Direktorje kot pripadnike ekonomske elite je po drugi svetovni vojni imenovala politična oblast. »Za pridobitev te funkcije je bilo osrednje merilo politična pripadnost,« je ugotavljal ekonomski zgodovinar Jože Prinčič (Ali Žerdin, 2012). Prinčič je v svojih analizah med drugim pokazal, da je izobrazbena struktura slovenskih direktorjev, ki kaže na to, s kolikšnim kulturnim kapitalom so razpolagali pripadniki ekonomske elite, slaba.

Od plana do klana*

Analiza, ki jo povzema Prinčič, je zajela 715 direktorjev. Le dva odstotka direktorjev sta imela dokončano visoko šolo oziroma nedokončano fakulteto. Zato pa je bila velika večina direktorjev, to je 89 odstotkov, včlanjena v ZKS. Po Žerdinovih besedah je torej v osebnem portfelju delnic različnih oblik kapitala socialističnih direktorjev igral politični (članstvo v ZKS) in simbolni kapital (sodelovanje v NOB). Kulturni kapital (stopnja dosežene izobrazbe) je bil izrazito nizek.

Nekaj desetletij pozneje, to je v sredini oktobra 2012, je bila na konferenci Združenja nadzornikov Slovenije predstavljena raziskava svetovalne družbe A.T. Kearney o korporativnem upravljanju. Ta je med drugim ugotovila naslednje: z diplomo se lahko pohvali 44 odstotkov članov uprav, z magisterijem 23 odstotkov, z doktoratom pa zgolj štirje odstotki. Člani uprav tujih referenčnih podjetij imajo v primerjavi s slovenskimi višjo izobrazbo in tudi več mednarodnih izkušenj. Najpogostejša stopnja izobrazbe med člani uprav tujih podjetij je doktorat, ki ga ima 49 odstotkov članov uprav. Dve tretjini udeležencev konference sta se obenem strinjali s trditvijo, da se v državnih podjetjih kadruje na podlagi političnih meril in ne strokovnih referenc (Matjaž Polanič, 2012).

Dobra dva meseca po javni predstavitvi te raziskave, to je 21. decembra 2012, je vlada RS oziroma Agencija za upravljanje s kapitalskimi naložbami zamenjala ali napovedala zamenjavo štiriindvajsetih nadzornikov v državnih podjetjih. V članku, ki je o tem poročal, so navedena predlagana nova imena nadzornikov. Pri večini od njih je postavljen oklepaj. In v oklepaju kratica politične stranke.

Približno osem mesecev pozneje in le nekaj dni pred imenovanjem Gašparja Gašparja Mišiča, to je 20. avgusta 2013, je uprava Soda imenovala nove člane nadzornega sveta Elektra Slovenije. Za predsednika nadzornega sveta je imenovala nekdanjega »črnograditeljeskega« nekajdnevnega ministra za infrastrukturo Igorja Maherja, sicer člana sveta politične stranke Državljanska lista, ki odkrito zagovarja umik države iz gospodarstva.

Očitno je imela komisija za preprečevanje korupcije (KPK) še kako prav, ko je 27. avgusta zapisala, da je področje upravljanja družb v večinski lasti države (in na lokalni ravni občin) v slovenski politični realnosti in ob relativno nizki kulturi korporativnega upravljanja izpostavljeno izrazitim tveganjem s področja sistemske in politične korupcije ter nasprotja interesov. KPK pa izpostavi še nekaj, in sicer da danes v finančnem in gospodarskem krču ne gre več za politični preužitek na škodo javnega interesa, v mnogih primerih gre za preživetje. Zato je »prerivanje okoli tega korita« tudi bolj očitno in bolj brutalno. Metodologija je enaka, le igralci na vrhu se občasno spreminjajo; skoraj brez izjeme so jo in jo še danes uporabljajo v vseh političnih spektrih (KPK, 2013).

Le kaj bi na vse to porekel Prinčič? Mogoče le to, da so kratice na političnih izkaznicah nastavljenega vodstvenega in nadzornega kadra malce bolj raznolike, medtem ko je njihova stopnja izobrazbe še vedno relativno nizka. Da pa ima ta sistemski politični klientelizem, ki se skriva za puhlico korporativnega upravljanja, tudi neposredne ekonomske učinke, nam dokazuje raziskava Polone Domadenik, ki je s sodelavcema raziskovala vpliv deleža politično »okuženih« članov nadzornih svetov na poslovne rezultate slovenskih podjetij. Raziskovalna ekipa je ugotovila, da »politično opredeljeni nadzorniki znižujejo produktivnost podjetja glede na povprečje v panogi« (Domadenik in ostali, 2012).

Od klana do (u)klanja(nja)

