Neustreznost delavcev v javnem sektorju

Moram preveriti

Pred dnevi sem se s prijateljico udeležila sestanka na centru za socialno delo, kamor sva bili povabljeni na razgovor o posvojitvi otroka. Prijateljica je heteroseksualna ženska, stara nekaj čez štirideset let, ki je izgubila partnerja, s katerim sta se trudila zanositi s pomočjo umetne oploditve. Želja se jima na žalost ni izpolnila, zato se je odločila, da bi sama posvojila otroka. Že ob vstopu v pisarno naju je gospod, ki je zadolžen za posvojitve, zavrnil, češ da samski ljudje v Sloveniji ne morejo posvojiti otroka. Temu sem takoj ugovarjala, saj v zakonu, ki ureja posvojitve, piše, citiram, »posvojitelj je lahko le polnoletna oseba, ki je vsaj osemnajst let starejša od posvojenca. (…) Oseba, ki želi posvojiti otroka, poda vlogo na krajevno pristojnem centru za socialno delo« (državni portal Republike Slovenije).

Ko sem ga na to opozorila, je nastal trenutek tišine in gospod je začel brati zakonik, za kar je porabil dobrih pet minut. Ker ga je zmotilo, da mu oporekam in imam za povrh še prav, se je začel do naju arogantno obnašati ter stigmatizirati in diskriminirati prijateljico, češ, saj ste vendar sami, brez moža, in ne poznam primera v Sloveniji, da bi samski ženski dovolili posvojiti otroka. Sploh pa je treba preveriti pogoje, ali jim ustrezate. Ko sem ga vprašala, katere pogoje mora posvojitelj izpolnjevati, da lahko posvoji otroka, se je spet zapletlo, saj gospod o tem ni imel pojma. Pogovor je potekal približno takole:

»In kakšni so pogoji, ki določajo ustreznost?«

»Ja, oseba mora biti ustrezna.«

»Razumem. Katerim pogojem pa mora ustrezati?«

»Najprej se pogovorimo in preverimo in ugotovimo, ali je ustrezna.«

»In kako to ugotovite?«

»Ja, tako da se pogovorimo, osebo tudi večkrat obiščemo na domu, in se potem pogovorimo.«

»In kakšni so osnovi pogoji za to, ali so kakšne omejitve, predpogoji?«

»Ja, ne vem točno, moram preveriti...«

Ali mi lahko kdo razloži, kako je mogoče, da javni uslužbenec, ki se že vrsto let ukvarja s posvojitvami, ne pozna osnovnega zakona in kriterijev posvojitve? To je približno tako, kot bi učitelj matematike ne poznal števil. Seveda se v ozadju skriva še večji problem, ki ga marsikdo morda ne vidi, znajo pa o njem veliko povedati ljudje, ki bi radi posvojili otroka oziroma so v postopku posvojitve.

Velika večina parov in posameznikov se za posvojitev odloči šele, ko so izrabili vse možnosti oploditve z umetno pomočjo ali pa so nad postopki obupali. Ti posamezniki so globoko v sebi ranjeni, prizadeti, ponižni. Želja po otroku je tako močna, da bi za to naredili vse. Tu pa se zgodi naslednje. Socialni delavec ve, s kom ima opraviti, s ponižno osebo oziroma parom, ki bo naredil vse, kar mu reče, da bo le prišel do otroka. In tu pride do zlorabe položaja s strani socialnega delavca. Že sam postopek posvojitve je za par stresen in čustveno naporen. Mislim, da bi morali imeti socialni delavci več socialnega čuta in občutka za delo, in predvsem, da bi morali biti strokovno podkovani na svojem področju, ne pa da morajo vsako stvar preverjati. Tu ne gre za vprašanje, ali lahko oseba kot posameznik posvoji otroka ali ne, temveč za to, da je na delovnem mestu kot takem potreben občutek za delo z obupanimi, ranljivimi ljudmi, ki potrebujejo pozornost, optimizem in predvsem pomoč ter strpnost, ne pa arogantnosti, diskriminiranja in stigmatiziranja.

Saj znesek ni visok

Drugi primer se nanaša na starševski dodatek, ki je denarna pomoč staršem, kadar po rojstvu otroka niso upravičeni do starševskega nadomestila. V to skupino spadajo tudi študentje, ki so med študijem postali starši. Ob rojstvu prvega otroka sva bila s partnerjem redna študenta in sva zaradi redkih študentskih prihodkov zaprosila za štipendijo in tudi za starševski dodatek. Gospa, ki je bila na centru za socialno delo za to zadolžena, o tem ni vedela nič. Vlogo sem tisti dan vseeno oddala in ji pojasnila zakon, ki bi ga seveda morala poznati. Tako sva za pol ure zamenjali vlogi in sem jaz njej razlagala stvari, ki bi jih morala vedeti. Ko sva se končno sporazumeli, da je vloga z moje strani upravičena, mi je dejala: »Veste, gospa, saj ne vem, zakaj vlagate vlogo, saj znesek ni visok.« Višina starševskega dodatka tisto leto je bila nekaj več kot 190 evrov na mesec, to je približno 2280 evrov na leto. Resnično me zanima, kolikšno plačo je imela gospa, da se ji je znesek zdel zanemarljiv.

