Košarkarski šovinizem

Tudi čar košarke v osnovi temelji na čudenju veščini obvladanja žoge, vendar pa v košarki, za razliko od nogometa, kjer zmagovalca lahko odloči tudi slučajno zablodel strel, velja, da vedno zmaga boljši. Tudi zaradi te domneve košarka ponuja priložnost za specifično »naci rekreacijo«. Priložnost za prepuščanje raznim »izmom«, ki sicer veljajo za politično nekorektne. Rasizmu in šovinizmu. Indijanci ali divjaki je na primer izraz za košarkarsko manj razvite ekipe. V rajnki Jugi je bil precej uveljavljen mit, da je ozemlje, ki je nekdanji državi pripadalo, »neusahljiv izvir košarkarskih talentov«. Precej »blut und boden« videnje torej. Sploh glede na to, da gre za igro, na katero je nadvse vplival asfalt. Vzorčna je tudi ameriška zgodba. V začetku minulega stoletja v ZDA temnopoltim ni bilo dovoljeno igrati v dvoranah za belopolte. Obrat, ki se je zgodil v dobrih 100 letih, je navrgel, da v NBA, torej najmočnejši svetovni košarkarski ligi, temnopolti igralci suvereno držijo 70-odstotno večino. Za belce se je skoval izrek »White man can't jump«, potem se je pa spet zgodil Nowitzky. Blond Nemec. Šovinistično-rasistično čutenje je nekaj, v kar košarkarski navijač hitro pade in s čimer tudi podobno neslavno pogori. Poskusimo se vživeti v vlogo navijača Rusije v tekmi s Švedsko. Švedsko!? »Ej, ne morejo oni z nami igrat basketa, pa naj se še tako trudijo. Premalo sonca je v njih. Preveč so zategnjeni. Preveč blond. Preveč mraza imajo. Nimajo duše za basket improvizacijo,« so zelo možne domneve, s katerimi si kot Rus vstopil v tekmo. No, med tekmo so se ti možgani penili približno takole. Začne se prva četrtina, Švedi povedejo 4:0, ti si pa misliš: »Samo, da se ogrejemo.« Poraz se ti zdi absolutno nemogoč. Na sredini četrtine Švedi sicer spet malce pobegnejo, a se Rusija do konca približa na tri točke. Misliš si: »Ok, pustili smo tem na hitro priučenim vnetežem iz telovadnic nekaj veselja, v naslednji četrtini se gre pa do konca.« In ko tvoji na sredini druge četrtine res preidejo v vodstvo, si oddahneš: »Ah, stvari prihajajo na svoje.« Loteva se te že udobno varen občutek, značilen za kamionarja, ki se ne boji manjših avtomobilov. Pomisliš celo, da bi šel sprehodit psa in pustil zbornajo, da dokonča začeto ter porazi brezveznike. Vseeno se odločiš, da počakaš, da razlika naraste na deset. Kar se pa do polčasa ne zgodi. Švedi zadevajo in grebejo ter kar ne kažejo razumevanja za basket hierarhijo. Na odmor gredo spet s prednostjo. Postaja težavno. Zoprno. Nadležno. Pozabiš na psa. Ekipa te očitno potrebuje. Ostaneš pred TV. Računaš na aktivacijo skritih notranjih rezerv med odmorom, ki morajo obstajati! Ne more biti, da jih ni! Bilo bi krivično. Na sredini tretje četrtine, ko tvoji spet izenačijo, se ti zazdi, da so se končno sprostile. Da se bo končno zgodila »pravična odrešitev«. Kot ko Mad Max vklopi dodatni vplinjač. A ko se tudi takoj zatem Švedi vnovič vrnejo in nato povedejo celo za 12, začutiš, da se ti po telesu začenja širiti švohotnost. Moment, ko se iz vzvišenega zmanjšaš v ponižnega in se začneš priporočati čarovnijam. K sreči. Za katero prav tako meniš, da mora zavoljo vesoljnega reda biti na tvoji strani. Pa se na koncu izkaže, da ni. Počutiš se le še kot prazna PVC vrečka. Tako kot generator je košarka tudi pogorišče šovinizmov. Letošnje evropsko prvenstvo še posebej. Kdo so Čehi, v tekmi s katerimi je slovenski navijač lahko razvijal podobna čustva kot Rus proti Švedom, saj bi bilo po slovenski šovinistični paradigmi zgubiti proti Čehom enostavno češko? Jah, Čehi so narod, ki so bili na evropskih prvenstvih do sedaj enkrat prvi, šestkrat drugi in petkrat bronasti. Slovenija je bila do sedaj vsega enkrat četrta.