Zdaj ponovno pridemo do začetnih, sicer posrednih namigovanj nekaterih o potrebnosti zniževanja vloge delavskih predstavnikov v organih družbe. Ali je to rešitev za odpravo kronične krize korporativnega upravljanja v Sloveniji? Naj si v odgovoru na to vprašanje pogledamo Nemčijo, na katero se tako pogosto sklicujejo naši politiki. Soodločanje zaposlenih v nadzornem svetu v Nemčiji urejajo trije različni zakoni; prvi je leta 1951 sprejeti zakon o soodločanju v rudarski, železarski in jeklarski industriji (Montan-Mitbestimmungsgesetz), ki zagotavlja zaposlenim enakopravno zastopanost v nadzornem svetu (najpogosteje 5+5) z dodatnim »nevtralnim« članom, ki ga skupno določijo predstavniki zaposlenih in delodajalcev. Drugi je leta 1976 sprejeti zakon o soodločanju zaposlenih (Mitbestimmungsgesetz), ki se nanaša na podjetja, ki imajo več kot 2000 zaposlenih in ne sodijo v rudarsko, železarsko in jeklarsko industrijo. Tudi ta zakon določa enakopravno zastopanost predstavnikov zaposlenih in delodajalca v nadzornem svetu. Za podjetja, ki imajo od 500 do 2000 zaposlenih, pa velja zakon o strukturi dela iz leta 1952 (Betriebsverfassungsgesetz), ki določa, da predstavniki zaposlenih v nadzornem svetu tvorijo eno tretjino vseh glasov (Bojana Gjerkeš, 2002). Glede na razpoložljive podatke je povezanost med sindikati in sveti delavcev zelo velika. Raziskava iz leta 2006 je pokazala, da je bilo 73 odstotkov izbranih članov svetov delavcev članov sindikalne centrale DGB.

Tudi slovenski zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju je podoben nemškemu okvirju zastopanosti predstavnikov delavcev v nadzornem svetu, saj določa, da njihovo število ne sme biti manjše od ene tretjine članov in ne večje od polovice vseh članov nadzornega sveta družbe.

Tudi na ravni Evropske unije je precej dokumentov, ki spodbujajo večjo vlogo zaposlenih pri upravljanju podjetij. Evropski ekonomsko-socialni odbor, ki je sestavljen tako iz predstavnikov delodajalcev kot tudi predstavnikov delavcev, je v svojem mnenju o »vključevanju in udeležbi delavcev kot temelju dobrega upravljanja podjetij in uravnoteženih pristopov za izhod iz krize« (SOC 470, 20.03.2013) tako med drugim izrecno navedel, da je podjetje mogoče uspešno voditi samo, če »njegovo upravljanje temelji na načelu poštenega odnosa med delavci, vodstvom in lastniki ter če je s tem vsem akterjem zagotovljeno, da soodločajo o spremembah v podjetju«. To mnenje sledi številnim evropskim direktivam, ki obravnavajo obvezno udeležbo delavcev pri upravljanju gospodarskih družb ali pri izvajanju gospodarskih dejavnosti. Vse te direktive obvezno udeležbo zaposlenih pojmujejo kot nujno potreben element družbeno odgovornega gospodarskega upravljanja ter trajnostnega razvoja podjetja. Tako je obvezna udeležba delavcev pri gospodarskih dejavnostih nedvomno eden od pravnih temeljev ne samo evropskega modela upravljanja podjetij, temveč tudi eden od pravnih temeljev evropske demokracije.

In kakšni so učinki tako postavljenega, če rečemo evropskega, modela soupravljanja v Nemčiji? Raziskava Fitzroya in Krafta (IZA, 2004) je analizirala učinke dviga deleža predstavnikov delavcev v nadzornih svetih z zakonom iz leta 1976 na produktivnost. Pri tem je uporabila panel 179 podjetij za obdobji 1972–1976 in 1981–1985. Raziskava je ugotovila, da se je po sprejetju zakona o soodločanju zaposlenih, ki je povišal število predstavnikov delavcev v nadzornih svetih, produktivnost in s tem tudi uspešnost podjetij statistično povečala.

Spomnimo se raziskave Domadenikove s sodelavci, ki je ugotovila da so podjetja z večjim številom politično opredeljenih nadzornikov manj produktivna. V primeru raziskave Fitzroya in Krafta o vlogi delavskih predstavnikov pa je zgodba ravno obrnjena.

Od kod torej implicitni interes po zniževanju vloge delavskih predstavnikov v nadzornih svetih? Odgovor se kaj lahko skriva v političnem trenutku, ki se mu pravi postopek privatizacije. Vlada RS je pred tremi meseci že sestavila seznam 15 podjetij, ki jih namerava prodati. Ta dokument sledi zavezam, ki si jih je slovenska vlada postavila v Nacionalnem reformnem programu 2013–2014 iz letošnjega maja, kjer je eksplicitno zapisano, da »Slovenija želi podkrepiti svojo zavezanost k privatizaciji z izvedbo postopkov za hiter umik države iz gospodarstva«. In kaj je bolj priročno kot to, da se slab mesec pred obiskom »inšpektorjev« evropske komisije, ki bodo preverjali izvedbo ukrepov za znižanje javnofinančnega primanjkljaja Slovenije, uporabi afero Gašpar Gašpar Mišič kot javni politični vzvod za pospešitev postopkov privatizacije podjetij z državnim deležem, s katerimi naj bi se domnevno izboljšalo korporativno upravljanje? Ob tem pa se še posredno pokaže na delavske predstavnike v nadzornih organih kot del problema. S čimer se torej ubije dve muhi na en mah.

Ko smo že pri postopku privatizacije: po nekaterih informacijah naj bi bil resen kandidat za kupca Telekoma Slovenije Deutsche Telekom. Nemci naj bi skušali do slovenskega telekoma priti prek hrvaškega, ki so ga prevzeli že pred 12 leti. Po poročanju dopisnika RTV SLO iz Hrvaške je kratka bilanca 12-letne vladavine Deutsche Telekoma v Hrvaškem Telekomu sledeča: vsakoletni večstomilijonski dobički se izplačujejo za dividende. Investira se le v najnujnejši razvoj. Optika je redka dobrina in več kot polovica delavcev je odpuščenih. Toliko o »učinkovitem« korporativnem upravljanju.

Goran Lukič, Andrej Zorko, ZSSS* Naslov po Stark, v: Žerdin (2012)