V Sloveniji ob teh obletnicah zbiramo milijarde za reševanje bank. O stanju delavstva pa vsi sogovorniki govorijo zaskrbljeno. Zaradi izrednih kriznih razmer za vse več delavcev ne veljajo nobena pravila več.

»Smoter delovnega prava je zagotoviti varstvo tistemu, ki ga potrebuje. Če hočemo to ohraniti, moramo ugotoviti, kdo so danes delavci, ki so potrebni varstva. Varstvo zajema tako dostojne pogoje dela kot zagotavljanje pogojev za dostojno življenje,« opozarja dr. Luka Tičar, docent za delovno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Nekdanjih industrijskih delovnih razmerij, ki so v veliki meri spremljala in določala razvoj delovnega prava, kot ga poznamo v Sloveniji, je vse manj. Danes, opozori avtor lani izdane knjige Nove oblike dela, se delovnopravno varstvo deloma preliva v civilnopravno sfero. Pogodbe civilnega prava, denimo avtorsko in podjemno pogodbo, delodajalci uporabljajo za urejanje razmerij z delavci, s katerimi nimajo sklenjenega rednega delovnega razmerja. Sam vidi kot glavni problem prav prikrite oblike delovnega razmerja, ko delavci delajo v okoliščinah in pod pogoji, ki ustrezajo redni zaposlitvi, a v okviru drugačnega dogovora o delu. »V teh situacijah pogosto vse postane stvar dogovora ali prevlade močnejše stranke nad šibkejšo,« poudarja dr. Tičar.

Po besedah dr. Primoža Krašovca, člana Delavsko-punkerske univerze, kljub povečanju negotovih oblik dela te kvantitativno še vedno niso prevladujoče. Niti niso neizogibne ali nujne za sodobna gospodarstva. »Pogosto se pretirava, da gre za novo paradigmo kapitalizma, ki se ji lahko le prilagodimo. Nič v zgodovini ni avtomatično. Prekarnost zaposlitev je bila navzoča že v času industrijske revolucije in liberalnega kapitalizma 19. stoletja. Delavci v ameriški avtomobilski industriji so morali na začetku plačevati najemnino za svoje delovno mesto. O redni zaposlitvi ali zdravstvenem zavarovanju in socialni varnosti ni bilo niti govora. Da se je to doseglo, so bila potrebna desetletja intenzivnih delavskih bojev.« Vse, je prepričan sociolog, je odvisno od družbenih in političnih bojev: »Vsak trend se lahko obrne.«

Sociologinja dr. Maja Breznik ob tem opozori, da vendarle danes več kot 40 odstotkov ljudi dela v razmerah, ki niso redne zaposlitve za nedoločen čas. »Delajo prek študentskih napotnic, po pogodbah za določen čas, prek agencijskega dela ali kot samozaposleni. Skrb zbujajoča je tudi rast števila ljudi brez statusa, honorarcev, ki nimajo niti minimalne socialne varnosti.« Raziskovalka pri Mirovnem inštitutu vztraja, da znotraj delavstva ne obstaja ne generacijski konflikt ne križanje interesov med redno zaposlenimi in delavci z negotovim delom. »Sistem teži k temu, da vselej išče nove načine, kako izključiti delavce iz delovnopravnega varstva. Išče poti, kako bi se zmanjšalo plačilo za delo in povečale delovne obremenitve. Zato so danes tudi redno zaposleni delavci pogosto 'fleksibilizirani'. Svojemu delodajalcu morajo biti na voljo in na svoja pleča prevzeti vsa tveganja iz nihanj v svobodni menjavi blaga in storitev; sindikalno organiziranje pa je šibko in ohromljeno zaradi stalnih groženj s stečaji, odpuščanji… To sili delavce v kompromise v zameno za ohranitev delovnih mest, v kompromise, ki so celo v nasprotju z delovnopravno zakonodajo,« opisuje situacijo Maja Breznik.

