Kirurgu ortopedu je bil šport blizu že od malih nog, saj je v letih 1968, 1972 in 1976 v jadranju nastopil na olimpijskih igrah, v razredu finn pa je celo postal svetovni prvak. Za nameček je igral tudi ragbi in bil član reprezentance. Zato ne čudi, da je na vprašanje, v čem je kot predsednik MOK najbolj užival, dejal: »Trenutki, ki so mi najbolj ostali v srcu, so gotovo sklepne slovesnosti treh poletnih in treh zimskih olimpijskih iger, za vse pa lahko rečem, da so bile dobre igre za športnike.«
Politično kariero je Rogge, ki je 2. maja dopolnil 71 let, v prostem času pa uživa v moderni umetnosti ter branju zgodovinske in znanstvene literature, začel leta 1989, ko je prvič postal predsednik belgijskega olimpijskega komiteja, član mednarodnega pa že dve leti kasneje. Svoj vpliv je povečeval, vse dokler ga na 112. zasedanju v Moskvi niso izbrali za naslednika Juana Antonia Samarancha, ki je MOK vodil od leta 1980. Tisti, ki so mu blizu, pravijo, da je preprost, kar je dokazal na zimskih igrah 2002, ko je bil kot prvi predsednik nastanjen v olimpijski vasi, saj je želel biti v stiku s športniki, hkrati pa se zaveda svoje moči – konec koncev so ga pri reviji Forbes predlani uvrstili na 67. mesto najbolj vplivnih ljudi na svetu.
Čeprav sam pravi, da je svojo nalogo izpolnil in da organizacijo zapušča v dobri kondiciji, je med vladanjem zavoljo svojih izjav nekajkrat dvignil prah. Začelo se je s poletnimi igrami leta 2008 v Pekingu, ko je najprej dejal, da bodo tuji novinarji prvič s Kitajske lahko poročali brez cenzure, a se je kmalu izkazalo, da bo internet deležen cenzure, pojavile pa so se tudi govorice, da naj bi se najvišji predstavniki MOK sestali z odgovornimi na oblasti in se skrivoma dogovorili, da dovolijo cenzuro. Rogge je kaj podobnega kasneje zanikal. Še večje kritike je bil deležen, ko je po pekinški zmagi na 100 metrov kritiziral šprinterja Usaina Bolta, zakaj po zmagi s svojimi gestami ni spoštljiv do tekmecev, a je nato, ko ga je v kolumni pobaral Dan Wetzel, češ, da je klasični zategnjeni birokrat, ki se ne zaveda, da prav športniki, kot je Bolt, blagajni MOK zagotavljajo milijarde, dejal, da je šlo za nesporazum... O čem podobnem pa ni bilo govora med lanskoletnimi igrami, ko Rogge ni dovolil, da bi v spomin na tragične dogodke izpred 40 let, ko je v terorističnem napadu med igrami v Münchnu umrlo 11 izraelskih olimpijcev, imeli ob odprtju iger minuto molka. »Menim, da atmosfera med odprtjem iger za minuto molka ni prava,« je tedaj dejal. Izraelec Shaul Ladany, ki je preživel masaker, pa je odvrnil: »Ne razumem, ne razumem in se ne strinjam«.
