Na/pol nas odpelje nekaj desetletij v prihodnost, v futuristični prostor-čas, ki je kljub višji stopnji tehnologije in avtomatizacije (z roboti kot služabniki in spremljevalci) še vedno precej znan (vsaj tiskani mediji so še aktualni, hvala avtorju za zaupanje). Vmes je bila kriza, »Velika Kakofonija«: zmešnjava, poplava informacij in izguba nadzora, sledil pa je Veliki Rez in prerazporeditev odnosov moči – Evropa ostaja konservativna trdnjava, Amerika propada, Japonska prevzema vodstvo.
Struktura romana je trojna: trije junaki in nekdanji prijatelji na pragu petdesetih let, trije različni kraji in pripovedi. V tovrstni zasnovi Frelih najbolje pokaže sposobnosti vodenja kompleksne dramaturgije s paralelnimi fabulami, domišljijskimi svetovi, vrsto junakov in zapletenim sosledjem dogodkom. Še bolj se izkaže na področju jezikovnega oblikovanja, saj vsakega izmed treh delov odlikuje posebna jezikovna in pripovedna lega, vse skupaj pa mojstrstvo v neklišejskem izrazu. Vrstijo se eksplozivne čutne zaznave in posebna pripovedna vzdušja, poetično, nadrealno, pravljično, včasih ironično, drugič apokaliptično, na nepričakovanih mestih pa komično in lahkotno, s čimer obča mesta, kot je na primer velemesto ali prometna nesreča, zaživijo v novi luči. Podobe so največkrat sestavljene iz drsečih fragmentov, kontrastnih motivov – združujejo visoko in nizko, banalne motive vsakdana s poetičnimi ali celo metafizično naravnanimi. Manjše slike so praviloma povezane v kompleksnejše »scene«, ki so medsebojno ločene s poševnicami, a si ne sledijo vedno kronološko; včasih potekajo istočasno, drugič so to retrospekcije, tretjič nedokončani spomini, blodnje ali sanje. Takšna montaža ne pripelje do zlahka sledljive zgodbe, a zadoščenje najdemo v elektriziranem jeziku in premišljeni strukturi.
Prva narativna linija predstavlja Evana, gledališkega režiserja, ki v Edu, nekdanjem Tokiu, pripravlja predstavo, se drogira, privablja težave in propada. Spoznavamo ga neposredno, z vrsto zumiranih, ostrih posamičnih zaznav, iz katerih zrastejo poetično mutirani utrinki vsakdana, medtem ko celota pogosto ostaja zamegljena. Stavki so kratki, včasih brez glagola, sestavljeni iz sintagme ali samostalnika, in drvijo, da bi se naglo prekinili: kar sredi stavka zazeva praznina, umanjka pika, je le rez, in se celotna postavitev prekucne v prepad. V drugem delu dominira Kras, pater familias, ki z veliko in strahotno disfunkcionalno družino slavi abrahama nekje v dolini Soče. V uvodnem stavku se Frelih pokloni Tolstojevem uvodu v Ano Karenino in nadaljuje s širokim pripovednim zamahom, čim bolj celostnim prikazom družinskega univerzuma, ki v realistični maniri funkcionira kot odsev družbe nasploh. Če je Evanov del pisan »v fris«, tukaj pripovedovalec stopi na žogo, tovariško zaupno pojasnjuje in razlaga, igra se z žanrom družinske sage, a vse to s pomočjo karikature, groteske, pretiravanja in v rahlo porogljivem tonu. Zoja, politična mučenica in pesniška zvezdnica, je glavna junakinja tretjega dela. Pripravlja se na nastop na zbirališču »NYC anarho-inteligence, vseh hip, tru, kul, ril, daun in fet ljudi v mestu«. Tretji del koketira z esejistiko, poezijo in brikolažem, je klobčič različnih glasov in usod, saj Zojine verze in notranje monologe spremljajo intelektualne kregarije in modni pogovori, na hitro skiciran »tukaj in zdaj« obiskovalcev branja, pa še psihotične fantazije lokalnega norca, ki je ravno na tem, da zabode pesniško zvezdo.
Trije junaki se znajdejo na koncu moči. V žepu pa letalska vozovnica za Šiv – mesto, na katerem se razpoka zaceli in računi poravnajo. Vsi bi radi zbežali od Velikega Reza, ki, kot smo izvedeli, po eni strani označuje vzpostavitev novega sistema, po drugi pa simbolizira posameznikovo temeljno stanje odrezanosti od samega sebe, atomiziranost in izgubljenost. Prvi stavek romana, ki se glasi »Želja je razpoka«, napeljuje na Lacanovo geslo, po katerem nas ravno razcep (rez) s stanjem prvotne celovitosti šele napravi za ljudi in omogoči družbeno zavest. Vsa naknadna hotenja so po Lacanu le jalovi poskusi vrnitve v stanje prvotne totalitete, ko je med svetom in jazom stal enačaj, ki ga po razcepu ni mogoče vzpostaviti. Po Lacanu je zato Šiv utopija. In po Frelihu? V bizarnem zaključku romana glavno besedo prevzame četrta oseba – pisatelj, in takrat postane vse možno, saj je v svetu Na/pol on edini Kreator, Nadzornik in Vrhovna sila. V slogu akcijskih filmov popelje samega sebe in svoje junake (za katere da vedeti, da so le odsevi njega samega) na mesto šiva. Takrat se (avtofiktivni?) pisatelj začne ukvarjati s seboj: kako naj sam preseže razpoko, preneha bežati pred seboj in ustavi drvenje romana? Odgovor najde v izstopu iz teksta, v tem, da se vrže v življenje in si upa ljubiti. Ali kot pravi Zoja: »Ker z izrekanjem nisi storil ničesar. S tvojim tekstom si ne morem pomagati. Prinesi telo in drzni si ljubiti. Če misliš, da je pogum in voljo mogoče najti izven sfere teles, se motiš.« Ta romantični odgovor na kompleksno vprašanje o naravi »jaza« bi Na/pol lahko opredelil kot tekst mlajše generacije, ki tradicionalno goji prepričanje v možnost popolne osebnostne izpolnitve, brez razpoke in reza. Čeprav morda ni tako, saj avtorska zavest, ki kmalu za tem prekine roman, ni triumfalni mladostnik, temveč shirano, ubogo bitje. A tukaj se poraja še eno nerazčiščeno vprašanje: je takšen pobeg in opustitev treh narativnih linij, ki nenadoma izpuhtijo v prazno, znamenje zmage avtorskega glasu ali pa njegovega poraza, ujetosti v slepo ulico in nemožnosti dokončanja teksta v skladu s postavljenimi pravili lastnega literarnega sveta?