Preveč svobode v pravicah

Na inšpektoratu za delo je trenutno zaposlenih 81 inšpektorjev, saj se je njihovo število zaradi zakona o uravnoteženju javnih financ, ki ga je sprejela prejšnja vlada, in posledičnih »prisilnih« upokojitev zmanjšalo za enajst odstotkov. Imajo štiri socialne inšpektorje, večina jih nadzira delovna razmerja, 31 pa zdravje in varnost pri delu. Nataša Trček, vršilka dolžnosti glavne inšpektorice, je zadovoljna, saj se ji zdi, da so naleteli na posluh zaradi kadrovske podhranjenosti tako pri vladi kot pri pristojnem ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti (MDDSZEN), ki pripravlja v teh tednih tudi novo področno zakonodajo. Pravi, da je tudi njim jasno, da poskušajo delodajalci z različnimi oblikami pogodbenega in honorarnega dela obiti zakonodajo in si manjšati stroške. »Na tem področju ugotavljamo zares veliko in vedno več kršitev. Če bi imeli boljšo kadrovsko zapolnjenost, bi lahko na področju prekritih delovnih razmerij z drugimi civilnopravnimi pogodbenimi dogovori o delu odkrili tudi veliko več kršitev.«

Opisuje, kako so inšpektorji pogosto soočeni s težavo, da na delovnih mestih ne najdejo delodajalca. Opozori na osemdnevni rok, ki ga ima delodajalec in ki ga marsikateri zlorablja, preden prijavi zaposlitev ali opravljanje dela po civilni pogodbi. Pregled dokumentacije in nadzor terja svoj čas, in če so ugotovljene kršitve, so izdane kazni. »Pri izterjavi smo najučinkovitejši, na to smo ponosni.« Spomni se na nedavni primer, ko je inšpektorica iz Maribora pri enem delodajalcu ugotovila, da je 18 prikrito zaposlenih za določen čas v resnici izpolnjevalo pogoje za redno zaposlitev za nedoločen čas. Z vsemi osemnajstimi so bile sklenjene redne pogodbe o zaposlitvi. Če inšpektorji ugotovijo, da razmerja z delavci izpolnjujejo pogoje za redno zaposlitev, ki pa ni sklenjena, izrečejo kazen. »Presumpcija zaposlitve obstaja in delodajalec je delavki ali delavcu dolžan dati pogodbo o zaposlitvi. Če tega ni mogoče dokazati ali se delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, velja domneva, da pogodba o zaposlitvi velja tri mesece za nazaj,« opisuje postopek Nataša Trček. Vendar lahko inšpektor izpolnitev delodajalčeve dolžnosti, da delavcu ponudi redno zaposlitev, le preveri ob kontrolnem obisku ali poda opozorilo. »Delavci, če želijo uveljaviti pravice iz delovnega razmerja, pa morajo te še vedno uveljaviti sami na sodišču,« razloži vodja inšpektorata za delo.

Primeri, ki jih omenjajo sogovorniki, govorijo, da delavcem, ko se odločijo za sodno varstvo, pogosto uspe. A le v redkih primerih še naprej opravljajo delo pri istem delodajalcu. Delavci, ki so v pogodbenem razmerju ali samozaposleni vendar odvisni le od enega naročnika njihovih storitev, so pred dilemo, ali postavijo na kocko edini vir preživetja ali še naprej opravljajo delo za plačilo, ki jim komajda zagotavlja preživetje. »Država je pri tem popolnoma odpovedala,« pravi Maja Breznik. »Delavce, ki so v podrejenem položaju, je pustila, da morajo zakonsko priznano pravico sami uveljavljati na sodišču. Za čas trajanja sodnega postopka si morajo zagotoviti drug dohodek, saj lahko pričakujejo, da po vložitvi tožbe od nekdanjega 'naročnika' ne bodo več dobili naročil za delo.« Primerjalna raziskava med zaposlenimi in samozaposlenimi prevajalci in pisci, ki jo je s sodelavci pred kratkim izvedla, je pokazala, da samozaposleni prejmejo v povprečju le 46 odstotkov dohodkov zaposlenih. Razlika gre v največji meri na račun manjše socialne varnosti samozaposlenih. Pokazalo se je tudi, da četudi so samozaposleni povprečno mlajši kakor redno zaposleni, je med njimi večji delež oseb s trajnimi zdravstvenimi težavami. »Na osnovi ugotovitev drugih raziskav lahko trdimo, da stres, negotovost in strah prekarnih zaposlitev vpliva na slabše zdravstveno stanje teh oseb.« Pravi, da sama ne pripisuje prevelikega pomena razlagam, zakaj naj bi bili samozaposleni zadovoljni z delovnimi pogoji. »Vsakdo si poskuša izdelati ustrezno samopodobo. To mu blaži situacijo, v kateri se je znašel. Poklicna samopodoba in poklicni ponos pa sta človeku najpomembnejša. V raziskavi smo morda imeli dve ali tri osebe, ki so prejemale dobro plačilo in jim je njihov položaj verjetno ustrezal. A drugi so imeli skromne dohodke in dobra četrtina je imela dohodke pod pragom revščine. Ugodje dveh ali treh posameznikov pa enostavno ne moremo postaviti na tehnico preostalih z visoko stopnjo izkoriščanja in celo revščino.«

