Lansko poletje je ljubljanski jazz festival končno naredil tisto, kar bi moral že zdavnaj: Joeja McPheeja je uvrstil na svoj program in poskrbel za enkratno priložnost, njegov solistični recital v okrogli dvorani Cankarjevega doma. Album Sonic Elements prinaša neokrnjene posnetke tega popoldanskega koncerta, ki ga je veteran posvetil dvema glasbenima vzornikoma, Donu Cherryju in Ornettu Colemanu. Za nameček je album izšel kot del kataloga prodorne portugalske založbe Clean Feed, imenovane »Ljubljana Jazz Series«, ki obenem priča o tvornem sodelovanju med založbo in ljubljanskim jazz festivalom. Naj spomnimo, da sta pri isti založbi izšla tudi albuma Igorja Lumperta in zasedbe Trumpet and Drums, v pripravi pa je še nekaj posnetkov koncertov iz Ljubljane. To je zgled, ki vleče.

Sonic Elements ponuja vse, kar je neznansko lepega in zagonetnega v ustvarjanju Joeja McPheeja, ki je dve epizodi – posvetili in refleksiji – odigral na žepni trobenti in altsaksofonu. Najprej zrel premislek, občuteno oblikovanje odtenkov tona, kompozicije s premolki, napeto tišino, nato pa smisel za pesem, za lirično spevnost, ki niha med bluesovskim občutenjem in odmevom vznesenega gospela. McPhee ni nikoli prenapet, vedno je takten, s sijajnim glasbenim dotikom in dihom. Sestavljenka osnovnih elementov, iz katere vznikne nežna in nevarno lepa godba.