Za na videz nepovezanimi dogodki se skrivajo ključne neznanke prihajajoče – prosto po Janši – »vroče politične jeseni«. Začnimo s Čuferjem, ministrom, ki raje govori nič kot malo. Njegova izjava morda napoveduje prva resnejša konceptualna trenja v aktualni »tehnični« koaliciji, ki se je do zdaj javno ostreje prepirala le pri razdeljevanju interesnih fevdov.

Zdi se namreč, da se je naveza Bratušek-Čufer-Virant pod pritiskom gospodarstva in upadanja potrošnje začela odmikati od doktrine »prihodki za vsako ceno«. Vlada je zadnjih šest mesecev v največji meri skušala prebroditi z davčnim privijanjem: dvigom DDV, napovedjo kriznega davka, spremenjeno dohodninsko zakonodajo, prihajajočim nepremičninskim davkom itd. Zdaj je pozornost vsaj na deklarativni ravni začela preusmerjati k odhodkom. Na dnevnem redu so znižanje števila občin, odpuščanje javnih uslužbencev, ukinitev dodatkov za upokojence, rezi v socialne transferje…

Že prihodnji tedni bodo pokazali, ali gre pri tem zgolj za mehčanje Bruslja in kupovanje časa do oktobra, ko bo morala vlada evropski komisiji predložiti paket reformnih ukrepov. Pri tem zna vlada – če za hip pozabimo na nasprotovanje sindikatov – trčiti kar v lastni koalicijski partnerici: SD in DeSUS. Prva se bo pri tem znašla v protislovnem položaju. Medtem ko njen predsednik na tedenski ravni govori o pomenu močnega in kvalitetnega javnega sektorja, ministri iz SD zasedajo izobraževalni in socialni resor, ki bosta pri pripravi proračuna za prihodnje leto najbolj na udaru.

V vsakem primeru je za SD relativno udobnega obdobja, v katerem je ta stranka igrala vlogo nekakšne notranje opozicije, ki je imela tako rekoč glavno besedo pri kadrovanju, nepreklicno konec. Pred njo je namreč ključni razmislek. Bo kot samooklicana stranka levice sodelovala pri »demontaži socialne države« in raje uživala koristi bližine državnogospodarskega korita? Ali pa se ji tudi zaradi zanjo ugodnih javnomnenjskih anket bolj splača iti na volitve, kar pa bi lahko volilci »prepoznali« kot beg pred odgovornostjo v ključnem trenutku za državo?

Na srečo SD ji lahko zasilni izhod iz te dileme, na kateri stoji ali pade vlada, ponudi Janković. Z morebitnim »udarom« v PS bi partnerjem ponudil elegantni izgovor za umik iz »koalicije za izpolnjevanje finančnih obveznosti Slovenije do mednarodnih upnikov«, v kateri si poceni političnih točk ne bo več mogoče nabirati. In na tej točki je žogica v zvezanih rokah Bratuškove. Merjenje moči v poslanski skupini je namreč pokazalo, da predsednici vlade odprtega spopada z »očetom« stranke ne bi uspelo politično preživeti.

Res je, da je Bratuškova prejšnji teden z vladno odločitvijo, da od kadrovanja v državnih podjetjih odreže nadzornike Soda, ki jih vodi »Jankovićev« Samo Lozej, vsaj začasno omejila lobistični vpliv ljubljanskega župana. A vse bolj se zdi, da se bo ta spopad odločal na terenu organov odkrivanja in pregona. Kot družbi, katere politična elita v zadnji fazi tranzicije spominja na kombinacijo grške in nekdanje italijanske, tudi pritiče. Tehtnico v prid Bratuškove lahko namreč nagne morebitna obtožnica, ki bi jo tožilstvo proti Jankoviću vložilo v zadevi Stožice. Ta bi slednjega bržkone dokončno izločila iz resnejših državnopolitičnih iger.

A četudi bo Bratuškova res imela to »srečo«, bi lahko bila njena jesenska politična zmaga bolj ali manj pirova. Ne le zato, ker Slovenijo že prihodnje leto čaka vračilo treh milijard iz naslova takrat zapadlih menic in obveznic, kar je enako tretjini proračunskih prihodkov. Ob vse večjem gospodarskem in likvidnostnem mrtvilu, ki bo po napovedih očitno trajalo vsaj še do leta 2015, se bo ob hkratnih »prihrankih« močno poslabšala socialna slika Slovenije. Ironično je, da vlada tega vsaj na kratek rok ne bo mogla preprečiti niti s strukturnimi reformami, ki jih predstavlja kot rešilne: slaba banka bo pojedla proračunske milijarde le za reševanje bank, prožnejša delovna zakonodaja v prvi fazi povečala brezposelnost, pokojninska reforma pa tako in tako nima kratkoročnega učinka na gospodarstvo.

Novi socialni šoki ne bodo zgolj odprli novih hektarjev prostora na političnem zemljevidu Slovenije, ki ga protestniškim gibanjem žal ni uspelo izkoristiti zaradi nezmožnosti oblikovanja jasne politične alternative, (samo)moraliziranja o tem, kdo lahko protestira in kdo ne, ter starih obrazov, ki so v njih začeli diktirati ritem. Ne, posledice bodo precej bolj dolgoročne od imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper, ki po novem protestnike očitno precej bolj moti kot vsi ukrepi vlade Alenke Bratušek. Od izgubljene generacije mladih na prelomu tridesetih, ki v Sloveniji vsak dan znova naletijo na zaprta vrata, do nadaljnjih odlivov možganov. Še bolj se bodo rušile temeljne zasnove, na katerih s(m)o zgradili samostojno Slovenijo: medgeneracijska solidarnost, pravica do enakih možnosti v izobraževanju ne glede na ekonomski položaj, javno zdravstvo… Po »vroči politični jeseni« v Sloveniji »nič več ne bo tako, kot je bilo«. In tokrat očitno zares.