Krasni svet samozaposlovanja

Na nevarnost, da so samozaposleni mnogo bolj kot katera koli druga skupina izpostavljeni revščini, so že poleti 2011 opozarjali v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. Njihove ocene potrjuje tudi Poročilo o razvoju 2013 Urada za makroekonomske analize in razvoj, kjer ugotavljajo, da je bila stopnja tveganja revščine v letu 2011 pri stalno zaposlenih 3,6-odstotna, pri začasno zaposlenih 14-odstotna, pri samozaposlenih pa kar 23,4-odstotna.

Kljub tem podatkom na MDDSZEN nadaljujejo program subvencioniranja samozaposlovanja, ki ga izvaja Zavod za zaposlovanje. Program vključuje delavnice in predstavitev podjetniške ideje, ki če je sprejeta, omogoči prejem subvencije. Glede na Poročilo o izvajanju aktivnosti spodbujanje samozaposlovanja v letu 2010 Zavoda za zaposlovanje se je od leta 2007 do leta 2010 vsota, namenjena spodbujanju samozaposlovanja, v enem letu dvignila z 1,21 milijona na 19,48 milijona evrov. V letu 2011 je bilo 16,45 milijona izplačanih subvencij, lani pa 16,85 milijona evrov. Glede na Načrt za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja za leti 2013 in 2014 MDDSZEN naj bi bilo letos namenjenih spodbujanju samozaposlovanja 12,97, naslednje leto pa 10,8 milijona evrov. Leta 2007 je bil znesek posamične subvencije 2100 evrov, nato vsa leta do letos 4500 evrov. Letos poleti se je subvencija dvignila na 5000 evrov, hkrati pa so po novi pokojninski zakonodaji samozaposleni (tudi tisti, ki so prejeli državne subvencije) od 1. julija letos upravičeni do oprostitve plačil prispevkov za obvezno socialno zavarovanje; v prvem letu poslovanja do polovice, v drugem pa do 30 odstotkov. Časovni pogoj upravičenosti do subvencije je, da posameznik obstane kot samozaposlen – samostojni podjetnik, novinar, samozaposleni kulturni delavec, direktor, ki je lastnik ali solastnik v novoustanovljeni gospodarski družbi ali zavodu – vsaj dve leti, edina izjema je bilo leto 2010, ko je bila obveznost obstoja le eno leto.

Na zavodu ocenjujejo program spodbujanja samozaposlovanja za enega najbolj uspešnih programov aktivne politike zaposlovanja. Na podlagi križanja informacij z Zavodom za zdravstveno zavarovanje ocenjujejo, da po dveh letih preživi 85 odstotkov samozaposlenih, ki izkoristijo njihovo subvencijo, delež v tretjem letu pade na 60 odstotkov, v četrtem letu pa na dobro polovico. Samozaposlenih, ki so prejeli subvencijo, in tega, v kakšnih razmerah delajo, na zavodu ne spremljajo. Udeležencev tudi ne sprašujejo, ali se morda samozaposlujejo na predlog nekdanjega in prihodnjega »prikritega delodajalca«.

