Jutri zvečer se bo sklenil letošnji Ex Ponto, festival, ki že od minule nedelje predstavlja uprizoritve domačih in tujih, večinoma vzhodnoevropskih ustvarjalcev. To počne po značilnem principu predhodnega zakoličenja tematskega okvira, ki pa je v resnici tako širok, da lahko vključuje marsikaj. Temo meje Ex Ponto v jubilejni 20. izdaji tudi izkoristi, da poudari svoj izhodiščni idejni zastavek – torej projekt kot gibanje, ki je lastno poslanstvo najprej prepoznalo v povezovanju umetnikov iz nekdanje skupne države, potem pa je po prehajanju skozi različne razvojne faze festivalski profil zgradilo na predstavljanju področja uprizoritvene umetnosti. Sicer pa s samim programom precej ohlapno spodbuja k razmisleku o nosilnem vprašanju, ki si ga letos postavlja: na Kje je meja? zato prav lahko odgovorimo s floskulo tipa »meja je v glavi«, spraševanje o pojmu meje kot takem pa se tudi lahko ustavi pri banalnem dejstvu, da je meja pač ženskega spola.
Dve Slovenki, Upper in Goršič
No, v festivalski izdaji, ki naj bi se torej gibala na območju meja – dejanskih ali tudi zgolj namišljenih – je v nekoliko izrazitejšo luč postavljena ravno ženska. Ex Ponto je letošnji program namreč oblikoval bodisi z izbiro projektov, ki jih (režijsko) podpisujejo ženske ustvarjalke, bodisi s predstavami, ki spregovorijo o (konkretni) ženski. To je potrdila že otvoritvena uprizoritev, Močan rod avtorice Marieluise Fleißer, ki je bila obenem prva festivalska premiera; in to velja tudi za drugo premierno uprizoritev Ex Ponta, slovensko-slovaško koprodukcijo Slovenka na kvadrat.
Zakaj je ženska v naslovu Slovenka kar dvakrat, pove istoimensko esejistično, v opažanjih družbeno-kritično, v podajanju doživljanja pa že tudi zelo osebno delo Stanislave Chrobákove Repar, v Slovenijo priseljene Slovakinje, ki je v rodnem jeziku prav tako »Slovenka« (s pridobljenim slovenskim državljanstvom pa v domovini hkrati »Slovinka«). Avtorica ga podnaslovi Razglednice iz Slovenije; te zajamejo obdobje prvega desetletja njenega bivanja v drugi, novi domovini (tudi zato je naslovna Slovenka kvadrirana), skupaj pa se sestavijo v žanrsko raznovrstno celoto. Režiser Nick Upper alias Niko Goršič (ki z Upperjem »sodeluje« kot dramaturg uprizoritve) razglednice prevede v žanr kabareta in avtoričino priredbo besedila postavi s slovaško igralko in pevko Lucio Siposovo. Uprizoritev vpelje s projekcijami slovensko-slovaškega prelivanja verzov Srečka Kosovela (kot prevodnem delu avtorice), v ugledališčenju resnične zgodbe pa že kmalu izpostavi enega ključnih vidikov besedila, to je kafkovsko soočanje s pravnimi predpisi oziroma državnim birokratskim aparatom. A če je ta vidik v začetku pripovedi izpostavljen, se njegov poudarek v nadaljevanju že tudi zabrisuje – pa čeprav to uprizoritveno sledi obliki žanrske večvrstnosti, za katero pa se vendarle zdi, da bolj ustreza besedilni kot gledališki različici. Celota tako deluje precej razpršeno, v sami interpretaciji, kjer se torej razglednice izmenjujejo tako, da (kabaretna) točka sledi točki, pa že pretirano izstopi težnja po ugajanju občinstvu.
Težava s selekcijo
Domače premiere (sinoči je bila na vrsti še letošnja zadnja) so stalnica Ex Pontovega programa. A tudi pri naboru gostujočih predstav je mogoče prepoznati nekatere nespremenljive festivalske poteze. Ena od teh se kaže v mestoma nezadostno premišljeni selekciji – četudi je med razlogi za umestitev v program morda, kot se je vsaj delno izkazalo v letošnjem primeru, žensko režijsko avtorstvo. Tako je denimo črnogorska postavitev Fassbinderjevega Žabarja v režiji Lidije Dedović (z izborom igralcev) pravzaprav študentska produkcija, ki jo bolj kot vsebinska izostrenost zaposluje garažno rockovska forma.
Močno prisotnost gledališkega ustvarjanja z območja Balkana pogojuje tudi vpetost Ex Ponta v mednarodno gledališko mrežo NETA. Med predstavami, ki ne sodijo v ta sklop festivalskega programa, pa sta dve podpisala ustvarjalca, ki sta precej znani imeni mednarodnega gledališkega prostora, imeli pa smo ju že priložnost spoznati tudi pri nas. Raimund Hoghe, nekdanji sodelavec Pine Bausch, je Pas de deux ali, dobesedno, Korak v dvoje pripravil z japonskim plesalcem Takashijem Uenom kot predstavo, v kateri naslovna plesna oblika služi srečanju dveh posameznikov. To je strukturno oblikovano na osnovi kulturnih in drugih referenc ter predvsem z nadrobnimi detajli. Ti so bistveni za predstavo, ki pa z močnim vztrajanjem na prisotnosti številnih elementov in njihovim dolgotrajnim razvijanjem gledalcu nalaga svojevrsten napor v spremljanju in sprejemanju celote.
Madžarski režiser Viktor Bodó je na Ex Pontu gostoval že tretjič; a medtem ko je prvič (leta 2006) s predstavo Zlomljeninizbrisan pomenil tako rekoč odkritje, drugič (leta 2010) pa bil z Možem na kocki spet dobro sprejet, je njegova tokratna predstava delovala precej manj prepričljivo. Bodó se v Anamnesis ponovno dotakne svoje očitno privilegirane – kafkovske – razsežnosti in se v maniri absurdne komedije loti madžarskega zdravstvenega sistema, vendar mu na poti fragmentiranih prizorov, ki jih prižene do različnih robov komičnega, izpred oči uhaja ravno to osiš-če izhodiščno kritično naravnane obravnave.
