Površne so ugotovitve vseh tistih, ki pravijo, da EPK ne bo imela trajnostnih učinkov na slovensko kulturo in družbo. Evropska komisija nič ne pravi o tem, da morajo biti trajnostni učinki nujno pozitivni. Še ve ne, kako nerodno se je zmotila v svojem zaključnem poročilu, kjer ugotavlja, da je največja pomanjkljivost mariborske EPK, da okolju najverjetneje ni pustila ničesar trajnega. Nasprotno! Potencial za trajnostne učinke je – kamor koli se ozremo. Marsičesa smo se naučili, marsikaj se nam je vnovič potrdilo.
Spet smo lahko videli, kako projekte slovenska pamet še nekako zmore začeti, končati pa sploh ne. Vzpostavljanje najosnovnejših programsko-finančnih temeljev in zaganjanje institucije, ki bi izpeljala EPK, je vzelo pičla štiri leta. Kaj je to proti večnosti? Količina prelitega črnila na temo namenov, obetov in nikoli realiziranih načrtov pa je občutno manjša kot količina prelitega črnila v samo dveh tednih nastopanja Gašparja Gašparja Mišiča. Pri tem so odgovorni za projekt oprali relativno majhno količino umazanega perila, če začetek primerjamo z EPK v fotofinišu. Poglejmo samo razpravo, ki trenutno poteka med nekdanjim vodstvom zavoda in Mestno občino Maribor (MOM). Vodstvo zgrabi vsako priliko, da opozori na to, kako občina še vedno ni poskrbela za trajnostne učinke. Občina pa je skrajno nesrečna, ker je zavod v občinsko blagajno vrnil manj, kot bi si želeli. In je zato zdaj denarja enostavno premalo za trajnostne učinke, vzdihujejo medijem, medtem ko so si v resnici oddahnili, ker tako ne vejo, kje se tega trajnostnega nebodigatreba lotiti. Kot ni vedelo niti vodstvo zavoda. Kar je bilo prej le tratenje davkoplačevalskega denarja, je s spreminjanjem zaključka EPK v žajfasto situacijsko dramo postalo še tratenje davkoplačevalčevega časa. Idealna prilika, da nas ošvrkne modrost. Medtem ko čakamo na kazenske ovadbe, si priznajmo, da je bilo nespametno (pre)ambiciozne ideje sploh postavljati v nedoraslo politično in kulturno okolje. Spomnimo se, da se na učinkovito delovanje institucij ni mogoče zanesti, saj je njihova edina ekspertiza pri zelo velikih projektih, ki jih seveda presegajo, prelaganje odgovornosti in kreativno izogibanje krivdnim posledicam. Ponovimo, kar prav tako že vemo. »Najboljši razpoložljivi kadri« so vedno znova vredni načelnega nezaupanja in apriorne skepse, ki jo bodo z delovanjem tudi upravičili. Vse skupaj nič novega. Kje je torej tu potencial trajnostnega učinkovanja?
EPK nas je spet spomnil, da demokratični in transparentni postopek izbire v resnici nima nobene kvalitativne prednosti pred drugimi možnostmi. Še posebej ne pred najboljšo alternativo, postopkom delegiranja najbolje informiranih in najbolj prizemljenih. To potrjuje primer portugalskega Guimarãesa, ki je naziv EPK nosil sočasno in kjer so mesto izbrali brez razpisnega postopka: z direktnim, na ravni države usklajenim predlogom, ki je projektu zagotovil polno politično podporo, potrebno za uspešno realizacijo. Mi pa smo se iz našega na videz demokratično in transparentno izbranega Maribora naučili, da regionalno rivalstvi živi in je v dobri formi, takoj za večnim ravsom med partizani in domobranci. Da je dvoboj med urbanim in ruralnim prvovrstni resničnostni šov. Ponovili smo vnovič splošno lekcijo o resničnem dometu demokratičnega postopka. Mariboru je namreč kandidaturo prineslo nič drugega kot zbrane točke na zasedanjih ocenjevalne komisije davnega aprila 2007. Točke kot ultimativna krinka za nedemokratične in iracionalne sile, ki se skrijejo za navidezno objektivnost točkovnika. Medtem bi v zrelih političnih okoljih podporo seveda dobil najbolje vsebinsko utemeljeni predlog, ki izhaja iz realnih potreb. Demokratično transparentno izbrani Maribor nas je še enkrat prepričal, da je trdo jedro demokracije kislo-grenko. In ko vanj zagrizemo, uide smejalni plin.
Na primeru EPK smo se marsičesa naučili tudi o medijih. Da ne morejo tako grobo z njimi ravnati upravljavci in jih ne morejo tako desetkati tržne razmere, kot jih lahko onemogoča pomanjkljiva prizadevnost novinarjev, da bi prikazovali dejanske probleme in realno stanje, in kot jim škodo dela nekritičen odnos do brezzobega piara in manipulacij zmerno talentiranih spin doctorjev. Predvsem pa smo se naučili, da smo s temi »kadri« obsojeni na stalni limbo, trajni vmes, večnost brez epiloga. Domnevno v zadnjem krogu utrujajoče politizacije in popolnega triumfa poljubnosti namena in pomena EPK si priznajmo, da nas projekt ni le zmerno kultiviral in kot popolna farsa na trenutke bajno zabaval. Projekt bi lahko bil dragocen, četudi na povsem napačen, perverzno zgrešen način: odlično nas je in nas še informira o družbi, v kateri živimo, in državljansko vzgaja.
Kulturni dogodek desetletja? Nedvomno. Če je največji »kulturni problem« v Sloveniji pomanjkanje politične kulture in inteligence, je treba reči, da je EPK tej realnosti povsem dorasla. In najpomembneje – s spoznanji, ki jih je prinesla ali potrdila, lahko javnost vsak moment naredi ne le kaj trajnostnega, pač pa tudi dejansko koristnega. Za začetek lahko neha podpirati vse tiste sile, ki se na naš račun neprestano postavljajo v prevelike čevlje in so imune za spoznavanje koncepta odgovornosti v praksi.