To je zelo problematično, opozarja dr. Tičar. »Država se ne zaveda, da se s tem, ko nekomu podeli subvencijo za samozaposlitev, njena vloga ne konča. Kaj se nato dogaja in zgodi s tem samozaposlenim, je lahko problem glede na delovnopravno zakonodajo. Država ne spremlja, v kakšnih okoliščinah ti ljudje delajo.«

Računsko sodišče je program subvencioniranja samozaposlovanja preverjalo za leti 2010 in 2011. Razen nepremišljenosti in nerazdelanosti posledic, ki jih lahko ima spodbujanje samozaposlovanja na trg dela, večjih pripomb niso imeli. Program so ocenili za smotrn in porabo sredstev (del jih pride tudi iz evropskega socialnega sklada) za dobro. A do te ocene so prišli po izračunu vsote povprečne višine socialne pomoči, ki bi jo drugače zavod moral izplačevati nezaposlenemu. Ta bi bila višja od posamezne subvencije samozaposlenemu. Prav tako naj bi bila vplačila na novo samozaposlenega po izračunih računskega sodišča v blagajno socialnih zavarovanj v dveh letih višja od prejete subvencije.

Toda samozaposlovanje ni nič novega v kapitalizmu, pravi Primož Krašovec. Gre za prenašanje vse večjega bremena stroškov in bremen na posameznika. Videti porast samozaposlovanja kot napredek bi bilo po njegovem mnenju precej arhaično. »Status samozaposlenega nujno dela posameznika marginalnega in ga potiska na rob v tako kompleksni družbeni in ekonomski ureditvi, kot je pozni kapitalizem. Tako po tem, 'kaj' proizvaja, kot tudi po tem, 'kako' proizvaja. Samozaposleni so skoraj izključno v podrejenem položaju do svojih naročnikov. Sam status ne da posebne avtonomije. Morda imaš lahko avtonomijo pri izdelavi lesenih cokel, a to težko pojmujemo za nekaj zelo progresivnega ali družbenoekonomsko pomembnega. Hkrati je to ključni dejavnik, zakaj so samozaposleni v tako težkem položaju: takoj lahko postanejo odvečni.«

Jaz zate, ti zame

Podatki Dursa za letošnji junij nakazujejo še drugo težavo. 57,7 odstotka samozaposlenih je ta mesec plačalo pokojninsko zavarovalno premijo v razredu minimalne plače. Dodatnih 28,83 odstotka jo je vplačalo v razredu, ki znaša 60 odstotkov povprečne plače.

»S širjenjem negotovih oblik dela, z izogibanjem plačevanja prispevkov ali s plačevanjem prispevkov po najnižjih stopnjah sistematično uničujemo in spodkopavamo socialno državo. Špekulacije osebe, ki lahko pospravi v žep večje plačilo, če plačuje najnižje prispevke za pokojninsko zavarovanje, je zelo kratkovidno. Ko se bo ta oseba upokojila, bo njena pokojnina okoli 300 evrov in bo odvisna od socialnih prispevkov. Zato take špekulacije prizadenejo vso družbo. Če ti ljudje plačujejo nižje prispevke, to pomeni, da se sredstva zdravstvenega, socialnega in pokojninskega zavarovanja krčijo. S tem se zmanjša razpoložljivo bogastvo, namenjeno za zagotovitve potreb vseh državljank in državljanov. To pa je že stvar vseh nas,« svari Maja Breznik.

Leta 2012 je bilo po podatkih Statističnega urada v Sloveniji 92.958 samozaposlenih oseb. Po podatkih, ki smo jih pridobili od Ajpesa, število samozaposlenih v zadnjih 15 letih vztrajno narašča. V seznam so poleg samostojnih podjetnikov vključeni tudi nosilci dopolnilne dejavnosti na kmetiji, odvetniki, notarji, lekarnarji, registrirani sobodajalci, samozaposleni v kulturi, samostojni novinarji idr. Leta 1998 jih je bilo 63.538, leta 2003 65.911, leta 2008 82.671 in leta 2013 89.977.

