Papež Frančišek je v izjemno kratkem času, odkar je zasedel Petrov prestol, postal sinonim za spremembe v Katoliški cerkvi. Kljub temu so sobotno imenovanje novega državnega tajnika vatikanologi pospremili kot najpomembnejšo kadrovsko spremembo na Svetem sedežu, odkar je marca letos rimski škof postal argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio. Pietro Parolin bo položaj najožjega papeževega sodelavca prevzel sredi oktobra, njegovo imenovanje pa je predstavljalo precejšnje presenečenje.

Oseminpetdesetletni Parolin sodi med najbolj izkušene diplomate Svetega sedeža, je pa še relativno mlad, tako da med poznavalci dogajanja v vatikanski kuriji ni bil v igri za naslednika kardinala Bertoneja, ki se mu je po sedmih letih državnega tajništva močno majal položaj, ne le zaradi let, ampak predvsem zapletov v sodelovanju med posameznimi delovnimi telesi v vatikanski administraciji in lanskega škandala s curljanjem zaupnih dokumentov, poimenovanih Vatileaks. Novi vatikanski tajnik se je rodil v Schiavonu v severnoitalijanski pokrajini Vincenza. Njegovo mladost je zaznamovala očetova prometna nesreča, v kateri je umrl, tako da je mati, osnovnošolska učiteljica, morala sama poskrbeti za tri otroke. Desetletni Pietro se je kot ministrant navezal na lokalnega duhovnika, ki ga je usmeril v študij klasične filozofije in teologije, kar ga je vodilo k duhovniškemu poklicu. Posvečen je bil leta 1980 in je sprva deloval v domači škofiji, a se je hitro preselil v Rim, kjer je študiral cerkveno pravo na papeški univerzi in že leta 1986 nastopil diplomatsko službo na Svetem sedežu. Do nje se je dokopal naključno oziroma ne po svoji želji. Tako imenovane anonimne izbire v Vatikanu v ozadju spremljajo priporočila in duhovnik Pietro se je, ne da bi se sploh zavedal lastnih talentov, znašel na svoji prvi misiji na nuncijaturi v Nigeriji, po treh letih tamkajšnjega službovanja pa še v Mehiki. V Nigeriji je s pastoralno dejavnostjo v lokalnih skupnostih spoznaval probleme v tamkajšnjih odnosih med kristjani in muslimani, v Mehiki pa je bil tesen sodelavec nuncija Grolama Prigioneje, ki je leta 1992 uspel vzpostaviti celovite diplomatske odnose med Svetim sedežem in to latinskoameriško državo.

Marljiv diplomatski molj

Istega leta se je Pietro Parolin vrnil v Rim ter znotraj državnega tajništva pod papeževanjem Janeza Pavla II. sodeloval v prelomnih mednarodnih političnih premikih, ki so jih zaznamovali padec komunizma, zalivska vojna in vzpon Kitajske. Vatikanski državni tajnik, pravzaprav zunanji minister, je bil tedaj kardinal Angelo Sodano, ki je konec leta 1990 zamenjal Agostina Casarolija. Mladega Parolia so zasuli z dosjeji vatikanskih odnosov z državami Latinske Amerike, Afrike in Azije, marljivost pri tem pa ga je sčasoma povzdignila do visokega položaja v državnem tajništvu, primerljivega z namestnikom zunanjega ministra, zadolženega za meddržavne odnose Vatikana. V njegovih rokah so bili na začetku tega stoletja odnosi Svetega sedeža z Vietnamom, s katerim so kasneje vzpostavili polne diplomatske odnose, kot tudi z Izraelom, s katerim Sveti sedež še ni zaprl vseh odprtih vprašanj. Parolin je bil za časa papeževanja Benedikta XVI. tudi neposredno vključen v stike s Kitajsko, saj je vodil tajna pogajanja o reševanju vprašanj Katoliške cerkve v tej državi, ki so privedla do opaznih premikov v medsebojnih odnosih. Podobno odmeven je bil tudi njegov nastop na sedežu mednarodne agencije za jedrsko varnost na Dunaju, ko se je v imenu Vatikana zavzel za dosledno uveljavitev sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, ker je ta »trenutno edini multilateralno zavezujoč dokument, ki vodi k svetu brez jedrskega orožja in zato ne sme biti oslabljen«.

V Chavezovem gnezdu

Poleti 2009 je nekdanji papež Benedikt XVI. Parolina imenoval za apostolskega nuncija v Venezueli. Šlo je še za eno težko nalogo, saj so bili odnosi nedavno preminulega venezuelskega predsednika Huga Chaveza z lokalno Katoliško cerkvijo milo rečeno viharni. Tako kot številni vatikanologi je tudi Parolin ob sobotnem imenovanju izrazil presenečenje ob imenovanju za državnega tajnika, navsezadnje tudi zato, ker je bil ta položaj običajno rezerviran za kakšnega od kardinalov, sam pa je nadškof. Njegovo povišanje med škrlatne prince se sicer pričakuje v kratkem, sam pa je bil v prvih komentarjih zelo zadržan. Papežu se je zahvalil za izkazano zaupanje in mu zagotovil popolno zvestobo in pripravljenost za sodelovanje, hkrati pa dejal, da bo vse svoje delovanje usmeril v blagor Cerkve ter napredek človeštva in mira na svetu. Še iz svoje venezuelske službe je v Vatikanu objavljenem sporočilu zapisal, da visoki položaj sprejema z nekoliko strahu, da pa z zaupanjem in vedrino stopa v novo službo evangeliju.

Tisti, ki Parolina pobliže poznajo, so prepričani, da bo njegov značaj na izpostavljenem položaju vatikanskega državnega tajnika sprožil občutno spremembo, hkrati pa sledil samozadovoljstvu svetovne Cerkve, ki na splošno jezi papeža Frančiška, tudi v njeni zunanjepolitični dejavnosti. Parolin velja za realista, ki vedno skrbno preučuje probleme pri iskanju možnih rešitev. Ko se svet sooča z novimi regionalnimi konflikti, kakršen postaja tudi sirski, ali globalnimi med starimi in novimi velesilami, se obeta na Svetem sedežu premišljena politika, usmerjena k svetovnemu miru. S svojo dosedanjo dejavnostjo je pokazal, da je pripravljen na odprt dialog pri obrambi krščanskih vrednot in identitete, kar je dokazoval tako v Vietnamu kot na svojem zadnjem službovanju v Venezueli.

Prenova vatikanske vlade

Parolin je po Eugeniu Pacelliju, kasnejšem papežu Piju XII. najmlajši državni sekretar, njegovo imenovanje pa za poznavalce ne pomeni le dejanskega začetka Frančiškove prenove vatikanske »vlade«, ampak risanje poti, po kateri naj bi Katoliška cerkev krenila v naslednjih letih. Vse bolj očitno postaja, da na jasnejšo sliko ne bo treba dolgo čakati, saj se novi papež sprememb v prislovično rigidni instituciji loteva s presenetljivo hitrostjo in za (ne)poznavalce tudi presenetljivimi koraki. In imenovanje Parolina za državnega tajnika med njimi morda že jutri sploh ne bo več veljalo za presenetljivo.