Eurobasket ne postreže le s tem, kar navijači vidijo na televizijskih zaslonih ali sedežih v dvoranah. V zakulisju dogajanja je vseskozi pestro, vrhunec dneva v Celju pa je v predtekmovanju sledil zvečer, ko se je v dvorano Zlatorog zgrnilo 5000 povečini slovenskih obiskovalcev. Da vse poteka tekoče in po načrtih, skrbijo predvsem prostovoljci, ti marljivi športni navdušenci, brez katerih ne bi uspelo nobeno veliko tekmovanje. V Celju jih je bilo okoli sto štirideset, skupno na vseh prizoriščih pa več kot tisoč. Organizatorji so glede na visoko povpraševanje in število prijav izbrali le tretjino srečnežev. V strogi selekciji bodo organizatorji najboljših štiristo danes napotili na drugi del tekmovanja v Stožice, drugi pa bodo polni vtisov odšli domov.

Rok Bizjak je vodja vseh volonterjev na evropskem prvenstvu. Ima polne roke dela, z organizacijo pa se ukvarja že leto dni. Bizjak pravi, da v povezavi s prostovoljci ni stvari, ki je na Eurobasketu ne bi opravljal. »Odgovoren sem za akreditacijski sistem, razdeljevanje opreme, skladiščenje, prevoze, nekaj tudi okoli marketinga…« uvodoma pove Rok Bizjak, ki je bil pred dvema letoma v Litvi tudi sam prostovoljec. V tej baltski deželi si je nabral izkušnje, s katerimi zdaj lažje krmari posadko. Od začetka pripravljalnih tekem spi zelo malo, okoli štiri do pet ur na dan. V času prvenstva ima toliko dela, da komajda preleti vse izide na prizoriščih turnirja. »Vse skupaj je bolj stresno, kot sem si predstavljal. Lani smo imeli v Sloveniji že evropsko prvenstvo do 20 let, vendar se z Eurobasketom po količini dela ne more primerjati. Veseli me, da so prostovoljci zagnani in dobivajo pohvale z vseh strani. Bilo je le nekaj graj, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke, kar je v primerjavi z vso množico prostovoljcev kaplja v morje,« je razložil Bizjak.

Navijaški utrip je omrežil Litovca

Prijavnico za prostovoljca je oddalo tudi šeststo tujcev. Izbrali so jih desetino, saj so imeli domačini zaradi poznavanja okolja prednost. Viktorias Staliauskas je v Celju edini prostovoljec iz Litve. Plavolasi sloki fant je navdušen nad Slovenijo, ki jo je letos obiskal prvič. »To je res popolna dežela. Veste, sem ljubitelj gora in tukaj jih je za razliko od Litve res veliko. Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni. Ko sem prišel v Ljubljano, nisem vedel ničesar o potniškem prometu. Naključna Ljubljančanka mi je razložila vse podrobnosti in celo priskrbela taksi. Čuti se toplina ljudi in kar napišite, da res uživam tukaj,« je hitel razlagati Viktorias Staliauskas. Pred dvema letoma je bil aktivni prostovoljec, ko je bilo prvenstvo v njegovi državi. Če primerja zdajšnji in zadnji turnir, opazi precej podobnosti in navrže, da je organizacija prvenstva v Sloveniji na dovolj visoki ravni.