Predvsem me žalosti, kako brezbrižen odnos imajo delavci na centrih za socialno delo do državljanov, ki s prispevki in davki od naših plač plačujemo njihovo (ne)delo. Neizobraženi ljudje, ki si ne znajo prebrati zakonov in se postaviti za lastne pravice, so danes resnični siromaki. Pošiljajo te od pisarne do pisarne, od urada do urada, nobeden pa ti ne odgovori na nobeno vprašanje, kaj šele da bi ti pomagal. Nekateri ti z arogantnostjo in nestrokovnostjo dajo celo napačne podatke, da le ne bi dobil tistega, kar ti pripada.

Občutek imaš, kot da bi ti socialne transferje, do katerih si zakonsko upravičen, nakazovali iz lastnega žepa. Seveda je to za državo najboljši delavec, kajti manj ko ve, bolj ko je neoseben, nenaklonjen in nesposoben, manj ko pomaga ljudem, manj denarja se izteka iz državne blagajne. In danes, ko država varčuje, je to najboljši delavec v državni upravi.

Šola je nora

Druga tema, ki se je bom dotaknila, je neustreznost nekaterih učiteljev in strokovnih delavcev na šoli. Ne bom se spuščala v analizo osnovnošolcev in dijakov, njihovega obnašanja in kakšen učni sistem je najprimernejši. Ponovno se bom dotaknila strokovnosti in občutka za sočloveka s strani učiteljev in strokovnih delavcev, katerih naloga naj bi bila poučevanje in pomoč, predvsem pa uporaba zdrave pameti.

Naj kot prvi primer vzamem učiteljico matematike, ki uči na eni od slovenskih gimnazij. Namerno sem jo naslovila z učiteljico, saj gospodična ustreza pogojem za učenje matematike v osnovni šoli, ne pa na gimnaziji. In to se tudi pozna. Prvi problem, ki ga vidim, je, da je bila omenjena gospodična zaposlena takoj, za nedoločen čas, brez enega samega nastopa v razredu. Kako lahko danes ravnatelj zaposli človeka na delovno mesto brez ustreznih kompetenc za učenje matematike, ne da bi ga pred tem preveril? Omenjena učiteljica se je morala spoprijeti z razredi dijakov, ki jim strokovno ni bila kos, ne v matematičnem ne v pedagoškem znanju. Vso snov, ki so jo jemali, je narekovala in prepisovala naravnost iz knjige, naloge, ki jih je reševala na tablo, so bile napačno rešene, motila se je celo pri ocenjevanju testov, saj je narobe popravljala naloge in so tako učenci zaradi njenih napak pisali tudi po dve oceni nižje. Seveda se je to razvedelo in starši so stopili skupaj ter se pritožili ravnatelju. In kaj se je zgodilo? Nič. Ravnatelj je stopil v bran učiteljici, starši pa so morali plačevati inštrukcije, da so kontrolirali učiteljičino (ne)delo. In to še vedno traja.

Tablete so najboljša rešitev

Mešanica neustreznih učiteljev in (ne)strokovnih delavcev je lahko ubijalska kombinacija. Pred letom dni se mi je potožila mama, katere sin obiskuje sedmi razred osnovne šole. Vabljena je bila na razgovor v šolo: učiteljica in socialna pedagoginja sta trdili, da ima njen otrok težave s koncentracijo, saj ne sledi pouku in ne posluša. Dvanajstletni fant je po njunem mnenju potreben strokovne pomoči, ker pri pouku ne posluša, se moti, klepeta s sošolci in ima kljub nivojskemu pouku same trojke in štirice, ne pa petic. Resnično? Na žalost ja. Povejte mi, kdo od nas je lahko sedel mirno v razredu petinštirideset minut, ne da bi vmes poklepetal s sošolcem, gledal skozi okno ali pisal listke? Nobeden. In zakaj bi morali vsi imeti samo petice?

Četudi bi fant imel težave s koncentracijo, predlagana rešitev socialne pedagoginje ni bila dodatna učna pomoč, spodbuda s strani staršev in učiteljev, temveč tablete. Da, tablete. Te takoj odpravijo težave s koncentracijo, otrok je spet priden, poslušen in podrejen. Pasiven. Zakaj bi se trudili, če pa lahko ena majhna tabletka reši vse.

Seveda je bila fantova mama povsem obupana in ni vedela, kaj storiti. Po obiskih strokovnjakov in tekanju od enega specialista do drugega je bila resnica na koncu povsem druga – fant prehaja v puberteto in postaja mali upornik. To pa seveda predstavlja velik problem za družbo, šolo in učitelje. Le kdo se bo z njim ukvarjal? Najlažje je, da mu damo tableto, in zadeva je rešena. Danes so »bolezni«, kot so težave s koncentracijo in hiperaktivnost, moderne, kaj je lepšega kot rešiti vse to s tabletko.

Verjamem, da je na centrih za socialno delo in v šolskem sistemu zaposlenih veliko izjemnih ljudi, ki svoje delo izvrstno opravljalo in se trudijo po svojih najboljših močeh. Namen tega zapisa ni posploševati in blatiti delavce v javnem sektorju vse povprek, temveč opozoriti in izpostaviti nekaj problemov, ki se pojavljajo dan za dnem, pa se glede tega nič ne naredi. Niti ni bil moj namen vleči kakršnekoli primerjave, vem pa, da bi le malokateri direktor v zasebnem podjetju toleriral nedelavni, nezainteresirani, predvsem pa nestrokovni kader, kot se to dogaja v javni upravi. V članku namerno nisem izpostavila imen, saj upam, da se bodo osebe same prepoznale in izboljšale oziroma da bodo njihovi nadrejeni v zvezi s tem primerno ukrepali.