Je vzdušje v šoli povezano s tem, kako je šola videti?

Zelo. Šolske stavbe so bile vedno odraz družbene realnosti. Pri nas pa se v šolstvu vse konča z učbeniki, s papirnimi kurikulumi in z ocenjevanjem. Spomnimo se, večino šol smo gradili iz samoprispevkov, ampak o materialnih stvareh, ki so prav tako pomembne in imajo velik vpliv na učence in učitelje, nihče ne govori. Še huje: ministri molčijo, na pobude niti ne odgovarjajo.

Kakšna bi šola morala biti?

Funkcionalna in lepa. Kot v Puconcih. Ob vstopu vanjo imaš občutek, da si v urejenem skupnem domu. Nihče niti ne pomisli, da bi popackal zid. Hodniki so široki, učencem se ni treba prerivati in se stiskati ob stene. Že s tem, ko se mora nekdo na temačnem hodniku tiščati stene, da pride iz ene učilnice v drugo, je prisiljen umazati zid. Takšne šole so bolne in marsikatero bi lahko porušili.

Vendar opozarjate, da sploh ne vemo, kakšne šole imamo. Kdo bi jih moral analizirati?

To je delo ministrstva, da kontrolira pogoje za šole, saj je občinam dalo koncesijo za obvezno državno službo – pouk. Na ministrstvu poznajo predpise, ne pa tudi stanja šol, ki bi ga spoznali edino s celotno analizo šolskih prostorov. Država je po ustavi dolžna vsem otrokom zagotoviti enake možnosti, vendar zavestno krši ustavo.

Torej imajo po vašem mnenju vsi otroci pravico obiskovati lepe šole?

Lepe, kompletne in funkcionalne šole. Do takšne šole bi imeli tudi zaposleni drugačen odnos, ne bi bežali iz nje, ampak bi želeli odigrati tudi vzgojno, ne le učno vlogo. Sploh srednje strokovne šole so večinoma v katastrofalnem stanju, pa ves čas poslušamo, da se vanje nihče noče vpisati. Tisti dijaki, ki jih obiskujejo, pa iz njih bežijo, ne le med odmori, celo med urami zahajajo v bližnje lokale. V primerni šoli bi lažje določili šolsko območje, med poukom pa prepovedovali izhode iz šole.

Problem je tudi mreža srednjih šol. Zakaj morajo biti vse v Ljubljani, bi bilo kaj narobe, če bi bila katera recimo v Medvodah? Ali pa srednje poklicne šole, ki so na koncu industrijskih obratov. Prepričani smo, da bi s kampusi otroke izolirali. Pa ni res. Dokaz je škofijska klasična gimnazija v Šentvidu. Odmaknjena je od vrveža, lepa, prostorna, poučna. V njej je življenje, ki ga začutiš, ko vstopiš vanjo. Nasprotno pa je na primer srednja šola na Jesenicah popolnoma v razsulu. Še lastništvo zemljišča, na katerem stoji, ni rešeno, zato se ne more niti prijavljati na razpise. Ko smo že pri razpisih – na voljo je denar za posamezne investicije, na primer za energetske sanacije stavb, za gradnje športnih dvoran, za prizidke. Če je evropski denar za posamezne rešitve, zakaj ne bi bil na voljo še za sistemske?

Koliko denarja bi v Sloveniji potrebovali, da bi se lahko ponašali s spodobnimi šolskimi prostori?

Iz prakse ocenjujem, da za osnovne šole, vrtce in za investicije v srednje šole potrebujemo vsaj milijardo evrov. Ni slovenske šole, v katero ne bi takoj vložili 50.000 evrov. Sicer menim, da bi posamezne investicije segale od tri do osem milijonov evrov. Lokalne skupnosti tega nikoli ne bodo zmogle, zato bi v novi finančni perspektivi 2014–2020 potrebovali evropski denar. Hkrati pa bi gospodarstvo to moralo prepoznati kot priložnost.

V kakšnem smislu je obnova šol lahko nacionalna priložnost?

Organizacija gradenj in prenov lahko v celoti sloni na lokalnem znanju. Zemeljska dela, temelje, kanalizacijo, zidavo, opremo, instalacije in zunanje ureditve lahko najodgovorneje izvedejo prav lokalci. Načrtovano vlaganje v šole pa lahko dvigne tudi katero od zaostalih regij, na primer Kočevsko. Imajo tradicijo, znanje, so specializirani za opremljanje šol, les čaka v gozdu. Že davnega leta 1881 so pod Blokami imeli največjega izdelovalca športne opreme v Avstro-Ogrski.

Naročnik mora le znati brzdati kronično podhranjene projektante, ki si provizijo pri dobaviteljih opreme služijo tudi s pretirano natančnim opisom opreme v projektu. S tem naročnika prisilijo, da mora prostor opremiti s točno določenim izdelkom dobavitelja, s katerim je projektant povezan. Projektanti s tem kršijo tako poklicni kodeks kot zakonodajo. Zbornica za arhitekturo in prostor na primer zahteva obvezno članarino, njeni člani pa ne dosegajo cen storitev, za katere so se dogovorili s kodeksom in cenikom. Na prste ene roke lahko preštejete prijave kršitev kodeksa, ampak ni kazni za dumping, ni črne liste. Problem pa so tudi naročniki. Ne zaradi premalo denarja, razen izjem imajo premalo znanja in odgovornosti. Javna naročila javnih investicij niso trg izvajalcev, so poligon pravnikov. Eno od šol vse od nastanka dalje popravljajo iz mandata v mandat nove občinske komisije za sanacijo... vse zaradi neodgovornosti investitorja in svojeglavosti arhitektov.