»Morda bi lahko tujim prostovoljcem prej sporočili, ali smo bili sprejeti ali ne. Kar dolgo sem moral čakati na potrditev, a sem bil potem toliko bolj srečen, da bom lahko obiskal vašo državo,« je dejal. V Sloveniji bo ostal še teden dni oziroma vse do četrtfinala, ko bo odpotoval v domovino. »Izločilne boje bom gledal doma v družbi prijateljev. Tudi kakšno pivo bomo spili,« je omenil. Ko smo ga vprašali, zakaj za prizorišče v predtekmovanju ni izbral Jesenic, kjer je nastopala njegova Litva, je pojasnil, da ga je bolj vleklo na Štajersko. »Prostovoljci nismo na prvenstvu zato, da bi gledali tekme, ampak da smo vključeni v akcijo, dogajanje. Celje je bilo zagotovo najboljša izbira, saj je tukaj nastopala Slovenija, kar pomeni, da je bilo v prvem tednu središče Eurobasketa. Seveda bi bilo lepo, če bi se srečal z rojaki, a za druženje bo priložnost zdaj v Stožicah.« Zelo ga zanima, kakšno kuliso bo ponudila košarkarska Ljubljana. Navijaški utrip v Zlatorogu ga je omrežil, zato si ne predstavlja, kako bo šele v Stožicah grmelo s tribun. »Ravno zaradi domačega terena je Slovenija zame eden največjih favoritov za kolajno. Poleg Španije in Francije boste najbolj nevarni. Litva? Ne verjamem, da lahko posežemo tako visoko,« je sklenil Staliauskas.

Zagorjanki je všeč pogled v zakulisje

Zanimivo zgodbo je ponudila Katja Doležalek iz Zagorja. Športna navdušenka je povedala, da se zunanji svet zanjo ustavi, ko se začnejo velika tekmovanja. »Zelo me zanimajo analize pred tekmami in po njih. Vse si ogledam z velikim zanimanjem, zjutraj pa odprem časopise in preberem, kaj so napisali novinarji. Če si prostovoljec, je zaželeno, da potek dneva prilagodiš dogajanju na prvenstvu. Že dolgo me zanima, kako poteka organizacija odmevnih turnirjev. Tukaj imam priložnost vpogleda v zakulisje. Človek šele tako spozna, koliko napora je treba vložiti v pripravo zgolj ene tekme in koliko dela imajo novinarji, ki poročajo s prizorišča tudi pozno v noč, ko navijači zunaj pijejo že tretje ali četrto pivo,« je razlagala Katja Doležalek, sicer velika ljubiteljica hokeja na ledu.

Kot prostovoljka je hokejsko atmosfero prvič doživela letos spomladi, ko je bilo svetovno prvenstvo v Stockholmu na Švedskem. Ker prostovoljci za opravljeno delo niso plačani, povrhu pa si morajo sami zagotoviti prenočišče, je na mestu ugotovitev, da so prepuščeni lastni iznajdljivosti. Doležalekova se je na severu Evrope znašla tako, da se je prek interneta dogovorila za dvajsetdnevno bivanje pri domačinu, ki je stanoval pet minut hoda od prizorišča. »Če bi lahko, bi postala kar poklicna prostovoljka. Lepo je, ko vidiš svet, spoznavaš ljudi, navezuješ prijateljstva, a tega ne moreš početi v nedogled,« je dodala. Hokejski Stockholm ji je bil ljubši kot košarkarsko Celje. Tudi zato, ker je povsem drugače, če si v tuji državi, je pristavila. Ko je primerjala dogajanje na Švedskem in doma, je ugotovila, da so bila pravila igre glede prostovoljcev zahtevnejša v Skandinaviji: »Spomnim se, da se je neki volonter želel fotografirati s kanadskim zvezdnikom Stevenom Stamkosom in so mu takoj odvzeli akreditacijo. Tukaj je drugače. Nekateri malo preveč silijo v košarkarje, čeprav tega praviloma ne bi smeli početi.«

Njen delovni dan v Celju se je začel okoli poldneva, ko je prispela v dvorano. Zapustila jo je po dvanajstih urah. Blizu Zlatoroga je najela sobo, saj bi ji vsakodnevna vožnja iz Zagorja do Celja in v obrnjeni smeri vzela preveč časa. »Kot domačinka sem lahko v primerjavi s Stockholmom naredila več stvari sama. Nisem potrebovala toliko navodil. Všeč mi je bilo delo v medijski skupini, saj smo bili zadolženi za več vrst opravil,« je rekla in dodala, da se bo prihodnje leto najverjetneje spet prijavila za hokejsko prostovoljko, ko bo šampionat elitnega razreda v Belorusiji.