Davos ni edini. Trend nastajanja manjših, bolj regionalnih forumov, je bil pred krizo zelo močan – tako močan, da se je začelo iskati nezasedene termine v izogib konkurenci za udeležbo, saj je odmevnost dogodka precej sorazmerna z odmevnostjo imen, ki se na njej prikažejo. Slovenija je na ta vlak skočila po predsedovanju Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Strateški forum Bled je zaživel iz ideje, da bi ohranili redne stike s članicami in drugimi državami ter na domačih tleh razpravljali o aktualnih vprašanjih, predvsem evropskih. Letos poteka osmi. Forum je redka priložnost v Sloveniji, da se sistematično pogleda ne le na vprašanja Evropske unije in regije, ampak tudi nekatere globalne izzive. Razprava nima dometa pri oblikovanju politik. Vendar je pomembna zato, ker je slovenska zunanja politika od vstopa v EU in Nato, sploh pa zadnja leta, vkopana v teme, ki zadevajo predvsem sosede.

Takšno izpraznjenje po vstopu v EU in Nato, ki ga je takoj zatem za kratek čas zapolnilo vodenje OVSE, je bilo po svoje pričakovati, vendar zdaj traja predolgo. Veljavna strategija zunanje politike denimo nosi letnico 1999 in recimo govori o tem, da sta vstop v EU in Nato strateška cilja Slovenije. V Evropski uniji se slovenski glas hitro izgubi, ker je evropska zunanja politika še vedno talka osemindvajsetih mnenj, kjer se najglasneje sliši največje. V ospredje je zdaj potisnjena gospodarska diplomacija, ki res seže tudi v druge konce sveta, a ima ta politika svoje zakonitosti. Če diplomati hodijo odpirat vrata gospodarstvu v Azerbajdžan, je lahko kočljiva. Azerbajdžan je za nekatere privlačen trg in denar nikomur ne smrdi, a če ga nagovarja gospodarska diplomacija, trči zunanja politika ob druga vprašanja. Azerbajdžan je po demokratičnem indeksu Economista na 139. mestu od 167 držav.

Od slovenske zunanje politike ni pričakovati, da bo reševala velike svetovne probleme, čeprav mora imeti do njih jasno stališče. Lahko pa bi bolj krepila srednjeevropsko identiteto, kjer bi imela povedati kaj pametnega. Vendar je tu po osamosvojitvi naredila napako, ko je zavrnila povezavo z višegrajsko skupino (Poljska, Češka, Madžarska, Slovaška), ker si ni hotela prilepiti slovesa vzhodnoevropske države, računajoč, da ji bo to otežilo vstop v Nato in tudi EU zaradi nasprotovanja Rusije (v resnici so kasneje tri od teh štirih držav v Nato vstopile pred Slovenijo, Slovaška pa hkrati). Višegrajska skupina še vedno obstaja in članicam ponuja forum sodelovanja in usklajevanja pri vprašanjih skupnega interesa ter je prepoznavna tudi v Evropi in ZDA, nazadnje je junija ponudila pomoč Hrvaški ob začetku njenega članstva v EU. Najodmevnejši tako ostaja »slovenski« proces Brdo, kjer sodelujejo države zahodnega Balkana. Ta regija je poleg neposredne soseščine območje, kjer ima slovenski glas res opazno večjo dodano vrednost. Tradicionalni panel o zahodnem Balkanu na strateškem forumu ni zaman vedno najbolj obiskan in najodmevnejši. Pri čemer pa bi moral proces v prihodnje temeljiti na partnerstvu s Hrvaško brez prerivanja, če naj zraste v spodobno regionalno pobudo z daljšim časovnim dometom in preživi dve desetletji, kot je uspelo višegrajcem.