Mrtvi, ranjeni, razseljeni se neprizanesljivo seštevajo v milijone in vsak večer znova se sprašujemo, kako je mogoče, da se v neposredni bližini človeštva dogajajo vojne, tako zelo oddaljene od vsega človeškega, še najbolj pa od razuma. Že dve leti in pol.

Ves ta čas si vsi mi, nemočni opazovalci, zastavljamo eno in isto vprašanje. Kako je mogoče, da je ves svet, ta zastrašujoče mogočni svet, enako nemočen kot mi? Mi, ki sedimo na kavču pred televizorjem in se na smrt bojimo višine jutrišnjih položnic, zapore cest v mestnem središču, poraza košarkarske reprezentance ali negativnega vpliva novega učitelja nemščine na naše otroke. Kako so lahko Cia, Vladimir Putin, Evropska unija, arabski šejki, Združeni narodi, Bela hiša, nemška vlada, Kitajci in vsi drugi mogočneži tega sveta enako nemočni kot mi? Kako lahko tudi oni dve leti sedijo na kavču pred televizorjem in se na smrt bojijo plastenk na letalih, svobodomiselnih žensk, Edwarda Snowdna, grških dolgov in Bo Xilaja?

Dve leti in pol se torej vsak izmed nas ob sedmih zvečer obredno razočara nad vsem svetom in njegovo ravnodušnostjo do množičnega umiranja Sircev, do brisanja milijonskega Homsa, do uničenja pravljično lepega Alepa, do izginotja razkošne sirske kulture.

Potem pa se v tej nepregledni množici nevmešanih podpihovalcev Združene države Amerike nenadoma odločijo, da nadaljevanje vojne v Siriji ni v njihovem interesu, pa tudi v interesu sirskega ljudstva, kar ga je še ostalo, ne. Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama napove, da se bo še enkrat več za mir boril z vsemi dovoljenimi sredstvi, od brezpilotnih letal do uničevalcev kemičnega orožja. Miroljubna in demokratična Amerika, ki je Afganistance reševala pred talibani, Iračane pred Sadamom, Libijce pa pred Gadafijem, bo zdaj Sirce, kar jih je še ostalo, rešila pred Bašarjem.

In nenadoma je svet za nas, ki zvečer ob sedmih sedamo pred televizor, postal neznansko enostaven. Barack Obama je ponovno zrasel v edinega negativca v tragediji človeštva in vsa naša vprašanja so se skrivnostno razblinila kot dokazi o iraškem orožju za množično uničevanje. Vsak od nas nemočnih opazovalcev si je zdaj brez oklevanja izbral svojo teorijo zarote, ki mu bo še enkrat več pojasnila doslej nejasni svet. Nafta, plin, minerali, voda, Izrael ali nekaj podobnega pač, zaradi česar bodo Američani v Siriji uničili še tisto malega, kar Asadu ni uspelo.

In ponovno bo nekam izpuhtelo tisto veliko vprašanje, ki smo si ga že skoraj uspeli zastaviti: Je iz lastnih interesov zavestno dopuščati in podpihovati vojno manj neetično kot se iz lastnih interesov vmešati vanjo? Ali z drugimi besedami: Je tudi nevmešavanje lahko vojni zločin?

Prav nedavna presoja nizozemskega vrhovnega sodišča, ki je nizozemsko državo spoznal za soodgovorno smrti treh srebreniških žrtev, namreč vsaj napeljuje na to, če že ne kar potrjuje, da je treba preseči priročna prepričanja o obstoju enega in edinega krivca v sodobnih oboroženih spopadih.

Ljudje, ki smo radi zazibani v varni neopredeljenosti, zavedajoč se lastne nevednosti, večnega navzkrižja interesov velikih sil in pregovorne kompleksnosti vsake, na videz še tako enostavne vojne, ljudje, ki imamo svoje vsakodnevne skrbi, svoja lastna življenja, za katera moramo poskrbeti, vsi mi pač neznansko radi s prstom pokažemo na tistega, ki se za razliko od nas odloči vplesti, ki se odloči opredeliti. In zato neopredeljenost še naprej asociira nedolžnost, nevmešavanje v notranje zadeve druge države pa, četudi so te zadeve genocidne narave, ostaja sprejeto z odobravanjem.

Zato bo svet zdaj, če se bo Barack Obama zares odločil za posredovanje, v hipu na nogah in besno vihtel svoje protiameriške transparente ter se na ulicah mest z delujočo javno razsvetljavo in brezplačnim wi-fijem uprl ugonabljanju sirskega naroda s plakati »Make diplomacy, not war«.

In nihče ne bo opazil, da je na plakatu s takšnim sporočilom skrita enaka mera cinizma kot v besedah Vladimirja Putina, ko Siriji po dveh letih in pol vojne, po dveh letih in pol pobijanja civilistov z ruskim orožjem, obljublja svojo pomoč.

Dve leti in pol smo se torej spraševali, kako lahko svet, ki izdeluje jedrsko orožje in potuje na Mars, dve leti in pol nemočno opazuje, kako nekdo meče bombe na lastno prebivalstvo. In zato, ko zdaj ostro in z vsemi medijskimi topovi nasprotujemo ameriškemu posredovanju, ta isti svet hočeš nočeš peremo vseh njegovih grehov.

Vsem, z izjemo Obamove administracije in njenih zasebnih pokroviteljev, je nenadoma oproščeno impotentno diplomatsko šahiranje nad sirskimi pokopališči in begunskimi tabori, oproščeno jim je, da jim je bila vojna ves ta čas v osebnem interesu. Vso to nakopičeno krivdo bo namreč miroljubni Barack Obama zdaj prevzel nase in na svoje vojake.

In tudi mi, ki zvečer na kavču skupaj z voditelji poročil preštevamo mrtve, bomo končno našli način, kako pomagati ubogim Sircem. Bojkotirali bomo McDonald's.