Finci in Švedi živijo v državah z nadpovprečnim življenjskim standardom. Njihovo gospodarstvo je učinkovito, imajo nizko brezposelnost, korupcije skoraj ne poznajo. Ljudje lahko izrabijo ugodnosti razvitega socialnega skrbstva, zdravstva in izobraževanja. Imajo skoraj vse, zdaj pa so dobili tudi košarko. In to zelo dobro košarko.
Če ne verjamete, kar vprašajte Ruse. Kot del Sovjetske zveze so bili nekoč edini antipod košarkarskim velemojstrom iz Združenih držav Amerike, zdaj izgubljajo proti Švedski in Finski. Slednja je pred tem ugnala še Turčijo in se nepričakovano uvrstila v drugi del tekmovanja.
Finski navijači so v Kopru najštevilnejši. Na Obali jih je več kot tisoč, morda celo dva tisoč. S svojo opravo je med najbolj opaznimi Niko Luukkonen, mladenič iz majhnega mesta Kerava na jugu Finske. Po prestižni zmagi nad Rusijo je skakal od enega rojaka do drugega. Če bi lahko, bi objel vso Finsko. »Dejali so, da nimamo možnosti. Je zdaj še kdo enakega mnenja?« se mu je smejalo. »Vedel sem, da bomo šli naprej. Stavil sem na naše napredovanje, zato bom dobil tisoč evrov. V življenju še nisem dobil lažjega zaslužka.« Luukkonen je bil oblečen zgolj v modre pajkice, ki so vsevprek popisane z avtogrami. A svojega pečata na njih niso pustile oboževalke z zadnje zabave, ampak finski košarkarji. »Igralci so zadnjič prišli v središče Kopra na druženje z navijači. Čas so si vzeli za prav vsakega od nas. Zavrnili niso nobene prošnje za podpis,« je hitel razlagati z razposajenim glasom. Ker se bo finska reprezentanca jutri preselila v Ljubljano, bodo za njimi šli tudi navijači. »Tukaj sem že pet dni, a zdaj bom prosil šefa, da mi podaljša dopust. Naša reprezentanca je med najboljšimi v Evropi, zato potrebuje naše navijanje,« je povedal Luukkonen.
Pivo pod tribunami
Visok življenjski standard na severu Evrope pa ima tudi drugo plat – visoke davke ter zasoljene cene. »Pivo je tukaj precej cenejše, a tudi okusnejše,« je Luukkonen med vrsticami razkril še en razlog, zakaj je v Slovenijo prišlo toliko Fincev. »Ne povejte moji mami, ampak priznam – naše pitje se ne konča le pri pivu, haha,« je dodal.
Finci radi pogledajo (pre)globoko v kozarec. Vodka, pivo, stock… Ni važno, kaj, samo da se čuti alkohol. Prekomerno pitje ni nič nenavadnega niti za mladostnike, kaj šele za odrasle. Ker je v dvorani prepovedano točenje alkoholnih pijač, so se privrženci Finske in Švedske znašli po svoje. Tako je bilo prvi dan slišati precej zgodb, kako so si pivo na skrivaj točili kar pod tribunami. Čeprav prihajajo Finci in Švedi s severa Evrope, kjer naj bi imeli po naših stereotipih mirno dušo, je resnica pogosto drugačna. Finska je bila kar sedem stoletij pod švedsko vladavino (od 12. do 18. stoletja), kar je le eden od razlogov za rivalstvo. Naroda imata tudi povsem drugačno kulturo in jezik. »Imamo ljubezensko-sovražno razmerje. Vedno je lepo igrati proti Švedski, še posebno če veš, da si boljši,« je z nasmehom dejal Luukkonen. Kljub temu ne bi imel nobenih zadržkov, če bi nazdravil s Švedom: »Le priti jih mora malo več. V Kopru ne srečamo skoraj nobenega našega soseda.«
Hotelirji so slabe volje
Močno navijaško oporišče v Kopru imajo tudi Italijani. Med njimi je precej takšnih, ki so zaradi evropskega prvenstva sploh prvič v Sloveniji. »Imamo tako veliko in raznoliko državo, da nimamo nobene potrebe po potovanjih v tujino,« je rekel Cosimo Tomai - Pitinca, ki je v Koper prišel skupaj s tremi prijatelji in prijateljico. »Ogledali si bomo zadnji dve tekmi Italije. Ravno danes imam rojstni dan, vstopnice pa sem dobil povsem po sreči v nagradni igri,« je dodal. Minulo noč so prespali v Muggii, v kraju tik ob slovenski meji. »Pogovarjal sem se s hotelirjem, ki ni bil dobre volje. Za njim je slaba poletna sezona, enako trdi za svoje kolege,« je potarnal Tomai - Pitinca. »Ne vem, kaj poročate slovenski mediji o Italiji, a pri nas živimo bistveno slabše, kot smo še pred desetimi leti. Ljudje ne hodijo več na dopust. Letos se je celo zgodilo, da je bilo v Italiji več tujih turistov kot domačih. Česa takšnega ne pomnimo.«
Italija je včeraj dobila tudi četrti dvoboj in bo v drugi krog tekmovanja prenesla popoln izkupiček. A še leta 2002 je bila Bonifika za Italijane nesrečna dvorana, saj so izgubili kvalifikacijsko tekmo proti Sloveniji. »Spomnim se te tekme. Mi smo zmagali v Pordenoneju, vi pa tukaj v Kopru. Za Italijo so igrali Pittis, Meneghin in Basile,« je v italijanski angleščini razlagal Antonio Bencivenga, ki je sedel za isto mizo kot prejšnji sogovornik. »Nikoli ne bom pozabil niti Gianmarca Pozzecca. Ta človek je malce nor, a imeli smo ga radi. In še vedno ga imamo. Ali veste, da je zdaj trener v drugi italijanski ligi? Nič se ne spremenil. Še vedno je nor.«
Slovenski dres v Kopru sta tedaj že nosila Jaka Lakovič in Boštjan Nachbar, med navijači pa je bil tudi Mirza Begić. Ravno Koper je bil njegova prva postojanka, ko je pri 17 letih prišel v Slovenijo iz rodne Bosne in Hercegovine, a nato za KK Koper ni bil nikoli registriran.
Starše jezi omejen promet
V Kopru s košarko diha tudi lokalno prebivalstvo, a brez težav ne gre. Domačini so nejevoljni predvsem zaradi občasnih prometnih zamaškov (ne pomagajo niti številna krožna križišča), najbolj pa se jezijo starši, ki imajo otroke v vrtcu ali šoli v bližini dvorane. Ker je prometni režim v okolici Bonifike močno omejen, vzame dovažanje in odvažanje otrok bistveno več časa kot sicer. V sodobnem vsesplošnem hitenju tako ni daleč od prepira in slabe volje. Bistveno bolj so Koprčani veseli, ko se zberejo na Ukmarjevem trgu, kjer si družno na videozaslonu ogledajo tekme slovenske košarkarske reprezentance. V teh septembrskih dneh so večeri že malce hladnejši, a za hitrejši pretok krvi poskrbijo slovenski fantje v Celju. Še posebno so domačini ponosni na svojega »otroka« Nebojšo Joksimovića, ki se je vseh vrlin naučil prav v koprskih košarkarskih dvoranah.