Na podlagi letnih poročil, ki jih Ajpes prejme od samozaposlenih, je razvidno število samozaposlenih, ki zaposlujejo še vsaj eno osebo. Pri tem v Ajpesu opozarjajo, da lahko, da imajo zaposlene tudi tisti samozaposleni, ki jim ne oddajo letnih poročil, zaradi česar so možne netočnosti. A iz njihovih podatkov je razvidno, da se število samozaposlenih, ki so zaposlovali vsaj še eno osebo, konstantno zmanjšuje. Leta 1998 je bilo takih samozaposlenih 54.346, čez pet let je številka padla na 27.341, leta 2008 je imelo le še 18.946 samozaposlenih še vsaj enega zaposlenega, letos avgusta pa je bilo takih le še 16.114.

Dr. Miroljub Ignjatović, docent na FDV, v knjigi Družbene posledice povečanja prožnosti trga delovne sile opozarja, da je usmerjenost v samozaposlovanje v Sloveniji in njena uvrščenost v skupino držav z visokim deležem samozaposlenih posledica njene tradicionalne strukture gospodarstva, kar pomeni, da ne gre za znamenje ekonomske vitalnosti, ampak odgovor na stanje trga delovne sile.

1 + 1 > 3

Spodbujanje samozaposlovanja je del evropske politike, ki temelji na ideji, da je treba ljudi »aktivirati«, opozarja dr. Miroslav Stanojević. Fenomen samozaposlovanja in v določenih primerih njegove zlorabe za prekrivanje de facto rednih zaposlitev postavlja tako v kontekst krize kot globalizacije, ko se teži k neskončnemu nižanju stroškov dela na račun rasti dobičkov. »Zato podjetja vsa dela, ki niso strateškega pomena, potisnejo na zunanje sodelavce. Ko pa so podjetja izpostavljena konkurenčnim pritiskom, preložijo največji, če ne ves del bremen na robni del delavcev, ki delajo v negotovih oblikah. Ker ti delavci iščejo preživetvene strategije, so zelo individualno naravnani, kar ohromi interesno povezovanje, in med njimi se dejansko vzpostavlja konkurenca. Posebno samozaposleni nimajo več določenega delovnega časa in se samoizkoriščajo. Izvzeti so iz kolektivnih pogajanj in to spodnaša tla vsemu sistemu ter posledično tudi sindikatom.« Dr. Stanojević poudarja, da je v večini zahodnoevropskih držav od 60 do 70 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva še vedno »pokritega« s kolektivnimi pogodbami. »Brez kolektivnih pogodb pride do deregulacije trga dela. To vidimo pri nas. Povečevati se začnejo razlike v plačah, nezaposlenost.« To pa oslabi pogajalsko pozicijo delavstva.

V sindikatu kulture in narave Glosa pravijo, da je med njihovimi člani tri četrtine redno zaposlenih. Vrsto let poudarjajo, da je treba položaj samozaposlenih, pogodbenih in honorarnih delavcev dvigniti in približati delovnopravnim zaščitam redno zaposlenih. Že pred leti je Denis Miklavčič, vodja Sindikalne konference samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in informiranja znotraj Glose, pripravil model kolektivne pogodbe, ki bi veljala za samozaposlene na področju kulture v javnih zavodih, ki se financirajo iz državnega ali občinskega proračuna. Letos so prvič naleteli na vsaj začetni posluh na ministrstvu za kulturo. Absurdnost sedanje situacije opisuje ob pogledu na stavbo sodišča v Ljubljani Mitja Šuštar, predsednik Glose. »Dve osebi sedita za isto mizo in opravljata enako delo. Eden je prekarec in nima možnosti, da bi šel na bolniško, če zboli. Ne povrnejo mu potnih stroškov, nima plačane malice. Drugi, ki sedi ob njem, je redno zaposlen in ima vse. Kot sindikat ne moremo pristajati na zniževanje pravic pod krinko liberalizacije in fleksibilnosti ali česar koli že.« A sam prizna, da še vedno iščejo način, kako v sindikat in k aktivnemu sodelovanju pritegniti več članov, ki niso v rednem delovnem razmerju.

