Prihodnost pa bo – kot cunami. Z ene strani drvijo v deželo novi varčevalni ukrepi, rezi v javnem sektorju, novi (nepravično umerjeni) davki, prepuščanje gospodarstva kapitalski usodi in posledično povečevanje brezposelnosti. To bo podlaga za, kot bi rekli protestniki, nadaljnje razraščanje »politično-klientelističnega plenjenja« tistega, kar bo od države še ostalo, ko jo bo preplavil »neoliberalni Kapital«. Protestniki imajo pri tem prijetno sposobnost, da združujejo sholastične misli iz devetnajstega stoletja z uličnim realizmom enaindvajsetega. Zato imajo tudi jasno vizijo, podobno tisti, ki jo je imel Friedrich Engels, ko je pisal o položaju angleškega delavskega razreda. Ubeseduje jo protestniški vzklik »Narod lačen je ful drugačen.«

Ljudje, pravijo protestniške skupine, ki se po malem že združujejo v politično fronto in napovedujejo svoj »cunami«, bodo poslej drugače gledali v svet. Oligarhično ureditev Slovenije so dolgo tolerirali. Vse dokler je bilo tudi na spodnjem robu družbe, četudi s socialnimi korektivi, mogoče preživeti, ni bilo v ospredju vprašanja, kako se delijo skupno bogastvo in vodilni položaji med tistimi, ki mimikrirajo elito. A zdaj je zabave konec. Še savdski kralj Abdulah, fevdalni gospod srednjeveškega kova, ve, da je treba ljudstvu pustiti dihati, sicer ti država eksplodira v glavo. Abdulah je minulo soboto sto enainštirideset tisoč Savdijcem odpisal dolgove v višini petsto osem milijonov evrov in jim s tem omogočil vpis na seznam prejemnikov socialne pomoči. V Sloveniji bo »socialni transfer« izvedla slaba banka, plačali ga bodo pa ljudje.

Čudno je, da pride v vladni kvart protesti-rat samo petsto ljudi. Morda je res kriva košarka.

Ob Janeza Janšo se protestniki tokrat niso posebej obregali. Res, da mu je Slovenijo končno uspelo spremeniti v Švico. V slovenskih bankah je posloval kot v švicarskih – tam so v tajnih gotovinskih čarovnijah svetovni mojstri. Vendar Janša kot minula politična figura za protestnike ni več zanimiv. Tudi Gašpar Gašpar Mišič, ki je včeraj le zasedel predsedniški položaj v Luki Koper, ni dobil večje pozornosti od slogana »Gotov gotov si.«

V zraku je (ob)viselo večje vprašanje, ki ga že vsaj deset let, vsekakor pa še iz časov pred krizo, odpirajo ulice mest po vsej Evropi: kakšen model sobivanja bo prevladal? Bo socialna država, najpomembnejša evropska pridobitev po drugi svetovni vojni, izumrla? Bo pomembnejša skupnost ali posameznik? In obenem – bo družba reševala prav vse posameznike? Tiste, ki jim manjkata dva evra za sendvič, in tiste, ki jim manjka sto milijonov za kredit? V Ljubljani so protestniki pred borzo kampirali že pozimi leta 2011. Kvadrature kroga ti protesti v kratkem ne bodo razrešili. Lahko pa se začne preračunavanje.

Kako vzorčno je tovrstno iskanje rešitev, so pokazali tovornjakarji, ki prav tako napovedujejo zavzetje ulic. »Elita se bo tako dolgo igrala, da se bodo ljudje razjezili,« so napoved vroče jeseni ponovili za civilno družbo. Protesti so v Sloveniji še mladi, pa že dobivajo mlade.