Poglejmo primer Britanca Alana Bacona, ki je diplomiral v južnem Walesu na področju dokumentarnih filmov, snemanja filmov in televizije. Prijavil se je na delovno mesto prodajalca televizijske, filmske in ostale avdiovizualne opreme pri znani verigi prodajaln tovrstnih pripomočkov. Zlikal si je srajco, nadel kravato, preučil poslovanje podjetja in svetovne trende na tem področju, pa hajdi na razgovor. Po dveh minutah uvodnega tipanja mu je šef sprejemne komisije zavrtel neko techno glasbo in od njega zahteval, naj na to glasbo pokaže, kaj premore na področju break ali street dancea, naj izvede kakšno hiphop točko, se zlomi v slogu gangnam style. Kupec je danes sila občutljiva žival in mu ne zadošča še tako prepričljiva predstava zmogljivosti aparature, ki jo kupuje. Treba mu je ponuditi več in drugače, zatorej je menedžer hotel videti, kakšno širino v pristopu do kupca premore Bacon. Ta pa je, namesto da bi odskakljal v ritmu glasbe, užaljeno zapustil pogovor za službo, potem pa vsem časopisom raztrobil, da so ga ponižali, ko so od njega kot bodočega prodajalca zahtevali, da posnema Freda Astaira. Seveda ni dobil službe. In tudi vsi ostali, med njimi 65 let star inženir, je upravičeno niso dobili, saj niso hoteli plesati.

Zdaj podjetje Currys vsi zmerjajo, namesto da bi mu dodelili kakšno odmevno britansko priznanje za uvajanje novitet na področju zaposlovanja. Pravzaprav bi moral biti tak način sprejemanja v službo temelj vsakega zaposlovanja, še posebno za vodilna mesta v javnih službah. Slovenija bi morala biti glede na trenutne razmere med prvimi, ki bi od kandidatov zahtevali veliko več kot diplomo, strankarsko ali družinsko pripadnost. Vprašanje je namreč, ali bi Gašpar Gašpar Mišič dobil v roke Luko Koper, če bi nadzorniki od njega zahtevali, da razen nekaj številk in obljub na seji prikaže tudi prizor umirajočega laboda iz Labodjega jezera. Država bi lahko od vseh, ki so na čelu projekta TEŠ 6 zagonili milijone, zahtevala, da pred komisijo Soda skupaj zapojejo arijo zbora sužnjev iz Nabucca, potem pa bi videli, kdo si res zasluži, da bi vodil ta veleumni projekt do konca, ne pa da se menjavajo kot hokejisti.

Tudi ministre bi lahko tako izbirali. Karl Erjavec bi bil v vladi samo, če bi državni zbor prepričal s prizorom iz Romea in Julije, v katerem on, kleče pred Bratuškovo, v shakespearjevskem slogu obljublja, da bo spil strup, če se bo vlada dotaknila pokojnin. Če poslancem privrejo solze na oči, Karl službo dobi. Bogme, nagnal bi tudi vse kandidate za člane nadzornih odborov, da bi pred sveti delavcev plesali irske plese, saj veste, tisto drobljanje z nožicami, ki ga obvladajo Lords of the dance. Če to izpeljejo usklajeno, brez soliranja in napak, potem bi jim zaupali firmo. Šefe bank bi potrjeval samo pod pogojem, da zapojejo arijo iz Beraške opere. Potrebujemo sposobne, razgledane, predvsem pa pevsko in plesno nadarjene direktorje. Takšni so pač časi.