Ali se lahko samozaposleni sploh povezujejo v sindikat, za dr. Luko Tičarja ni zares problematično vprašanje. Prepričan je, da gre ta svoboda vsakemu posamezniku, Mednarodna organizacija dela jo podeljuje tudi delodajalcem, ko se povezujejo v interesne zbornice. Odgovor veže na pravico do združevanja vsakega posameznika po evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki vključuje tudi sindikalno svobodo. »Ne vidim nobenih ovir, da se samozaposleni ali ekonomsko odvisne osebe ne bi združevali in skupaj nastopali. Znotraj panoge bi lahko bili nato tudi stranka kolektivne pogodbe ali dogovora na ravni dejavnosti z delodajalci. Navsezadnje je pravica do kolektivnega pogajanja ključna pravica sindikatov.« Več težav, opozarja, je pri pravici do stavke, ki je izrecno pravica delavcev.

Pogumni in odvisni

Novi zakon o delovnih razmerjih prinaša »novo« kategorijo ekonomsko odvisnih oseb. Kaj bo to prineslo, še ni jasno. Ureditev je namenjena delavcem, ki niso v delovnem razmerju in ne izpolnjujejo pogojev, da bi lahko uveljavili pravice iz prikritega rednega delovnega razmerja. Hkrati sami ne smejo biti delodajalci, so pa glede 80 odstotkov ali več svojih prihodkov vezani le na enega delodajalca oziroma naročnika. Oni naj bi, če želijo, delodajalca oziroma naročnika ob koncu tega ali začetku novega leta obvestili o svoji ekonomski odvisnosti.

Dr. Luka Tičar pravi, da je verjetno najbolj eleganten način, da bi delavec dokazal svojo ekonomsko odvisnost, izpisek Dursa ali drugo dokazilo prejetih plačil v zadnjem letu. Pravi, da je sistem prepoznave ekonomsko odvisnih oseb v državah, kjer poznajo podobno kategorijo, drugače urejen. »Lahko denimo obstaja sistem certificiranja pogodb, kar pomeni, da organ, ki je za certifikacijo pooblaščen, preuči tudi razmerje med naročnikom in delavcem. Če ugotovi, da so elementi ekonomske odvisnosti podani, to državi omogoči, da poseže v njuno razmerje tako, da delavca ustrezno zavaruje.« Opozarja, da je omenjeni novi institut namenjen le tistim, ki ne delajo v okoliščinah, ki bi kazale na dejanski obstoj delovnega razmerja – te pa so zavezanost k naročenemu delu, nadzor, ki je primerljiv z nadzorom nad redno zaposlenimi, in enaka navodila o delu, kot so jih deležni redno zaposleni. Pri vseh, ki izpolnjujejo te pogoje, bi v prvi vrsti še vedno moralo priti predvsem do redne zaposlitve.

Nataša Trček na inšpektoratu za delo prikimava ob omembi pritiskov in tihih groženj, ki jim bi bile ekonomsko odvisne osebe lahko izpostavljene, če bi uveljavljale svoj novi položaj. A pravi, da sama vendar upa, da se bodo delavci opogumili, povezali in nastopili skupaj, da bodo svojo vlogo odigrali sindikati in da se bo na tak način tej skupini delavcev omogočilo varstvo in določen obseg nekaterih pravic, do katerih so upravičeni redno zaposleni.

Mnogo bolj kritična do novega zakonskega instituta je dr. Maja Breznik, ki vidi pomembno pomanjkljivost v tem, da je vsa odgovornost ponovno naložena šibkejši stranki, delavcu. »Ustvarja se nova kategorija, ki je hkrati manj določna. Ni jasno, kdaj nastopi meja med navidezno samozaposleno in ekonomsko odvisno osebo. Bojim se, da bo zmeda le še večja, da bo še manj delavcev lahko zahtevalo priznanje pravic iz prikritega delovnega razmerja, obenem pa je tudi ekonomsko odvisni delavec v slabšem položaju kakor redno zaposleni delavec. Dobili smo le novo kategorijo delavcev, ki še bolj drobi in fragmentira delavstvo.«

