Ogrlica v barvah nemške zastave je dobila celo svoj uporabniški račun v čivkališču, v nekaj urah po soočenju mu je sledilo več tisoč ljudi. »Ali res hočete, da vam visim za vratom še naslednja štiri leta,« je bili eden od zabavnih čivkov kanclerkine ogrlice. Mednarodni tisk je naslednji dan za zmagovalca soočenja razglasil ogrlico in moderatorja.
»Kralj zarebrnic« navdušil čivkališče
Stefan Raab je televizijski voditelj, komik, glasbenik in glasbeni producent, ki od leta 1999 vodi priljubljeno oddajo TV Total. Nad tem, da bo skupaj s priznanimi političnimi moderatorji Maybritt Illner, Petrom Kloeppelom in Anne Will moderiral predvolilno soočenje, so nemški intelektualci sprva vihali nosove. Kanclerka je že februarja sporočila, da se v to, kdo bo moderiral soočenje, ne bo vmešavala.
In v resnici je imela Merklova manj težav z Raabom kot njen protikandidat. Steinbrück si je z vztrajanjem pri tem, da bo vladal le kot kancler ali pa sploh ne, prislužil vzdevek »King of a Kotelett« in vprašanje, koga naj zdaj Raab voli, če si želi velike koalicije. Izjava je na spletu v trenutku postala slavna, Raab, ki je pet semestrov študiral pravo in položil vajeniški izpit za mesarja, pa si je prislužil sloves tistega, ki je v sicer dolgočasno diskusijo vnesel nekaj življenja. V javnomnenjske raziskave je soočenje vendarle vneslo nekaj sprememb. Inštituti, ki so merili naklonjenost javnosti obema kandidatoma, so ugotovili, da je bil po 90 minutah njunega dialoga Steinbrück bolj prepričljiv kot Merklova, in če bi volilci tedaj kanclerja volili neposredno, bi ga od Merklove ločili le trije odstotki.
»Zmaga brez vrednosti,« je dan pozneje komentiral nemški časopis Die Zeit in ugotavljal, da je Peer Steinbrück sicer dobro izkoristil priložnost, ki mu jo je ponudilo televizijsko soočenje, vendar za zmago na volitvah to ne bo zadostovalo. Rezultati raziskave, ki je že zajela soočenje in jih je v sredo objavila javna televizija ZDF, so pokazali, da bi krščansko unijo (CDU/CSU) z Merklovo na čelu volilo 41 odstotkov vprašanih in socialdemokrate 26 odstotkov. Liberalci bi s 6 odstotki glasov Merklovi pomagali do večine, socialdemokrati bi skupaj z zelenimi in Die Linke zbrali 44 odstotkov glasov.
Zakaj socialdemokrati ne morejo zmagati
Dr. Gero Neugebauer bo 22. septembra, na dan volitev, zelo zaposlen mož. Do poznih večernih ur bo politolog v berlinskem studiu za švicarsko televizijo SRG komentiral, zakaj so se nemški volilci odločili tako in ne drugače. Profesor, ki je poučeval na Otto Suhr Institut pri Freie Universität Berlin, velja za poznavalca nemških političnih strank, še zlasti ga odlikuje poznavanje razvoja nemških socialdemokratov. Na vprašanje, zakaj gre kanclerki Merklovi pred tokratnimi volitvami za kar sedem odstotkov bolje, kot ji je šlo pred zadnjimi leta 2009, in zakaj gre socialdemokratom slabše kot njej, je dejal, da je občutek varnosti pomembna potreba nemških volilcev, ki jo krščanska unija in kanclerka bolj uspešno poteši.
»Časi so negotovi, grozijo krize in krščanska unija je od leta 1949 tista stranka, ki Nemcem obljublja varnost. V času hladne vojne pred Rusi in v času evrske krize pred izgubo njihove blaginje, četudi je ta še tako skromna,« pojasnjuje Neugebauer. Merklova se tako že ves čas volilnega boja predstavlja kot uspešna krizna menedžerka, socialdemokratom pa ne uspe, da bi dokazali nasprotno in se volilcem predstavili kot verodostojna alternativa. Tako Merklova kot tudi socialdemokrati trdijo, da je treba odpraviti socialno nepravičnost v družbi, recepti za to pa so si v grobem preveč podobni, da bi jih lahko volilci razlikovali.
