Da je strup v majhnih dozah, Ema dokazuje s svojo pojavo. Suha, drobna, s skuštranimi lasmi, vedno na kolesu, v vseh letnih časih. Ne znam si predstavljali, da je nekoč delala v marketingu in hodila naokoli v poslovnih kostimčkih in visokih petkah. Za Bežigradom jo večkrat srečam, ko s kolesom dirka v eno od opustošenih hal, kjer sestavlja, dobesedno gradi svoje filme. Sestavi enormne pokrajine, prostore iz materialov, ki laiku ne kažejo na to, da se lahko kakor koli prelevijo v filmsko podobo moči in opustošenosti hkrati. Barbara Stupica je na stopnicah Koloseja po premieri Odmevov časa lahko izustila samo, da gre za kratkoročni retro. Podobno zadeta, hipnotizirana kot jaz je stala na stopnicah kiča in plastike, več ni zmogla izustiti. Zakaj smo stali na stopnicah Koloseja? Ker si je Ema zaželela, da bi bila premiera v svetu zabave. Odličen kontrast, abstrakten umetniški film v Koloseju.
Emini filmi niso filmi za ta čas, to deželo, ta trenutek in svet. In vendar govorijo o vsem tem. Vedno z neke druge perspektive. Z vesolja dol, iz neskončne prostranosti tajg, kamnolomov, z rdečih polj in neskončnih cest, iz podzavesti, sanj. Nekaj kadrov Odmevov časa je sicer zajelo tudi naravo, vse drugo je Emina gradnja. Fantazma, samo na videz apatičen pekel večnosti. Glas v offu v Odmevih časa nežno, grozeče in počasi šepeta: »Navadi se.«
»V tem filmu nikakor ne govorimo o reprodukciji, niti o seksualnem užitku, temveč o vlogi, ki jo morata oba spola igrati, da sta sprejemljiv del družbe, da sploh lahko sta. In kaj sta lahko? Tako kot danes svet stoji, je najbolj oportuno, da sta razplojevalca, da sta mati in oče. Tako zapoveduje cerkvena oblast in tako tudi posvetna, ki se na tej točki srečata; potrebujeta novodobne sužnje, da delajo, kopičijo material in s tem kopičijo dobiček nekomu drugemu,« je povedala Ema pred premiero Odmevov časa. Zgodba torej je in ni v njenih filmih. Ni naracije, ena sama abstrakcija… Pa vendar govori o zelo konkretnih rečeh. O moči, oblasti, smrti, religiji, o njem in njej, o nas, o nenehno ponavljajočem. O njej, ki je ženska, oblečena v grobo eleganco, in ki samo je. O moškem, ki vlada, poveljuje in v mrzlem marmornatem stranišču bruha, kasneje nenehno zgineva v krvavi vodi. Marko Mandić je seveda odličen, Nataša Matjašec Rošker je mojstrica abstrakcije, čistega niča. Tega ne zmore vsak. Lahko si sestavimo svojo zgodbo, pa vendar je njena močna in stoji. Igralcem, ki niso plačani za svoje delo, pusti nekaj človeške surovosti, ogromno abstrakcije. V prejšnjih filmih so telo ponudili za podobo replikanta. Vedno v pokrajini, ki jo zgradi Ema. Zadnji film je gradila tri leta.
Ko smo po premieri nazdravljali v eni od opustošenih hal, so po kotih stali mali kubusi materialov, ki so v filmu služili podobi mogočnih, ogromnih, kakor da marmornatih stebrov. V realnosti pa kup nečesa majhnega. Senzibilnosti, sentimenta ni v njenih filmih. In vendar sproži poetičen učinek. Kako to sestavi, naredi, posname, skadrira, zmontira, žaga, lepi, barva, šiva, ne vem. Vse to počne za proračun, ki ne dosega sicer niti povprečnega režijskega honorarja. Bolj glasni, vidnejši filmski kolegi za ta denar morda ne bi zjutraj niti vstali. Kaj šele naredili filma za vse čase. Jurij Krpan je v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada zapisal: »Ema Kugler je umetnica, ki s svojim delom dokazuje, da je celostna umetnina ultimativni umetniški izraz. V njenih delih je napetost med življenjem in smrtjo inscenirana do skoraj otipljive prezence. Čutno jo doživljamo… in uhaja vsakršnim žanrskim opredelitvam.«
Prešernova nagrada ji seveda ni odprla vrat in denar ni padal z vseh koncev. Nasprotno. Kako slovensko. Preveč je dobra, abstraktna, kritična. In čisto nič populistična, všečna, ti filmi niso za festivale z rdečimi preprogami. Razen če bi bile preproge stkane iz krvi, mišic, mesa ali neke samo Emine sestavine in kreacije. Ministri in žiranti ne bi našli besed v uvodnem ritualu. Morda je ženska nora, za film zastavi vse, zdravje, normalno življenje… Toda taka je, tu ni pomoči. Vredno spoštovanja. David Lynch ni edini, ki bi lahko klečal pred njo.
*(Nikoli nisem rekla, da hočem biti sama, rekla sem samo, da hočem, da me pustite pri miru. In v tem je vsa razlika.)