Pristojna stroka nikoli ni dobila ustreznega razumskega pojasnila, zakaj preimenovanje predmeta. Preimenovanje predmeta nima nobene zveze s kriznimi razmerami in splošno varčevalno politiko. Število ur na urniku ostane enako, enak ostane učni načrt z vzgojno-izobraževalni smotri, le predmet je dobi nestrokovno ime. Več kot očitno je, da gre za neznanje državnih uradnikov ali kaprico športnega politika, ki se je pririnil do vladnih soban. Težko narodu in državi, če jima vladajo nevednost in kaprice.
V novinarskih zapisih je najti dva ali tri razloge za politično preimenovanje predmeta. Žal niti eden ne drži vode. Eden teh je, da »se z drugačnim poimenovanjem presega delitev na tako imenovane vzgojne in izobraževalne predmete«. Neznanje! Pojem športna vzgoja ne temelji na razlikovanju med vzgojo in izobraževanjem, ampak na strokovni klasifikaciji svetovnega kulturnega pojava z imenom šport. Že od nekdaj se šport deli na edukacijo, agonistiko in rekreacijo. Dandanašnji govorimo o športni vzgoji, o športni rekreaciji in o selekcijskem tekmovalnem športu. Vsaka od teh pojavnih oblik športa ima svojo filozofijo, svoje namene in svoje metode dela. Zato so tudi študijske smeri na športni almi mater prilagojene navedeni klasifikaciji. Samo športna vzgoja ima domicil na šoli, ne pa tudi rekreacija in selekcijski šport. Ko je nastajal izraz športna vzgoja, smo se zgledovali po nemškem izrazu Sportunterricht (športni pouk), vendar se je ime predmeta takrat prilagodilo že obstoječima likovni vzgoji in glasbeni vzgoji. V strokovnem slovstvu pa je tudi bilo že večkrat zapisano, da je športna vzgoja prav toliko tudi izobraževalni predmet kot drugi učni predmeti. Gibalna izobrazba je vendar temelj športni vzgojenosti in športni kulturi.
Menda na ministrstvu nasilnemu preimenovanju predmeta v nestrokovni in nelogični spaček pravijo »kozmetična sprememba«. Pojem kozmetika (lepotičenje) razumemo kot lepšanje nečesa. Laično preimenovanje šolskega predmeta, ki ne zdrži strokovne podlage, je bliže packanju kot kozmetiki. In še mimogrede: da likovna vzgoja in glasbena vzgoja še nista likovna in glasbena umetnost (!), je pa tudi jasno slehernemu, ki vsaj malo misli logično.
Druga vrsta nasilja, ki ga uvaja minister, zadeva ocenjevanje. Odslej bodo v tretjem razredu opisne ocene zamenjale številčne ocene od 1 do 5. Tudi pri športnem pouku. Klasično petstopenjsko številčno ocenjevanje šolske športne vzgoje je že tako in tako svojevrstno rasistično ocenjevanje. Glede številčnega ocenjevanja športne vzgoje v tretjem razredu minister za izobraževanje »ne pričakuje večjih težav«. Očitno minister s svojimi adjutanti sploh ne razume, v čem je »težava«.
Vemo, da je večji del telesnih sposobnosti prirojen. V teoriji športa velja podatek, da so nekatere gibalne lastnosti prirojene od 80 do 90 odstotkov. In prirojene lastnosti pri športni vzgoji ocenjujemo, hkrati pa pri dveh ali treh urah športne vzgoje tedensko teh lastnosti ne moremo bistveno zboljšati. Ocenjujemo torej rasne razlike, ki so v normalnem življenju normalno razpršene po tako imenovani Gaussovi krivulji. Brez krivde so učenci z levega repa Gaussove krivulje ocenjeni s slabšimi ocenami, učenci z desnega repa Gaussove krivulje pa zahvaljujoč svojim prednikom ocenjeni z višjimi ocenami. Gre torej za svojevrstno rasno ocenjevanje. Selektivno ocenjevanje genskih lastnost je dopustno za usmerjeno izobraževanje, za selekcijski tekmovalni šport, ne pa za področje, ki naj bi veljalo za splošni higienski in zdravstveni minimum v vseh življenjskih obdobjih. In zdaj bomo izvajali rasistično nasilje že nad učenci 3. razreda. Minister pa »ne pričakuje težav«…
Bistvo športne vzgoje (vzgojno-izobraževalni smoter) je v prvi vrsti emocionalno in razumsko podpreti oblikovanje pozitivnega odnosa do gibalnih dejavnosti v vseh življenjskih obdobjih. Gibalna izobrazba, ki jo v šoli ocenjujemo, je resda pomembna, vendar ne pomaga veliko, če ni oplemenitena z emocijami in raciem. Osrednji vzgojno-izobraževalni smoter šolske športne vzgoje je torej doseči, da imajo učenci »šport radi«. Tega pa ne moremo oceniti. Ocene ne povedo, koliko je ta smoter dosežen. Odlična ocena ni porok, da se bo učenec pozneje ukvarjal s športom, hkrati pa zagotovo s slabimi ocenami dušimo vnemo za športno udejstvovanje in oblikujemo sovražnike športa. O tem imamo nešteto pričevanj. Slednje je seveda v nasprotju z vzgojno-izobraževalnim smotrom predmeta. Zdaj bomo to počeli že v 3. razredu. Če to ni »pedagoški zločin«?!
Ena od laičnih utemeljitev številčnega ocenjevanja v 3. razredu je tudi tale: »Tako se ohranja ravnotežje v pomembnosti posameznih predmetov.« Sveta preprostost! Ideologija! (Ideologija je namreč vedno nasprotni pol znanosti). Pomembnosti predmeta ne kaže njegovo ocenjevanje, ampak njegov prispevek k splošnemu in zdravemu razvoju otrok ter ozaveščenemu ravnanju v življenju. Generična lastnost človeka je gibanje, zato je ob razmerju 10 učnih predmetov, ki skrbijo za intelekt:1 predmetu, ki skrbi za »fizis« oziroma osnovno človekovo generično lastnost, športna vzgoja eden najbolj pomembnih predmetov, tudi če se ne ocenjuje. Ohranja namreč, čeprav v zelo neugodnem razmerju 10:1, vsaj nekaj psihofizičnega ravnovesja odraščajočih otrok.
In še ena neumnost iz vladnih soban! Dobra plat številčnega ocenjevanja naj bi bila ta, da »ocena upošteva individualne razlike med učenci«. Prav to je strateški vzgojni spodrsljaj pri športni vzgoji. Šolska športna vzgoja ni ne selekcijski tekmovalni šport ne pripravljalnica zanj, zato bolj ali manj prirojene individualne razlike med učenci niso posebna vrlina. Zato naj bi pri humani šolski športni vzgoji veljalo geslo: Vsi različni – vsi enaki. Vsem, ne glede na njihovo različnost, je namreč gibalna dejavnost potrebna. Ocenjevanje ruši to načelo, ker različni niso več enaki.
Vsega naštetega minister seveda ne ve. Očitno pa tudi njegovi športni svetovalci s svojo stroko in vedo niso na tekočem. Še hujše kot posiljevanje ene od pojavnih oblik športa (športne vzgoje) z rodnim pojmom šport je seveda nasilje državne politike nad stroko, vedo in strokovnimi združenji. V tako imenovanih železnih časih je šolska oblast upoštevala stroko in njene argumente.
SILVO KRISTAN