So v tujini bolj pozorni do šolskih stavb?

So. Nemčija ob slutnji krize na primer na veliko zažene javne investicije. V tujih državah ključno vlogo odigra kultura. Tudi v Puconcih, ki sem jih omenil, pa še kje, imajo podoben odnos do šole kot v tujini. V tej šoli tudi med poletnimi počitnicami poskrbijo za rože, vrt. V mnogih drugih šolah rož ravno zato nimajo, ker poleti ni nikogar, ki bi zanje skrbel. Imamo ekošole, nimamo pa šolskih vrtov, včasih še dvorišč ne...

Vendar pa imamo v slovenskih vrtcih zelo natančno določene standarde in normative, v katerih smejo vrtci delovati.

V vrtcih so prostorski pogoji zelo zaostreni, kar pa ima tudi svojo zgodovino. Sekretariat je stroko dobil iz centralnega zavoda za napredek gospodinjstva. To je bila skupina, ki je bila vezana na popularizacijo gospodinjskih strojev. Eden glavnih »sponzorjev« je bilo na primer podjetje Gorenje. Kasneje se je ta skupina preselila pod okrilje ministrstva, kjer so ustvarili kar rigorozne normative. Stroka se je porazgubila v nekdaj posvečenih, danes propadlih inženiringih. Ministrstvo je boso – posebej strokovne šole so brez institucionalne opore. Še huje pa je, da so brez evidenc stanja in potreb, aktivne politike sploh ne more biti.

Katere so še druge šibke točke slovenskega šolstva?

Birokratski predpisi in prešibki državni proračuni, ki so humus za politizacijo šole. Na primer statik, ki ga je poklical zaskrbljeni ravnatelj, ugotovi, da je na šoli razpoka. Ni avtomatizma, da bi njegove ugotovitve romale neposredno na pristojno ministrstvo in bi se ukrepalo. Najprej mora ravnatelj obvestiti inšpekcijo pa lastnika, inšpektor jih mora obiskati, podati svoje ugotovitve. Namesto stalnega nadzora imamo pri nas »inšpektorje na klic«. Ko ravnatelj dlje časa občino opozarja, da je v šoli nekaj narobe in se nič ne zgodi, pokliče inšpektorja, ki zahteva ukrepanje, sicer bo treba šolo zapreti. Zakaj tako, če pa je nekdo že pred tem ugotovil, kaj je narobe? Takšna birokratska zapletanja omogočajo nepotrebno politizacijo šolskega prostora. Ravnatelji taktizirajo, pri katerem županu oziroma ministru bodo več dosegli. Po drugi strani pa prav tako ravnatelji, razen izjem, ne upajo izpostaviti, da njihova šola ni takšna, kakršna po predpisih mora biti, saj bi to lahko vplivalo na njihovo podporo pri vnovičnem kandidiranju za to mesto.

Med najbolj urejenimi in sodobnimi šolskimi površinami so zagotovo površine za šport. Zadnja leta smo priče neštetim odprtjem športnih igrišč, prizidkov s telovadnicami in podobno.

Žal se pri nas športna igrišča gradijo brez pregleda mreže športnih objektov, saj smo brez nacionalnega programa športa že od leta 2010. Manjkajo tudi strokovne podlage za umeščanje šolskih programov v prostor. Nikjer ne piše, da bi morala imeti vsaka šola ravno 200-metrsko štiristezno tekališče, kar je pri nas trend. Še posebej je to neracionalno, če je v istem kraju atletski stadion. V priporočilih je zapisano le to, da je treba učencu dvakrat v devetih letih izmeriti, v kolikšnem času preteče 60- in 600-metrsko razdaljo. Treba je pogledati, kaj vse kraj ima in kaj potrebuje, pa naj gre za šolo, za društva ali za druge institucije. Tako je tudi poraba denarja za investicije bolj smotrna. Obenem pa ob isti šoli nimajo urejenih prometnih poti in polni besed o varni poti v šolo vozače odložijo kar na cesti. Bolj kot tekaška steza je pomembna gibalna kultura, ki bi se je morali navzeti otroci.

Česa v slovenskih šolah po vašem mnenju najbolj primanjkuje?

Najprej politične odgovornosti pristojnih, da se izenačijo pogoji obveznega izobraževanja. Potem kulturne zavesti, ki pa je učenci ne morejo dobiti le prek učne obveznosti. Če imamo nekulturno šolo, ne moremo pričakovati, da bodo ljudje v njej kulturni. Tega pa se ne da pridobiti le pri pouku, pač pa pri vzgoji v primerni šoli. Le tako bodo otroci razvili spoštovanje do šole. In nanjo, ko jo bodo končali, ne bodo napisali grafita.