K Tonijevi »izjemnosti« sodi tudi to, da v svoji odpovedi rockerski karieri in v svoji pasivnosti (na način igranja tetrisa) vztraja že najmanj 20 let, vse odkar je po razpadu Jugoslavije zapustil Bosno in se preselil v Slovenijo. A spet bi bila samo domneva, če bi rekli, da je Tonija vojno razdejanje države pahnilo v depresijo ali vsaj globoko melanholijo. Možnih je še nekaj domnev, na primer tudi ta, da je Toni Riff pač opravil s svojim rockerskim zvezdništvom, ga pospravil v biografski predal in tega tako zaklenil, da se mu upira že sama ideja o kakšnem come backu. A kaj to pomeni, da je o filmskem protagonistu možnih toliko domnev? Pomeni lahko dvoje: da je ta lik tako »misteriozen«, da ga je nemogoče enoznačno opredeliti; ali da je njegova »meglenost« posledica scenaristične zasnove in filmske realizacije. Rekel bi, da gre za drugo.
Kot se v tem filmu Miroslava Mandića (nekdanjega sodelavca sarajevske Top liste nadrealista in avtorja uspešnega dokumentarca Življenje delavca, danes profesorja scenaristike na ljubljanski AGRFT) pokaže v vseh tistih prizorih, kjer bi se zlasti iz Tonijevih sporov z ženo lahko izcimilo kaj več kot njegov trmasti »nočem«. Sonja (Mojca Funkl) se je nekoč poročila s Tonijem (Senad Bašić) kot njegova fenica, vse odkar namesto rocka igra tetris pa je ona tista, ki mora oba preživljati kot delavka na vroči liniji. Vzdržala je celih 20 let, toda zdaj ima vendarle dovolj: Tonija je zvabila v neki obmorski hotel, kjer naj bi za svoje fene znova kaj zaigral. Hotelir Maks (Peter Musevski) je po Toniju Riffu celo poimenoval hotelsko sobo, njegov sin pa igra v bendu, ki pozna Riffove komade. Toda Toni noče. Kaj ko bi odbrenkal vsaj par komadov? Ne in ne, še posebej ne za noben denar in še najmanj, če ga pretepejo. Če bi privolil, bi zavozil svojo etično držo, pa naj se vsi, vključno z gledalci, še tako mučijo z vprašanjem, kaj jo pravzaprav utemeljuje. In medtem ko se vsi, še zlasti pa Sonja, ubadajo s tem vprašanjem, se v filmu pojavijo še nekateri drugi liki, ki v ta hotel niso prišli zaradi Tonija Riffa: Alja (Maja Taraniš) je študentka in telefonska pesnica, ki je prišla v hotel na srečanje s svojim ljubimcem (Brane Završan), a se namesto z njim, ki se v neki newagevski grupi pogovarja z borom, sreča z njegovo ženo (Iva Babič), ta pa se drži njenega nasveta in na masažnem fotelju v kombiju prevara svojega moža, nakar se zjoče, ko izve, da je fant z njo seksal le zato, da bi ji prodal masažni fotelj. Če naj bi Tonijev trmasti »ne« skupaj s tem, da je njegov učinek tudi ta, da se mu odreče še žena, predstavljal resnejši, dramatičen oziroma »težavnejši« del filma, pa ti liki s svojimi epizodami delujejo kot njegova komična popestritev. Čeprav je bila režijska intenca nemara tudi ta, da bi delovali še kot drugačen kontrast: nekdanji rocker Toni je v slovenski poosamosvojitveni zgodbi res zakrknil, mrknil, popolnoma odpovedal, bogve zakaj, toda mar te »komične« epizode s svojimi drobnimi polomijami in zasuki ne pričajo prav o tem, da so še bolj bedne kot Tonijevo igranje tetrisa. Edini lik, ki mu je v življenju uspelo, je mafijski. Saj film ne pretendira na to, da bi s tem izrekel kakšno »sociološko resnico«, zato pa je škoda, da se resneje ne potrudi okoli svojih likov.