Malo višjim prispevkom za zdravstveno zavarovanje, ki bi jih morali po novem plačevati tudi od teh dveh vrst dohodkov, se torej upirajo skupine, ki so si blizu s politiki. Od življenj vse večje množice ljudi v socialni stiski, ki dostopno zdravljenje najbolj potrebujejo, so bolj ali manj oddaljene. Prav tako ti srečneži niso v dobrem in slabem privezani na javno zdravstvo, ampak si lahko privoščijo samoplačništvo v sodobno urejenih ambulantah, v katerih popoldan delajo isti zdravniki kot dopoldan v prenatrpanih in velikokrat dotrajanih bolnišnicah.

Ko smo pred časom poročali, da protikorupcijska komisija preiskuje sum preskakovanja čakalnih vrst v bolnišnici Valdoltra, računsko sodišče pa zanimajo čakalne dobe v UKC Ljubljana, se nam je oglasilo več razburjenih bralcev. Nekateri so pomisleke o neprimernem mešanju med javnim in zasebnim, ki gre na roko ravno premožnejšim, ocenili kot zlonamerna natolcevanja, saj so imeli sami s temi bolnišnicami dobre izkušnje. Drugi so nam pripovedovali o nerazumno dolgem čakanju na operacije ali celo na datume zanje, nenavadnem odlaganju operacij in domačijskem napotovanju v zasebne ambulante. Slednji so se pridušali, da je zdravstvo leglo korupcije in nereda.

Pri lastnem zdravju je težko ostati racionalen, zato tudi na zdravstvo gledamo zelo osebno. Politiki to dobro vedo, zato vsakič, ko v dobro posamičnih interesov povozijo širšega, navržejo kakšno anekdotično o kaosu v zdravstvu. Slednje jim pri argumentiranju, zakaj si dodatnega denarja ne zasluži, žal izdatno pomaga. Policija v izolski bolnišnici, ki jo je tja pripeljal sum gospodarske kriminalitete pri naročanju storitev, ni ravno dober znak. Prav tako ne težave UKC Ljubljana s podatki o odsotnosti zaposlenih, o katerih smo poročali v Dnevniku, v bolnišnici pa jih zanikajo. Še manj zaupanja zbujajo indici, da so v nekaterih bolnišnicah kljub finančnim težavam oklevali pri prošnjah za kredite (in vključitvi v enoten zakladniški račun), ki njihovo poslovanje postavljajo pod drobnogled.

A za vsemi ocvirki, ki so v slast politikom, se skriva tudi pomanjkanje. Prihodki bolnišnic se znižujejo hitreje, kot bi jim lahko sledile s še tako zagnanim nebolečim varčevanjem (samo v prvem polletju 2013 so se znižali za skoraj pet odstotkov!). Prebivalstvo se medtem stara in je ob tem vse bolj bolno. Samo sladkornih bolnikov, ki jemljejo zdravila, je vsako leto za okoli 4000 več kot leto poprej. Delež BDP za zdravstvo je medtem v Sloveniji v kriznem času upadal hitreje kot drugje v EU, pod evropskim povprečjem pa je naša država tudi s 6,3-odstotnim deležem javnih izdatkov za zdravstvo. Poleg tega imajo manj zdravnikov ob upoštevanju števila prebivalcev samo še na Poljskem in v Romuniji.

Številke potrjujejo, da v zdravstvo v Sloveniji vlagamo premalo. Stranke, ki jim je na račun uklanjanja ozkim interesom uspelo zavoziti že več reform zapored, seveda raje operirajo s floskulami. S skrbjo, da premožnejšim ne bo treba prispevati kakšnega evra več, bodo politiki javnemu zdravstvu pomagali na poti navzdol. Če nanj ne bo več mogoče kaj dosti računati, bo zdravljenje na koncu za večino bistveno dražje kot danes.