– Svet ni več to, kar je bil, si zamrmrate v brado in naredite požirek iz pločevinke. – Najboljši raper je belec, najboljši igralec golfa črnec, Nemci se nočejo vojskovati, Angleži pa igrajo košarko.

– Evropa, pripomni potem vaša žena iz kuhinje.

– Kaj je z Evropo? se zbegano obrnete.

– Evropa. Ni več to, kar je bila, pojasni ona glasneje. – Ni svetovno košarkarsko prvenstvo, ampak evropsko.

Da, Evropa. Evropa torej ni več to, kar je bila. Gledate torej evropsko košarkarsko prvenstvo, ki se je pravkar začelo v Sloveniji, in postaja vam jasno, da je svet, dobro, Evropa, v kateri ste se rodili in odrasli, ko ste se obupano držali zanjo kot za fotelj, v katerem sedite, in se pretvarjali, da je vse tako, kot je bilo, in da se ni nič spremenilo, da je torej ta Evropa razpadla in izginila, kakor da je nikoli ne bi bilo.

Poglejte denimo evropsko prvenstvo v košarki, prvi dan. V skupini A recimo igra reprezentanca Velike Britanije, slavne otoške kraljevine, ki si je menda izmislila vse znane športe z žogo, vse, razen košarke, ki so si jo izmislili v ZDA, in je zato ta smešna igra sploh edini ekipni šport, v katerem Angleži, Škoti, Irci in Valižani ne igrajo pod svojimi zastavami, ampak skupaj, kot Velika Britanija. Edina dva, ki znata igrati košarko, sta prišla do lige NBA, na koncu pa ta dva sploh nista prišla. In potem je takšna Britanija na začetku evropskega košarkarskega prvenstva premagala Izrael, domovino slavnega Maccabija, petkratnega klubskega prvaka Evrope.

V isti skupini je Francijo s Tonyjem Parkerjem, morda tudi prvo favoritinjo prvenstva, takoj gladko premagala skupina državljanov iz Nemčije, ki je kot košarkarsko dejstvo obstajala samo v času Welpa, Schrempfa in velikega Dirka Nowitzkega, pa nikoli prej in nikoli pozneje. V skupini B je reprezentanca Latvije, neolitske košarkarske sile, katere legendarne medalje z evropskih prvenstev iz tridesetih let prejšnjega stoletja arheologi še iščejo in za katero je vse od takrat največji uspeh ta, da jo zamenjujejo z Litvo, brez težav premagala favorizirano Bosno in Hercegovino z mlado zvezdo Teletovićem.

V skupini C je gostiteljica Slovenija z muko rodila dva prosta meta v zadnji minuti in premagala vesele pivopivce iz Češke, ki so v vseh dvajsetih letih državne samostojnosti na vseh velikih tekmovanjih zmagali samo dvakrat (s številko: 2-x). V skupini D pa je strašna Turčija – ne tako davno evropski viceprvak in trenutni svetovni viceprvak, takoj za Američani – gladko izgubila s Finsko, ki se na svetovno prvenstvo nikoli v zgodovini ni niti uvrstila in ki je na evropskih prvenstvih v zadnjih petinštiridesetih letih tokrat zmagala šele petič! Medtem pa – ko na Eurobasketu blestijo Britanci, Latvijci in Finci – Srbi, Litovci, Hrvati, Italijani in Rusi svoje tekme igrajo kot outsiderji. V skupini B Srbija – Litva, v skupini C Španija – Hrvaška, v skupini D Rusija – Italija.

Jebemti, v tistih časih, ko se je še vedelo, kaj je prav in kaj ne – v Evropi, v kateri ste se rodili in odrasli – je bil to ob Grčiji in še nekom, ki je presenetil, prav gotovo četrtfinale! In to kakšen četrtfinale! Na eni strani Divac in Đorđević, na drugi Sabonis in Marčulionis, na tretji San Epifanio in Villacampa, na četrti Petrović in Kukoč, na peti recimo Gentile in Brunamonti, na šesti pa Karasev in Bazarevič. Polne tribune, reporterji na robu infarkta, dvorana pa razvneta do vrelišča. Danes, deset milijonov let pozneje, je ostala samo Španija, sedanji prvak vsega in v vsem, tudi evropski prvak v košarki. Druge reprezentance so daleč od vloge favorita in še dlje od nekdanje slave, Hrvaška pa je dobesedno izginila z zemljevida. Taisti arheologi, ki po obalah Baltika iščejo latvijske medalje iz tridesetih let, so že davno prenehali iskati hrvaške medalje iz devetdesetih, ker so vsi skupaj prišli do ugotovitve, da jih sploh nikoli ni bilo in da gre za legende in mite.

Nekdanje evropske in svetovne košarkarske sile danes tako igrajo pred praznimi tribunami, pri tem pa umirajo od strahu in trepetajo, ali bodo v skupini prehitele Gruzijo, Poljsko ali Švedsko, na stavnih listkih s koeficienti, s katerimi bi vsak pošten človek lahko obogatel. Lahko bi, toda – seveda – noče. Ne zato, ker je pošten, ampak zato, ker svet ni več to, kar je bil.

Evropa, pardon.

– Evropa ni več to, kar je bila, si zamrmrate v brado in naredite požirek iz pločevinke, pri tem pa se krčevito oklepate starega fotelja, prestrašeni od tega negotovega in drugačnega zunanjega sveta.

Pardon, Evrope.

Nekoč je bilo namreč vse boljše, vse je bilo boljše, ko so si na košarkarskih prvenstvih medalje delili Rusi, Španci, Srbi in Italijani ter se je še vedelo, kaj je prav in kaj ne.

Dobra stara Evropa ni več to, kar je bila, medtem se je zemljevid stare celine premešal kot karte, konservativna katoliška Španija je legalizirala istospolne poroke, svobodnjaška Francija jih preganja, multinacionalna Švica prepoveduje džamije, po renesančni Italiji vlada ceneni kič, umirjeni Norvežani se pobijajo s kalašnikovkami, Rusi hodijo v cerkev, Čehi v vojno, Nemci izdelujejo avtomobile z napako.

Angleži pa medtem, evo, igrajo košarko.