Staroverci so vedeli, kako pridejo ljudje na svet

Janez Strgar, ki je bil stric. Tako v naših krajih pravimo neporočenim moškim, kar je bila večina zadnjih starovercev. Bil je precej pameten, saj je veliko bral. Ko sem prišel prvič do njega, se je delal neumnega. Rekel je, da nič ne ve. Bal se je, da sem policijski vohun, kajti staroverstvo so v Jugoslaviji preganjali. Nato me je sprejel, saj sem bil prvi, ki se je zanimal za staroverce. K njemu sem začel hoditi leta 1965, a decembra 1966 so ga našli mrtvega.

Ne poznam okoliščin, toda takrat je bil zdrav. Vem samo to, da so ga našli v eni od grap, zdravnik pa je rekel, da zagotovo ni umrl zaradi edine manjše rane na glavi. Hitro so ga pokopali, a po policijskem poizvedovanju so ga znova odkopali in naredili obdukcijo. Natančnega vzroka smrti vseeno niso razkrili. Tik pred njegovo smrtjo sva se dogovorila za nov sestanek, a ko sem prišel, je bil že pokopan. Ko je umrl, so se preostali staroverci prestrašili, zato od njih nisem izvedel skoraj ničesar več.

Hotel je, da se staroverske zgodbe ohranijo. Pred njim sem moral prebrati vse zapiske, nato pa priseči, da jih bom objavil šele po letu 2007. Šlo je za oglarsko prisego. Prinesel je močeradovo žganje, ki so ga delali na različne načine. Prvi je bil takšen, da so močerada živega obesili za rep, nato pa po njem zlivali žganje. Ker se je močerad bal, je od sebe spuščal posebno snov, ki je halucinogena. Pri drugem načinu so v žganje namočili kar celega močerada, pri tretjem pa so močerade dali v kotel z žganjem in ga segrevali. Ker so močeradi silili ven, so od sebe izločali ogromno halucinogene snovi, kar je bilo najmočnejše žganje.

Da. Zraven je prinesel še volneno krpo, ki jo je namočil v žganje, nato pa sva jo stisnila. Dokler žganje ni izhlapelo, sva držala krpo, zraven pa mi je zagrozil, da če ne bom držal obljube, da bo prišel močerad in mi prežrl goltanec, haha. Besedo sem kljub temu držal in zapiske objavil šele leta 2007.

Zato ker so bili tedaj lunini krajci obrnjeni proti zemlji, kar je imelo velik pomen za staroverce. Takrat smo se smejali, kaj govorijo o nekih luninih krajcih čez 40 let, a nato so res bili. Leta 2007 je bil namreč lunin mrk. Ko se je zemlja odmikala, je šla senca z lune, s čimer so lunini krajci gledali naravnost proti zemlji. Staroverci so luno odlično poznali. Za njih je bila pomembnejša kot sonce. Po njej so natančno vedeli, kdaj morajo kositi travo, kdaj zaklati prašiča, ob mlaju pa niso nič delali. Tisti, ki so živeli vsaj 65 let, so lunin krajec proti zemlji zagotovo doživeli vsaj enkrat.

Precej mirni. Kristjani so jih pogostokrat ogrožali, a staroverci na nasilje niso odgovarjali. Po prvi svetovni vojni so staroverci vedeli, da so v manjšini in da ne morejo ničesar spremeniti. Za njih je bila vera osebna stvar. Janez Strgar je vedno govoril, da je vera zgolj za njegovo dušo. So pa v preteklosti staroverci ustanovili črno vahto, v kateri so bili močni fantje. Ko so kristjani enkrat pretepli staroverca, se je črna vahta maščevala z enako silo. S tem so dali vedeti, naj pustijo staroverce pri miru. A takšni obračuni so bili pred prvo svetovno vojno, ko so bili staroverci in kristjani številčno še bolj enakovredni, nato ne več.

V letih po koncu prve svetovne vojne je šlo bolj za ostanke staroverstva in ne več za prave skupnosti kot pred več sto leti. Težko bi se v tem krščanskem okolju ohranila staroverska družina. Moški na Goriškem so se poročali tudi s puncami zunaj tega območja, ki so bile kristjanke, ravno žena pa je največkrat prevzela vzgojo otrok. Tako so mlade družine avtomatično opuščale staroverstvo, strici brez otrok pa so ga zadržali zase. Dobro so vedeli, da bo skupaj z njimi počasi izginilo tudi staroverstvo. Najdlje je stara vera preživela v zakotnih zaselkih, kjer ljudje niso bili pod vplivom večine. Niso pa staroverci hoteli vplivati na nobenega, še več – o staroverstvu niso želeli govoriti nikomur drugemu.