»Bread and butter,« (kruh in maslo) je v ponedeljek predvolilno soočenje komentiral britanski BBC in s tem opisal, kaj pred volitvami Nemce v resnici zanima. Zanimajo jih plače in pokojnine, je že avgusta ugotovila javnomnenjska raziskava, druge teme, ki se ne dotikajo neposredno njihovega življenja, so zanje drugorazredne. Zato tudi ni nenavadno, da so v predvolilnem boju velike mednarodne politične teme kljub svoji aktualnosti povsem izostale, ugotavlja urednik zunanjepolitične redakcije časopisa Suddeutsche Zeitung Stefan Kornelius. Nemci se ne ukvarjajo z usodo Evrope, trdi Kornelius, skrbi jih lastna denarnica.
Za Merklovo je to še lažje. Če bi se namreč iskreno pogovarjali o Evropi, bi morala kanclerka svojim volilcem povedati, da bodo v mesecih po volitvah poslanci bundestaga morali glasovati o tem, ali se bodo odpovedali dodatnim nacionalnim pristojnostim v korist Bruslja, o tem, da je treba poenotiti evropsko finančno in gospodarsko politiko in da se bodo kaj kmalu odločali tudi o nadaljnjem paketu pomoči Grčiji. Da teh tem niti opozicija s socialdemokratskim kandidatom Peerom Steinbrückom na čelu ne odpira z največjo vnemo, je razumljivo. Zavedajo se, da bodo te odločitve v kateri koli povolilni situaciji morali tudi sami podpreti.
V temah, ki Nemce v resnici zanimajo, ima Merklova odlično startno pozicijo. »Poznate me,« je sklenila svoj nagovor ob koncu soočenja, ko so moderatorji oba kandidata prosili za sklepni nagovor, in s tem ponovila, kar poudarja že ves čas predvolilnega boja: da gre Nemcem pod njeno taktirko kljub vseevropski krizi dobro. Številke ji večinoma govorijo v prid, krize velika večina Nemcev na svoji koži ne občuti, tisti, ki se le stežka prebijajo, pa gojijo upanje, da jim bo šlo kmalu bolje.
Sredi avgusta so mediji poročali, da nemško gospodarstvo nepričakovano dobro raste in se je dokončno osvobodilo spon krize v evrskem prostoru. Vzrok za spodbudne novice je porast zasebne in javne potrošnje, optimizem vlada tudi v poslovnih krogih. Ifo indeks, ki meri razpoloženje med vodilnimi v nemških podjetjih, je zrasel tudi v zadnjem četrtletju in konec avgusta dosegel najvišjo vrednost v letošnjem letu.
Danes ima delo v Nemčiji toliko ljudi kot še nikoli doslej, je v soočenju trdila kanclerka, in res ji številke na prvi pogled pritrjujejo. Po podatkih nemškega statističnega urada je bilo julija letos delovno aktivnih 41,8 milijona ljudi, od tega jih je bilo 36 milijonov zaposlenih (brez samostojnih podjetnikov). Obe številki sta v resnici tako visoki kot še nikdar v obdobju od združitve obeh Nemčij.
Več zaposlenih, manj pravic
Toda statistični urad razlikuje med normalnimi zaposlitvami – te so za nedoločen čas z obveznim socialnim zavarovanjem z najmanj 21 urami dela na teden – in med tistimi, ki jih statistiki poimenujejo kot atipične. To pomeni zaposlitve za določen čas z največ 20 urami dela na teden, zaposlitve za 450 evrov dohodka na mesec in delo posojene delovne sile (prek agencij). Kljub temu da je v zadnjih dveh letih število normalnih zaposlitev naraščalo hitreje kot število atipičnih, je bilo leta 1991 število tistih, ki so bili zaposleni za nedoločen čas z vsemi temu pripadajočimi pravicami, za 2,7 milijona večje kot leta 2012.
To pomeni, da se delo (in zaslužek) danes deli na več rok, kot se je pred 20 leti. Ravno to so teme, ki bi jih morali konkretneje zagrabiti socialdemokrati, če bi se hoteli na tokratnih volitvah bolje odrezati kot na zadnjih.
Toda pri socialni pravičnosti, ki bi lahko še mobilizirala levo usmerjeni bazen volilcev, socialdemokrati niso pretirano verodostojni, saj je bila ravno socialdemokratska Schröderjeva vlada tista, ki je sprejela Agendo 2010 in Hartzeve reforme. Iz njih izvira mnogo današnjih anomalij, med drugim tudi ta, da je prepad med revnimi in bogatimi čedalje večji in ogroža kohezivnost družbe, da ljudje pogosto, tudi če so zaposleni, ne zaslužijo dovolj za preživetje in da konca z začetkom meseca ne staknejo niti upokojenci, ki so 40 in več let vplačevali v pokojninsko blagajno, a so bile njihove plače prenizke, da bi zadostovale za dostojno pokojnino.