Piarovski projekti a la Katarina Kresal, ki je bila videti, kot bi jo izdelali na poletnem tečaju komunikologije, pri našem ljudstvu ne držijo vode. Njim so bolj všeč izdelki Runkl, Krjavelj&Gargamel produkcije in tudi Borut Pahor, ki se na prvi pogled morda res zdi izjema, je najbrž uspel le zato, ker večina slovenskih državljanov iskreno verjame, da naš predsednik ni le slepi sledilec šolskih nasvetov svoje PR-službe, temveč njihovo utelešenje, nekakšen učlovečeni katalog milozvočnih fraz za prvi razred komunikacije z nezahtevnim občinstvom.
Alenka Bratušek je tako s svojo začetno okornostjo delovala nadvse prepričljivo in obetavno. Ljudje so kritizirali njen neizbrani slog oblačenja, se posmehovali njenim bralnim vajam v parlamentu in se huronsko zabavali ob njenem (ne)znanju angleščine, za katerega so že vnaprej rezervirali mesto v zgodovini največjih političnih lapsusov tega stoletja.
Ona, ki je potrebovala samo čas in še več časa, se je zato zdela kot nalašč za občestvo, ki ga navdušuje Janševo cinično kolovratenje po poteh spominov in tovarištva, Jankovićevo smehljajoče se buldožiranje, Erjavčev klovnovski moped show ali Gašpar-Mišičeva (kot nekoč Jelinčičeva) prostodušna in transparentna barabija.
Ko se je tej in takšni Alenki Bratušek v vojni zoper zle sile pridružil še rekordno redkobesedni Uroš Čufer, je bila ob vseh obetajočih se porazih končna zmaga videti neizogibna.
Minister za finance je na enem svojih prvih nastopov ubogemu Slavku Bobovniku že v prvih treh minutah pogovora odgovoril na vsa pripravljena vprašanja, v nadaljnjih sedmih pa smo gledalci le še v napetosti čakali, ali se bo stari brkati maček naposled predal, obupan odložil svoj kemični svinčnik, si razrahljal kravato ter ministru zastavil še edino nezastavljeno vprašanje: »Pa drgač?«
Ja, Alenka Bratušek in Uroš Čufer, ta ubogi dvojec brez krmarja, sta bila s piarovskega vidika tako katastrofalen par, da se je zdelo, da jima v Sloveniji ne more spodleteti. A potem je nastopilo poletje in je naša predsednica vlade odšla na zaslužene počitnice. In se vrnila z njih stilsko oziroma, bolje rečeno, komunikološko preobražena.
Nenadoma se je na naslovnici Lady, ukleščena med Dannyja in Heleno Blagne, pojavila neka druga Alenka, takšna, ki ne rešuje države, ampak hodi na Jošt in skrbi za družino. In za javnomnenjske ankete. Malo pozneje je ta nova Alenka na Facebooku Majdi iz Slovenj Gradca in Branetu iz Pivke pojasnjevala vse, kar sta si Olli Rehn in Angela Merkel želela vedeti, a si nista upala vprašati (ko je beseda nanesla na gospoda Gašparja Mišiča, je Alenka stresla še nekaj tako vrhunsko puhlih piarovskih fraz, da bi bilo ob njih še Gregorju Virantu nerodno).
S temi prozornimi javnomnenjskimi manevri je naša prva predsednica vlade s pomočjo svojih prijateljev zatrla še tisti zadnji kanček upanja v naše hitro okrevanje, ki je morda tlel v sedmih ali osmih najbolj naivnih in optimističnih državljanih. Če se je namreč v času krize odločila za tako ceneno prilizovanje volilcem, potem je jasno, da v rokavu nima dobrih novic in da je trenutno njen edini politični cilj ta, da se nam bo takrat, ko bo vsa skesana zmencala en don't-kill-the-messenger-speach o naši bližnji prihodnosti, dovolj smilila, da jo bomo pustili pri življenju.
A ravno to preživetje je po zaslugi njenih svetovalcev zdaj resnično postavljeno pod vprašaj, saj se je izkazalo, da se vsi tako imenovani strokovnjaki niti približno ne zavedajo, da je bila povsem neizdelana medijska podoba Alenke Bratušek v resnici edino, kar ji je kolikor toliko govorilo v prid.
Opazujoč jo, kako nerodno štorklja med objektivi in mikrofoni, je namreč marsikdo naivno pomislil, da jo bodo strokovnjaki iz gole previdnosti skrivali pred temi svojimi javnostmi in da se bo lahko v miru posvetila pomembnejšim stvarem, za katere ne Borut Pahor, ki je bil bolj kot predsedniku vlade podoben na dve nogi postavljeni izjavi za javnost, ne Janez Janša, ki se je kot užaljeni pubertetnik pričkal s svetom, nista imela časa.
Na žalost vsi Alenkini piarovci, ki so ji čez poletje dobronamerno skrojili nova medijska oblačila, niso naredili nič drugega, kot da so jo dokončno razgalili v vsej njeni nemoči v boju zoper notranje in zunanje sovražnike. Alenka Bratušek, ki nas z naslovnice tabloida ponižno prosi za razumevanje, medtem ko na Facebooku odločno žuga vsem nepridipravom, je namreč le še en patetičen poskus manipulacije javnega mnenja v času, ko tega določajo rezi v socialo, rastoča brezposelnost, bančne luknje in proračunski primanjkljaji. Reševati to s piarovskimi štoski je kot zdraviti raka z aspirinom.