Dvignimo čut za odgovornost

Krvavi pretepi in poboji v vinorodnih krajih so največja sramota našega podeželja

Maribor, 8. septembra – Na jesen so vedno pogostejša poročila, ki prihajajo z našega podeželja o krvavih pokoljih in drugih zločinstvih. Ti žalostni primeri se dogajajo predvsem v naših štajerskih vinorodnih krajih. Našemu ljudstvu se pogostokrat pripisuje izredno visoka kulturna stopnja v marsikaterem pogledu. Pogosti in že kar udomačeni ter od nas samih tolerirani krvavi dogodki pa mečejo žalostno senco na moralo našega podeželja. Potrebno je, da prav o tem spregovorimo sedaj na jesen nekaj iskrenih besed, ki naj služijo v razmišljanje vsem onim, ki jim mora biti blagor vsega naroda pri srcu.

Naj takoj omenimo, da vseh teh pokoljev ni kriv, kot se rado poudarja, samo alkohol, temveč v veliki meri tudi pomanjkljiva moralna vzgaja našega ljudstva in naša brezbrižnost, ker gremo mimo vsega brez hotenja napraviti tem žalostnim pojavom konec. Po sedanjih izkušnjah zaležejo sodnijske kazni v tem pogledu le malo. Kaj ugotovimo na sodnijskih razpravah? Obtoženi se zagovarjajo smeje, za krivdo ne pokažejo nobenega moralnega kesanja, zločina v vseh svojih dimenzijah se niti ne zavedajo, strah jih je samo pred zaporom. Torej nikake odgovornosti samemu sebi, nikakega sramu za storjeno dejanje. Mislimo, da je temu vzrok napačna vzgoja našega ljudstva z neko lažno moralo, ki kljub velikemu in tolikokrat poudarjanemu vplivu cerkve ni utegnila vcepiti v ljudstvo bistvo onega pravega čuta sramu in odgovornosti sebi, kakor tudi zajednici. Fantje, ki so se v pretepu »proslavili« s čim večjim divjaštvom in ki so bili zaradi tega zaprti, veljajo za krajevne junake. Pogosto so sorodniki in znanci pretepača ali celo ubijalca ponosni nanj, češ da je že nekomu »puščal kri«. Saj je pretepaštvo že tako udomačeno, da dekle skoro ne pogleda fanta, ki se še ni udeležil večjega pretepa in pokolja.

Priznati je treba, da je v pogledu pravične moralne vzgoje ljudstva mnogo storilo naše učiteljstvo. Še več pa bi morala v tem pogledu storiti naša duhovščina. Ni naš namen, da bi morda z navedenim dejstvom hoteli zmanjševati nedvomne zasluge naše duhovščine za gospodarski in kulturni napredek podeželja. Tudi nismo teh vrstic napisali iz kakršnihkoli političnih motivov. Pribito je pa, da mogočni vpliv cerkve in duhovščine do danes, žal, še ni dosegel – čeprav med globoko vernim ljudstvom – da bi večni pretepi in pokolji pojenjavali. V zadnjih letih je pretepaštvo zavzelo tolik obseg, da lahko že govorimo o pretepaški psihozi v gotovih predelih našega podeželja, ki kaže čedalje večje moralno propadanje našega ljudstva. Potrebno bi bilo, da bi tudi naša duhovščina usmerila sile, ki se pogosto izživljajo na drugih področjih, temeljitejši in pravilnejši moralni vzgoji ljudstva. S prižnice naših cerkva bi naj vel nauk, ki bi vcepljal že v duše doraščajoče mladine čut moralne odgovornosti pred samim seboj in pred človeško družbo. S takimi nauki, ki jih pogosto poslušamo v mestnih farah in ki so mnogo pripomogli v gotovih predelih naše domovine k etičnemu zboljšanju življenja, bi lahko tudi v teh krajih omejili število pretepov in pobojev. Po Kristusovih naukih bi naj naše verno ljudstvo bolj spoštovalo in cenilo vrednost človeškega življenja, kakor ga ceni sedaj. Nauk o grehu in njega posledicah ne sme najti svoje končne likvidacije v spovednici, pač pa mora zajeti vso človekovo notranjost, da bodo etične vrednote v človeku našle utrjene temelje, ki jih ne bodo mogli razrahljati kakršnikoli vplivi, ki so nasprotni pravemu in v resnici iskrenemu etičnemu in moralnemu življenju človeka.

Mimo pomanjkanja prave moralne vzgoje pa so vzroki žalostnih razmer še drugje. Gotovo je med prvimi alkohol, predvsem nesrečna šmarnica, s katero se omamljajo naši ljudje do popolne nerazsodnosti. Temu zlu skušajo napraviti konec oblasti, ki prepovedujejo sajenje šmarnice. Uspeh prepovedi pa je majhen. Na deželi je šmarnica še vedno udomačena in cenjena. V tem pogledu so potrebni ostrejši ukrepi. Poleg krvavih pretepov, ki povzročajo razen težkih moralnih tudi velike materialne škode, pohabljajo ljudi ter zahtevajo pogosto človeške žrtve, je alkohol oni, ki povzroča še druga vzporedna zla. Po neki statistiki je značilno, da je prav ob času nove vinske letine spočetih največ nezakonskih otrok. Tragika pa je pri tem v dejstvu, da je velik odstotek rojenih otrok – telesno ali pa duševno manjvrednih. Sicer pa je to tako obširen problem, da se bomo ob priliki nanj še povrnili.

Hoteli smo v glavnem opozoriti na edino pravilno pot, po kateri bi del našega podeželja usmerili k pravilnemu pojmovanju morale. Seveda ima država tudi praktične pripomočke, ki so zadeva naših oblasti. Poostre naj se kazni in vse naredbe, ki jim je namen omejiti pretepaštvo, pa tudi glede točenja alkoholnih pijač naj se ukrene kaj koristnega. Glavno orožje za pobijanje sedanjih žalostnih razmer pa ima naša duhovščina, ki naj posveti vse svoje sile ozdravljenju tega narodovega zla in skupno z našim učiteljstvom in prosvetnimi organizacijami moralno in etično krepi naš narod, da bo enkrat vendarle že konec strahotne krvave kronike, če že ne drugje, potem naj bo vsaj pri povzdigi prave in zdrave morale našega podeželja delo skupno, ki bo v doglednem času zbrisalo madež krvoločne podivjanosti poedincev našega naroda.

Slovenski narod, 9. 9. 1940