Toda Federerjeva drama se je začela že uro pred dvobojem, kajti strogo v posle zaverovani organizatorji so vedeli, da med igralci vlada splošno prepričanje, da je Švicar premagljiv. In vedenje o premagljivosti ga je naredilo še bolj premagljivega. Potem pa je prišel pred dvobojem še usodni dež. Kar nekaj ur se ni igralo, zato je bilo veliko vprašanje, kaj storiti z dvobojem Federer – Robredo. Ga začeti pozno popoldne na centralnem igrišču Arthur Ashe, kjer je bil napovedan, in ogroziti točen začetek večernega programa, ki je imel na sporedu dvoboj Rafaela Nadala in Philippa Kohlschreiberja? Zadnjih sedem let Federer ni nikdar igral na OP ZDA drugje, kot na stadionu Arthur Ashe, nazadnje je igral na drugem največjem stadionu Armstrong leta 2006 proti Francozu Gicquelu. Organizatorji (seveda pod močnim pritiskom televizijskih hiš) so se odločili, da dajo prednost Nadalu, čeprav so vedeli, da je večina gledalcev z vstopnicami za popoldanski spored plačala dolarskega stotaka samo zaradi Federerja. In ko so uradno objavili selitev Federerja na stadion Armstrong, so se skoraj tri četrtine gledalcev iz največjega stadiona skušale preseliti v pol manjši stadion. Naredila se je skoraj pol kilometra dolga vrsta, nastala je popolna zmeda, slišati je bilo negodovanje med gledalci, Roger Federer pa je ostal brez besed. Tako je bil dotolčen že pred začetkom dvoboja, kajti bilo mu je popolnoma jasno, da so ga dali na listo rahlo odpisanih.

Za največjega igralca vseh časov je bilo uničujoče spoznanje, kako se enostavno konča pravljica, ki ji pravijo ameriške sanje. Švicar bo moral resno in letom primerno več trenirati, kajti samo razkazovanje nemoči po turnirjih (zapustila sta ga predvsem hitrost in spretnost) ga bo pripeljalo na pot Avstralca Lleytona Hewitta, ki je pravzaprav največje presenečenje OP ZDA.

Kar nekaj let je izpadal v prvih krogih, organizatorji velikih turnirjev so mu milostno podeljevali povabila in njegovo neslavno slovo je bilo samo še vprašanje časa. Potem pa se je zgodilo, kar ni samo pretnja teniških igralcem, temveč vsem poklicnim športnikom. Tri hčere ima Hewitt in lepega dne so ga vprašale, s čim nas bo potem očaral ata, ko ne bo več igral tenisa. In ata Lleyton je leto dni treniral kot nor in z velikanskim naporom v starem sijaju zablestel prav v New Yorku. Tudi ata Roger bo moral svojima dvojčicama dokazati, da še ni odpisan. Ne gre le za denar, ki sta ga Federer in Hewitt zaslužila dovolj, gre za dostojno slovo od poklica, ki ga imata najraje na svetu.