Yoko Ono, 2010,v imenu pokojnega moža Johna Lennona
Danes je življenje brez interneta nepredstavljivo, samoumevna postaja tudi uporaba družbenih medijev, še posebno socialnih omrežij, kot sta Facebook ali Twitter. Internet uporablja približno 39 odstotkov svetovnega prebivalstva, Facebook pa ima že več kot milijardo uporabnikov. Na Twitterju se vsako sekundo oblikuje več kot 9000 tvitov. Po nekaterih raziskavah naj bi že več kot 40 odstotkov Američanov med 18. in 34. letom informacije pridobivalo prek Facebooka.
Uporaba interneta in družbenih medijev torej vpliva na to, kako razumemo in mislimo svet ter kako se v njem politično in družbeno aktiviramo. Danes lahko po internetu podpiramo reševanje amazonskega gozda ali ponudimo solidarnost aktivistom za človekove pravice po svetu, s pojavom crowdfundinga podpiramo projekte za opolnomočenje žensk v Afriki, politične in družbene ideje delimo prek svojega statusa na Facebooku. Iskanje humanitarnih akcij po spletnem brskalniku izvrže več kot 2 milijona zadetkov, portali za spletne peticije, denimo change.org, pa so pritegnili že skoraj 200 milijonov podpisov iz 196 držav. S klikanjem na miško se lahko torej iz svojega naslonjača informiramo o dogajanju okoli nas ter se hkrati vključujemo v svetovni politični in družbeni prostor.
Trg(ovina) idej
Vse večja vloga interneta in družbenih medijev je sprožila številne razprave o moči družbenopolitične participacije na internetu, še posebno po arabski pomladi. Medtem ko so dogajanja v Egiptu in Tuniziji nekateri opisovali kot »Facebook revolucijo« in se zahvaljevali ustanovitelju Facebooka Marku Zuckerbergu, so drugi poudarjali, da je Facebook le usmeril pozornost na revolucijo, ki je že potekala.
Razmišljanja o odnosu med internetom in družbenopolitično participacijo segajo od tehnooptimističnih, ki izpostavljajo potencial interneta in družbenih medijev, do tehnopesimističnih, ki opozarjajo na pomanjkljivosti tovrstnega orodja v zavzemanju za družbenopolitične spremembe. Ameriški profesor Clay Shirky v razpravi z beloruskim raziskovalcem Evgenijem Morozovom izpostavlja pozitivni vpliv družbenih medijev na tok političnih informacij in družbeno mobilizacijo. Novinarju New York Timesa Malcolmu Gladwellu pa družbeni mediji odvračajo pozornost od disciplinirane in strateške mobilizacije. Po njegovem mnenju so družbeni mediji ljudem omogočili, da se izrazijo, vendar je s tem postalo težje, da ima to izražanje kakšen učinek.
Zaradi poplave spletnih strani, ki pozivajo k podpisovanju peticij ali všečkanju skupin na Facebooku, se je v javnem prostoru začel pojavljati izraz »kliktivizem«. Termin, ki ga je populariziral nekdanji urednik revije Adbusters Micah White, je nastal kot kritika na vse večjo uporabo interneta in socialnih omrežij v boju za družbenopolitične spremembe. Kliktivizem, opozarjajo kritiki, predpostavlja, da je podpisovanje peticij ali deljenje idej na internetu dovolj za vpliv na družbenopolitično dogajanje. Gre za obsedenost z matriko in merjenjem klikov z namenom optimiziranja spletnih strani, peticij itd. Kliktivizem je po mnenju njegovih kritikov prepreden z logiko potrošništva, saj temelji na ideji trga in trženja. Srbski aktivist Srđa Popović je lani v komentarju na slovenske proteste opozoril na kliktivizem: »Novi mediji so zgolj sredstvo, za resnične spremembe pa potrebuješ načrt, strategijo, vizijo in ljudi na ulici.«
Številni avtorji (Bimber, Jennings, Zeitner) ugotavljajo šibko povezavo med informiranjem in aktiviranjem na internetu ter politično participacijo onkraj virtualnega sveta. Rezultati raziskav kažejo, da se na internetu aktivirajo predvsem tisti, ki so tudi drugače bolj družbeno in politično aktivni, manj pa se vključijo nezainteresirani posamezniki. Profesor na univerzi King's College Paolo Gerbaudo v svoji knjigi Tweets and Streets: Social Media and Contemporary Activism zagovarja, da družbeni mediji niso sami po sebi ustrezni ali neustrezni, temveč jih je treba analizirati v njihovi uporabi v okviru določenega gibanja. Za Gerbauda družbeni mediji na podoben način kot nekoč posterji pozivajo k organiziranju in imajo vpliv na to, kako se ljudje politično organizirajo in mobilizirajo. Gre za dopolnjevanje srečevanj v živo in Gerbaudo opozarja na nevarnost, da bi družbeni mediji postala nadomestilo delovanju na ulicah. To lahko vodi k izključevanju, še zlasti tistih, ki ne uporabljajo interneta ali nimajo profila na Facebooku.
Nevarnost »digitalnega prepada« med uporabniki in neuporabniki interneta je opozorilo idealom e-demokracije, v okviru katere naj bi imeli vsi državljani enake možnosti participacije. Internet lahko sicer pomembno prispeva k temu, da dobijo glas tudi neslišani ali pa tisti, ki so zaradi različnih razlogov prikovani na dom. Prostor na internetu se skrči in omogoča izmenjavo informacij z ljudmi z vseh koncev sveta. Kljub temu se je treba zavedati raznolikih možnosti uporabe in dostopa do interneta. Kot so pokazali tudi protesti v Sloveniji, so iz spletnega dogajanja pogosto izključeni starejši, iz Facebooka pa tudi številni, ki ga morda ne želijo uporabljati. Razlike so velike tudi globalno: medtem ko internet v Evropi po nekaterih ocenah uporablja 75 odstotkov ljudi, je v Afriki uporabnikov še vedno manj kot 20 odstotkov.
