Bil je enostavno najboljši

O njem je narod koval legende

Vzdevek Taubi izhaja iz nemške besede Taube, po naše golob. Teoretiziranje o izvoru vzdevka je še vedno v teku. Kar spet priča o globini odtisa, ki ga je pustil v pomnilnikih navijačev. »Jaz mislim, da so ga Taubi klicali zato, ker je po igrišču letal kot ptica,« meni večni fen. Spet drugi sklepajo, da vzdevek izhaja iz priimka Bassin, čeravno ta beseda v francoščini pomeni zgolj porečje. Tretji spet razlagajo, da ga je dobil zaradi svetlih las in drobne postave, kar naj bi asociiralo na (belega) goloba. Za košarkarja je bil namreč razmeroma majhen – 178. No, ob tej pripombi se zdrzne. »Vendar pa sem žogo zabil v koš, če sem jo le lahko prijel z roko. Kar pa košarkarske žoge nisem mogel, ker je bila prevelika. Nogometno ja. Tudi sicer sem bil na tistih preverjanjih fizičnega stanja, ki smo jih takrat opravljali v Beogradu, vedno med boljšimi. Vzdevek? Vzdevek Taubi sem dobil v časih, ko sem se še pisal po dekliškem priimku moje mame, torej Golob, ker se oče dolgo ni mogel ločiti od prejšnje soproge. Včasih se pač nisi mogel ločiti kar tako,« končno razloži misterij svojega vzdevka.

Za prvo ekipo Olimpije je na jugoslovanskem državnem prvenstvu debitiral pri sedemnajstih. Torej podobno mlad, kot je za Šibenko prvič zaigral Dražen Petrović. »V tistih časih se je znalo zgoditi, da je na gostovanju publika med tekmo v nas metala kamenje. Spomnim se policista, ki sem se mu pritožil nad takšnim vedenjem, pa je še mene brcnil v rit. Dobesedno. S škornjem.« Mlad, atraktiven, neposreden, zabaven in pobalinski. Deanovska zvezdniška kombinacija. Član žurersko-športniškega tria, v katerem sta bila še Brane Oblak in hokejski vratar Anton Gale, prvi Slovenec, ki je v šestdesetih igral v ligi NHL, za New York Rangerse.

Najbolj bleščeč trenutek Bassinove kariere je zaključni turnir četverice v tedanji evropski klubski ligi, na katerem je leta 1967 madridskemu Realu nasul 30 točk in bil razglašen za najboljšega igralca turnirja. Taistega leta 1967 je z reprezentanco osvojil tudi naslov svetovnega viceprvaka v Montevideu. Kar pa je podatek, ki ga celo malenkost zbode: »Nihče ne omenja neuradnega oziroma nadomestnega svetovnega prvenstva leta 1966 v Čilu, na katerem smo zmagali in postali neuradni svetovni prvaki.«

Na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970 ga ni bilo v ekipi. Domnevno zaradi nediscipliniranosti. Legenda Tivolija si statusa največjega ljubljenca občinstva ni priigral zgolj na igrišču. Sicer pa se tak status nikoli ne ustvari samo na terenu, podobno, kot si dober frontman ansambla slave ne more pridobiti zgolj na odru. Bassin si je svojo pridobil z večno svojeglavostjo oziroma z nespoštovanjem avtoritet. Človek je bil frajer. Svobodnjak torej, če smo pri prevodu dosledni. Svojeglavec in dobronamerni nepoboljšljivec iz strogega centra Ljubljane, o čigar podvigih, kot bi naj bile prekoračitve hitrosti z avtomobilom, srečanja s policisti, nočitve v zaporu, nočni skoki z vespo v Ljubljano, ko je v Tolminu služil vojsko, in podobno, je narod koval legende. In kot je za ustna izročila značilno, pretiraval. Bil je simbol mesta.

»Ko sem leta 1971 prestopil k zagrebški Industromontaži, je bilo pri Olimpiji kar nekaj zamere. In prvič, ko sem gostoval v Tivoliju, smo, mislim, da zmagali, ljudje so pa na koncu navijali za nas. Zaradi tega prestopa morda nisem bil poklican v ekipo za olimpijske igre 1972, medtem ko moram kar povedati, da sem se nastopu na olimpijskih igrah 1968 izognil sam. Bil sem do ušes zaljubljen v svojo kasnejšo ženo in mi je bilo doma čist fajn.«

