Odločitev o končni pietetni ureditvi Barbarinega rova je gotovo dobra ne glede na to, da prihaja z nekajletno zamudo in so zaradi brezbrižnosti levice in neukrepanja desnice mrtvi postali zlorabljano blago, ki mu zaradi političnih interesov desnica verjetno nikoli ne bo pustila počivati v miru.
Zamisel o postavitvi spomenika vsem žrtvam vojn na ljubljanskem Južnem trgu, za katerega sta ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razpisala javni natečaj, pa ni tako enoznačna, ne s kulturološkega vidika – kakšna so državotvorna obeležja 21. stoletja? – ne s političnega. Še tako dobronamerna politična gesta lahko v naših političnih razmerah hitro propade, če je tudi politični pol, ki ne bo sodeloval pri nastanku spomenika, ne bo vzel za svojo. V tem primeru bo to le še spomenik naši razdeljenosti na »vaše« in »naše«.
To lokacijo je izbrala že Pahorjeva vlada leta 2011, a mnenj o njej je bilo več že takrat in tudi prej je bila razprava, kam naj bi sodili državotvorni spomeniki, živahna. V času iskanja prostora za Maistrov spomenik se je omenjala lokacija na Kongresnem trgu, kjer je nekoč stal kip kralja Aleksandra, pa ideja, da naj bi po vzoru velikih držav uredili državniški protokol spomenikov v območju največje koncentracije državnih ustanov in ambasad, med parlament in predsedniško in vladno palačo, na Prešernovo - in sicer na prostor Kidričevega spomenika, ni zaživela.
Tudi ta ideja je imela sol. Povezovala je državniški kvart, v času polemik o potrebi po predsedniški rezidenci ponudila logično rešitev na pravokotni osi na Prešernovo, Vilo Podrožnik, v tistem času pa tudi premestitev (ne odstranitev ali uničenje) kontradiktornega komunističnega spomenika ni bila več tabu, saj je ta že postal predmet številnih duhovitih »desakralizirajočih« intervencij: enkrat je imel pod pazduho kruh, drugič metlo, veje, zaripel obraz… Mogoče je bila zamisel celo preveč logična, da bi uspela. S postavitvijo Maistrovega spomenika na kolodvor, na povsem ponesrečeno rampo, je bila izbrana verjetno najslabša rešitev. S kipi Ljubljana že od Prešernovega spomenika naprej nima srečne roke.
Južni trg
Ideja Južnega trga za novi spomenik vsem žrtvam vojn je bila leta 2011 kot predlog MOL sprejeta brez vsake razprave. Kar je nenavadno: Južnega trga namreč ni, Južni trg je ideja, Plečnikova ideja, ki ni bila nikoli uresničena in ki zajema ureditev kareja med sedanjo Slovensko cesto, Kongresnim trgom, Wolfovo in Čopovo. O oživitvi območja smo veliko slišali, ko je zaživel Knafljev prehod, a je načrte že na začetku zapackala propadla zasebna naložba stanovanjske zgradbe na notranjem dvorišču Pošte. Tista napol zgrajena škrbina je še danes lep spomenik špekulantstva slovenskih nepremičninskih investitorjev in nemoči mesta, da bi zavarovalo svoje interese, kadar takšna nasedla naložba kazi in zavira urejanje prostora.
Potencial prostora na tej lokaciji je izjemen, a dobro skrit za hišami in zidovi ter nedostopen; da v samem središču mesta obstaja skrivni »trg«, mnogi Ljubljančani niti ne vedo, še manj, da bi bilo tam treba marsikaj podreti in obnoviti, da bi »trg« res postal trg, torej prostor, dostopen s štirih strani, z različnimi vsebinami javnega dobrega.
In tukaj nastopi problem: izbira te divje lokacije za spomenik je skrajno nenavadna, saj naj bi ga postavili že leta 2015, na območju pa gre za preplet javnih in zasebnih površin in zgradb, tudi spomeniško zaščitenih, prizidkov in neurejenih dvorišč, lop, parcel, ločenih z zidovi, skratka za povsem kaotično lastniško in arhitekturno situacijo, ki zahteva celovit pristop.
Že ob izbiri prostora za spomenik leta 2011 je v strokovni javnosti ob mestni razgrnitvi načrtov za ureditev kompleksa završalo predvsem med arhitekti. Tedanji mestni predlog, ki ga je predstavil podžupan in arhitekt prof. Janez Koželj, je na Južnem trgu predvideval spomenik, pa tudi gradnjo nove Drame ali državnega predsedstva, pa hotela, ne da bi MOL pred tem razpisal urbanistični natečaj in odprl javno razpravo, ki bi bila za ureditev tako pomembnega območja nujna.
Arhitekt prof. dr. Boris Gaberščik je tedaj opozoril, da pot ni prava, da najprej potrebujemo javno razpravo, nato celovito prenovo s sodobnimi pogledi na javni prostor: »Trajnostni razvoj pomeni, da bomo začeli celovito prenovo tistega, kar že imamo. Da bomo porušili, kar je nevredno, da bomo prenovili stare pomembne zgradbe, da bomo oplemenitili prostor z novo odlično arhitekturo in dali temu centralnemu območju novo urbano kulturno podobo. To je nujno, ker se kar naprej ponavljajo nove parcialne zahteve za posege v ta prostor. Najnovejša je zahteva za lokacijo centralnega spomenika žrtvam vojn.«
Za takšno celovito rešitev bi potrebovali socialni načrt, javne natečaje, zazidalne načrte, pridobitev potrebnih zemljišč, finančni načrt in seveda javno razpravo ter transparentno odločanje o tem, kaj želijo in potrebujejo Ljubljančani in kakšne rešitve ponuja stroka. In to preden bi, kot se je takrat slikovito izrazil Gaberščik, »nekdo neučakano zasadil lopato«.
Točno takšna parcialna zahteva je tudi sedanja ponovna odločitev, da se spomenik postavi v območje, za katerega se nikomur ne sanja, kakšno bo na koncu. Ali pač? O tem pa v jutrišnjem Dnevniku.