»Ustvari peticijo, jo deli s prijatelji in spremenil boš svet.« Takšen je slogan na spletni strani activism.com, kjer lahko vsak ustvari spletno peticijo. Privlačni slogani in podobe, ki pritegnejo oko, postajajo v družbenopolitičnem aktiviranju vse bolj pomembni. V hitro se vrtečem svetu, poplavljenem s številnimi, pogosto nepovezanimi kampanjami, peticijami ali projekti, kjer ni časa za poglobljen razmislek, začenja forma igrati ključno vlogo. »Zasluge« za to poplavo gredo tudi internetu in družbenim medijem. Vsebina je zavzela drugo mesto, saj se je treba bolj kot s samo idejo ukvarjati s tem, kako idejo prodati. Meja med aktivizmom in oglaševanjem postaja tako vse bolj tanka, z vstopom idej na trg pa se poblagovlja tudi družbenopolitični upor.
Oglaševanje je seveda lahko izredno pomembno v družbenopolitičnih gibanjih, vendar je treba razlikovati med oglaševanjem, ki služi vsebini ideje, in oglaševanjem, ki služi prodaji ideje. Po mnenju nekaterih nasprotnikov kliktivizma se to danes kaže v prevladujoči miselnosti, da je mogoče družbeni upor prodati na enak način kot toaletni papir. Tudi številne nevladne organizacije, ki se zavzemajo za bolj pravičen in solidaren svet, so vse bolj podvržene prodajanju družbenih idej. Ideje, preoblikovane v številke, je treba prodajati na trgu vladnih, individualnih in korporativnih donatorjev.
Nevarnost nekritičnega prenosa tržne logike v svet družbenih gibanj in političnih uporov ni le v poblagovljenju, temveč tudi v zbujanju nerealnih pričakovanjih in posledično pasivnosti. Slogani, kot je zgornji, lahko spodbujajo idejo, da so upori nekaj zabavnega in preprostega. In res, tudi zabavni so lahko. Preprosti pa nikakor ne. Družbenih sprememb žal ni mogoče doseči hitro, z enim klikom. Za mnoge lahko tovrstno spoznanje prinese veliko razočaranje in pasivnost. V slovenskem prostoru je to pogosto slišana fraza: »Pa saj se nič ne da.« Po mnenju Micaha Whita je politična pasivnost končni rezultat vdora tržne logike v trdno politično kritiko.
Internet in socialna omrežja so zmanjšali razdalje in omogočajo nekoč nepredstavljivo povezovanje med posamezniki z vseh koncev sveta. To je izredno pomembno v iskanju sprememb in je ključno za »globalizacijo upora«. A učinkovito je lahko le, če spletno povezovanje spremlja aktiviranje v realnem svetu. Pomemben poudarek v spletni participaciji je na povezovanju posameznikov. Internet in družbeni mediji do določene mere omogočajo družbeno in politično delovanje, a to ne poteka na ravni kolektivne akcije, temveč na ravni racionalnih, avtonomnih in pogosto tudi anonimnih posameznikov. Virtualni svet je odsev individualizacije sodobnih družb, ki ga prežema neoliberalna ideologija z idejo o racionalnem in svobodnem posamezniku.
Tudi kladivo je le kladivo
Prav zaradi tega je tako pomembno, da spletni aktivizem spremlja tudi delovanje onkraj interneta. Šele v srečanjih in skupnih aktivnostih se odpira medosebni prostor, ki omogoča kolektivno akcijo in oblikovanje skupnega. Tam je tudi prostor za tisti del človeka, ki ga je sodobna družba s pomočjo logike neoliberalizma uspešno potisnila ob stran in je ključen za uspeh kakršnega koli družbenega in političnega gibanja – to je čustveni del. Družbenih sprememb ne ženejo le prave informacije in dobro oblikovane strategije. Pomembne so tudi strast, jeza (tista zdrava jeza!) in močna želja po bolj pravičnem in mirnem svetu. S pojavom internetnih tehnologij je postalo še toliko bolj jasno, da informacija sama po sebi ne osvobaja in da zija med informiranjem in participacijo ogromen prepad. Če to ne bi držalo, bi v sodobni informacijski dobi živeli v drugačnem svetu. A v tem prepadu je prostor – za osebno, nepredvidljivo, čustveno.
Internetna tehnologija ima v družbenopolitičnem delovanju neizmeren potencial. Omogoča hitro širjenje informacij, izmenjavo idej in praks ter postaja ključna v mobilizaciji ljudi. Facebook in Tweeter sta pomembno prispevala tudi k organizaciji nedavnih protestov v Sloveniji. A vendar je pomembno zavedanje, da je spletni aktivizem le eno od orodij, in ne edino, v boju za družbene spremembe. Internet in družbeni mediji imajo neizmeren potencial, a le če se zavedamo njihovih meja. Vsako orodje nosi moč le toliko, kolikor poznamo njegove omejitve. Tudi s kladivom ne bomo privijali vijaka; če bomo poskusili, je zelo malo verjetno, da nam bo uspelo. S klikom na povezavo nikoli ne bomo nadomestili dogajanja na ulicah.
Barbara Vodopivec je zaposlena v Društvu za človekove pravice Humanitas.