Nikermana, ki je prasila, ki ureja vse na zemlji. Nikermano vidi vsak drugače, vedno pa se jo gleda v oblakih. Eni jo vidijo kot žensko, drugi kot kačo, tretji kot zmaja… Vse je povezano z naravo, saj je bila njihovo edino preživetje.

Prepričani so bili, da gre po smrti iz tebe »zduhec«, ki se spremeni v novo življenje. Vsak se je odločil sam, ali bo v novem življenju človek, ptica, rastlina… Eden je dejal, da je štiri življenja preživel kot človek. Tisti, ki so umrli nenadne smrti, pa so šli v lunino senco, saj niso imeli časa, da bi se odločili, kaj bodo po smrti. Spraševal sem jih tudi, kaj se je dogodilo s tistimi, ki so utonili in zduhec ni mogel priti ven, a so rekli, da so tudi takšne duše prišle na plano. Imeli so malce čudne predstave.

To ni bil noben tabu. Vsi otroci so gledali, kako se parijo živali in kako rojevajo. Seveda so imeli tudi staroverci moralne zadržke, da se ne sme krasti, lagati… Ampak o spolnosti so se pogovarjali povsem sproščeno, pa tudi pošaliti so se znali. Za njih je bilo vse naravno. Živeli so sproščeno, brez tabujev.

Če skrivaš spolnost in jo prikazuješ z nekimi prigodami, to ni naravno. Vsi staroverci so že kot otroci vedeli, kako ljudje pridejo na svet. Mene pa so kot otroka učili povsem drugače. Bog ne daj, da bi me kdo videl nagega. Ko smo se umivali, smo se morali vsi skrivati. Starovercem njihova vera ni ničesar prepovedovala ali ukazovala, razen povzročanja škode naravi in ljudem. Nobena ljubezen ni bila prepovedana ali kaj podobnega. Imeli so ravno tako otroke in skrbeli za njih, nič pa ni bilo narobe, če se je rodil nezakonski otrok. Bili so bistveno bolj sproščeni, saj greha niso poznali.

Ker je bilo potlačeno. Zadnji staroverci so se skrivali, čeprav je njihova vera obstajala bistveno prej, preden je v te kraje prišla krščanska vera. Kljub temu so bili staroverci in kristjani sprva v dobrih odnosih. Tudi staroverci so opravili vse krščanske zakramente, kot so krst, birma… Edino k maši niso kaj preveč hodili, saj so živeli daleč od cerkva.

Na Škeljaku je bilo nekoč staroversko svetišče soncu. Gre za precej visok hrib, kjer je ploščad. Okoli leta 1500 pa so se kristjani odločili, da bodo tam zgradili cerkev, in ga preimenovali v Sveti Jakob. Tako so prišli v konflikt s staroverci. Kristjani so napovedali, da jim bodo podrli svetišče, a so ga staroverci že prej sami pospravili. Svoje predmete so skrili v Babjo jamo, a po koncu prve svetovne vojne so jim tudi to minirali. Staroverci so tako ostali brez svetišča.

Štiri leta so bili v begunstvu, ko so še bolj prišli v konflikt s Katoliško cerkvijo. Begunce so namreč vozili k maši, njihove otroke pa k verouku. Veliko ljudi je tudi umrlo, eni so postali invalidi, spet drugi ujetniki. Njihova skupnost je bila precej razrahljana. Ko so se vrnili domov, pa ni bilo časa za vero, ampak za obnovo hiš in polj, saj je bilo vse preorano od granat. V tistem obdobju je največ mladih prestopilo v krščansko vero.

Mogoče, saj lahko pri raznih svetiščih še vidiš prineseno kamenčke in zelenje, kar je značilno za staroverstvo. Verjetno gre za mlajši rod, ki je o staroverstvu slišal od preteklih generacij. Očitno jim je všeč razmišljanje, da je treba ohraniti naravo. Staroverci so namreč imeli sveta drevesa, jame, skale… Niso imeli nobenih kipov, častili so samo naravne predmete.