Če ne bomo ustavili večanja negotovosti dela in zagotovili pravne zaščite in varnosti za delavce, bomo dobili proletariat v tehnično-ekonomskem smislu, razlaga dr. Primož Krašovec. »Popolnoma odvisen od kapitala za svoje preživetje.« Opozarja, da se občutek pripadnosti družbeni skupini, ki ima določeno politično moč, umika individualiziranemu občutku uspešnosti in preživetja. »Vse je individualno. Osebni uspeh ali neuspeh. A to je absurdno. Nezaposlenost je rezultat makroekonomskih gibanj. Če zaradi okoliščin, ki delujejo na ravni vse družbe, pride do krize in nato ne javni ne zasebni sektor nista sposobna absorbirati vseh delovno sposobnih posameznikov ter se poveča nezaposlenost, to ni krivda posameznika, ki je nezaposlen. Ne gre za posameznikovo motivacijo, izobraženost, podjetnost. Eksistenčnemu dejstvu odvečnosti v kapitalističnem sistemu se tako pridruži še moralni pritisk. Ne le da si brez stalne zaposlitve in zato reven, si še depresiven, ker za to kriviš samega sebe. A to je izključno posledica ideologije in nima nobene realne ekonomske podlage.«

Moč prava

V uvodniku zbornika Inštituta evropskih sindikatov Transfer: European Review of Labour and Research iz letošnjega avgustu 2013 Maria da Paz Campos Lima in Martin Kahanec izpostavita porast začasnega dela med mladimi v prejšnjem letu. Najvišje je Slovenija s kar 72-odstotnim deležem.

Skrb za najranljivejše skupine, tako mlade kot starejše brezposelne, je na mestu. A idejo, da moramo danes varčevati pri javnih izdatkih za šolstvo, socialo in trajnostne razvojne projekte, da ne bomo zadolžili prihodnjih generacij in otrok, smo v drugačnih različicah slišali že prepogosto. Temelji na propadlih floskulah, da se lahko s proračunskim varčevanjem na odhodkovni strani poveča rast gospodarstva in zmanjša zadolženost države. O tem neprestano pišejo Nobelovi nagrajenci za ekonomijo že zadnjih pet let. Edino darilo, ki ga varčevanje na račun javnih storitev prinese mladim in otrokom, so izgubljene generacije, o katerih govorijo v Grčiji, Španiji pa tudi v Ameriki in Sloveniji.

Dr. Maja Breznik ne vidi preprostih in hitrih rešitev. »Delovnih odnosov ni mogoče urejati, če nam ne bo uspelo regulirati vsega gospodarskega okolja. Ne le na nacionalni ravni, ampak tudi v evropskem in svetovnem kontekstu, saj morajo biti pravice delavstva globalne in univerzalne, da bi jih lahko uspešno uveljavili v lokalnem okolju,« pravi.

V Veliki Britaniji so prav z mislijo na globalno solidarnost in možnosti, ki jih odpirajo novi mediji, leta 2010 ustanovili britansko organizacijo Union Solidarity International. Njene članice so med drugim tudi britanske, irske, brazilske, južnoafriške, avstralske, italijanske, grške in avstrijske sindikalne centrale.

Za ukrep, ki je lahko prvi korak, po mnenju dr. Luke Tičarja zadoščajo tri besede: povečanje nadzora in kaznovanje. »Da se spremeni zdaj prevladujočo miselnost, je represija verjetno na začetku nujni prvi ukrep. Toliko, da se stanje izboljša. Kajti v sedanjih razmerah, kot vladajo na trgu dela, druge rešitve ne vidim. Ob mahinacijah, ki smo jim priča, so primerjave s srednjim vekom popolnoma pravilne. Človek ne more verjeti, kaj se dogaja.«

Pravo naj bi zaščitilo najšibkejše in zagotovilo, da se pravice ne deli po pravilih moči in najmočnejših. Naloga državnih politik je, da ščitijo in zasledujejo najširše družbene interese. Abraham Lincoln je leta 1861 v nagovoru kongresu izrekel preprost stavek: »Kapital je le sad dela in ne bi nikoli obstajal, če ne bi delo obstajalo pred njim.« Polovični ukrepi in delne rešitve delavcev danes ne bodo in ne morejo zadovoljiti.