Še vedno kroži tudi zgodba, da naj bi sredi Madrida v avtobusu vprašal funkcionarje, ali bodo dali kaj denarja, potem pa na semaforju izstopil iz avtobusa, rekoč, da gre iskat politični azil. Na tekmo naj bi prišel tik pred zdajci. Sam pravi: »Tega se ne spomnim, ampak lahko, da smo se tudi kaj hecali v tem smislu. V zaporu sem resda prespal parkrat. Iz kolegialnosti do tistih, ki so kakšno ušpičili, medtem ko smo bili drugi bolj zraven kot kaj drugega. A da bi kdaj stopil na igrišče pijan, se ni zgodilo. Pijan ne moreš igrati. To so navadne izmišljotine. Je pa bilo v tistih časih tako, da nas niso plačevali. Nagrada po tekmi je bila kvečjemu večerja in pivo v Šestici. Šele kasneje, ko sem prestopil v zagrebško Industromontažo, sem si priigral stanovanje. In tako sem, namesto da bi prišel na priprave, znal ostati na morju. Bili so drugi časi. To sem si lahko privoščil. Ko sem prišel nazaj, so me bili še veseli,« pojasnjuje. Človek, pri katerem ne moreš spregledati oči. Bistro modre in še vedno malodane otroško žive.

Z Daneuom sta čutila kot le redkokdo

Nadaljujmo z miti. Eden od njih je, da naj bi na revialni tekmi s Harlem Globetrottersi, temnopolto revialno ekipo, ki je izvajala razne trike z žogo, nasprotnega igralca, ki se je prišel hecat, osmešil s tem, da mu je tapkajoč žogo zlezel med nogami. »Neumnost. Ljudje so govorili marsikaj, pa sem jih ob takšnih priložnostih kar pustil, da so si izmišljevali. Kdaj sem kaj celo dodal. Kaj pa naj bi? Mislim, da takšne tekme sploh nisem igral. Igral sem proti ameriškemu dream teamu, za katerega je igral Oscar Robertson, in še par velikih zvezd NBA. In lahko rečem, da so se poigrali z nami. Ko so dojeli, da nam do stotih točk manjka samo še en koš, nam do konca tekme, torej preostale štiri minute, niso dovolili, da ga damo.« Pa mit o tem, da naj bi dobil ponudbo iz NBA? Od Celticsov menda. »Tudi to ni res,« odvrne. »Na tisti tekmi z dream teamom sem bil Američanom sicer všeč, vendar pa kakšne ponudbe ni bilo. Z Redom Auerbachom (legendarnim trenerjem Celticsov, ki je bil z njimi 16-krat prvak NBA, op.a.) sem bil v zvezi preko Čosića, preko katerega sem Auerbacha tudi spoznal, ko sem po sporu z Olimpijo šel k njemu v ZDA za dva meseca. Čosić je druga zgodba. Njega so zares novačili za NBA in bi bil tudi prvi Evropejec, ki bi v Ameriki zaigral, če mu ne bi bilo bolj važno, da se vrne v Jugoslavijo in ustanovi mormonsko cerkev.« In ko sem v minulih dneh enemu od njegovih privržencev navrgel, da Bassin sam trdi, da ni nikoli dobil ponudbe iz NBA, mi je ta odvrnil: »Je, je, to se on samo zajebava, da je ni. Saj veš, kakšen je. Živi v lovski koči, lovi divjad in ribe ter živi po svoje.«

Divjad, ribe, šah, balinanje in smučanje, to so danes glavne preokupacije Boruta Bassina. Časi, ko sta bila z Daneuom branilski par Olimpije (in reprezentance), so po mnenju starejših ljubiteljev košarke košarkarsko najbolj vroče obdobje v Sloveniji. Olimpija je bila nenazadnje šestkrat državni prvak. »Z Ivom sva se izredno dobro ujela. Točno je vedel, kje bom, in jaz sem točno vedel, kje bo on. Strast mi je bila krasti žoge. Užival sem v tem,« pove, kar pa vedo povedati vsi. To namreč, da sta se z Daneuom čutila kot le redkokdo.

Ob koncu pogovora smo se šli fotografirat na bližnje košarkarsko igrišče. Ko gledaš takšnega človeka, kako hodi, ga gledaš drugače. Veš, da so bile te noge, ki še danes premorejo odločen in prožen korak, nekoč neulovljive. »Zdaj pa moram iti, fanta. Zmenjen sem s prijateljem, da greva lovit na Sočo. Najboljši so lipani. Ne, nič jih ne povaljam v moko. Samo na olju jih popečem. Tudi soli ne uporabljam zadnja leta,« pove še recept. Topel človek. Razumeš, zakaj ga je imela publika rada. Ima tisto neposrednost, ki fante, ki so za na oder, loči od fantov pod odrom.