu mlajšemu, pa raznaša semena vojne kot veter.

»Nihče si ne želi, da bi Združeni narodi doživeli usodo Lige narodov, ki se je zrušila zaradi nemoči. A to se lahko zgodi, če vplivne države obidejo ZN in vojaško posredujejo brez odobritve varnostnega sveta,« piše Putin v NYT, ko razlaga Američanom, da bi vojaško posredovanje ZDA v Siriji, ki »mu nasprotujejo številne države ter glavni politični in verski voditelji s papežem na čelu«, terjalo še več civilnih žrtev, razširilo konflikt na celotno regijo, sprožilo nov val terorizma ter spodkopalo vse multilateralne napore za rešitev jedrskega problema z Iranom in izraelsko-palestinskega spora. »Celoten sistem mednarodnega prava in ureditve bi lahko bil vržen iz ravnotežja,« še pribije predsednik države, ki je zadnji dve leti dosledno blokirala kakršnokoli resno akcijo ZN proti sirskemu režimu, ko slednje ravnanje upraviči z ugotovitvijo, da tam nismo priče boju za demokracijo, ampak oboroženemu spopadu med vlado in opozicijo v večverski državi. »Tam je le peščica borcev za demokracijo, je pa več kot preveč alkaidovcev in drugih ekstremistov, ki se bijejo z vlado,« navaja Putin in opozarja, da je samo ameriško zunanje ministrstvo dve tamkajšnji uporniški skupini razglasilo za teroristični.

Z jasnejšimi rdečimi črtami v mednarodni politiki, kakršne so se zarisale takoj po padcu berlinskega zidu in s posredovanjem ob iraškem vdoru v Kuvajt, a zbledele že v balkanskih vojnah, bi svet danes živel drugače. Tudi nesrečni Sirci, ki jim je kemično orožje še vedno manjša grožnja kot politično preigravanje med regionalnimi in globalnimi voditelji.