Evropsko prvenstvo v košarki je pred vrati, pričakovanja slovenske javnosti pa se stopnjujejo. Košarkarski navdušenci v Sloveniji več kot dvajset let sanjajo o kolajni. Jo bo reprezentanca dosegla na domačem prvenstvu, se sprašuje sleherni navijač. V tem preprostem vprašanju se skriva celovita tematika, povezana s športno psihologijo. S tem ko si navijači neizmerno želijo kolajne, športnike spodbujajo, jim dajejo dodaten zalet, po drugi strani na njih vršijo pritisk. Večno vprašanje je, kako tovrstna pričakovanja vplivajo na ekipo. Bo košarkarska evforija, ki je že pred začetkom prvenstva zajela Slovenijo, Gorana Dragića, Jako Lakoviča, Boštjana Nachbarja in kolege ponesla proti višavam ali jim bo zvezala roke in noge?
Če vprašate vrhunskega športnika, je odgovor jasen – domači teren bo deloval kot spodbuda. Tako meni nekdanji košarkar Peter Vilfan. Dejal je, da se s tem vprašanjem niti ni treba ukvarjati. »Ne vidim nobene slabosti v tem, da Slovenija igra doma. Razprava o tem se mi zdi smešna. Ne razumem igralca, ki ne želi igrati pred svojimi gledalci. To nikakor ne more biti minus, ampak le plus. Tisti, ki ni sposoben igrati na domačem prvenstvu in v teh razmerah pokazati največ, kar zna, ni vrhunski športnik,« je prepričan Vilfan. Dodal je, da v časih Jugoslavije domači teren nikoli ni bil ovira – Jugoslavija je bila dvakrat gostiteljica evropskega prvenstva in dvakrat evropski prvak.
Stereotip zavira športnike
Medtem ko Vilfanove besede odsevajo zmagovalno miselnost nekdanjega šampiona, postane zadeva nekoliko bolj kompleksna, če se je lotimo z zornega kota psihologije. Aleš Vičič, športni psiholog, je situacijo, v kakršni se znajdejo športniki, ki na domačem tekmovanju ob podpri vse države lovijo veliki dosežek, pojasnil z dveh vidikov. »Tako v znanstvenih raziskovanjih športne psihologije kot v praksi se je potrdilo, da ima domači teren prednosti in slabosti. Prednosti so predvsem v tem, da domače občinstvo s podporo pri vsakem športniku spodbudi tako imenovane grobe gibe. V tem delu športnik dobi z energijo publike več spodbude. Po drugi strani ima publika določena pričakovanja. Čim so ta visoka, na športnike v ozadju subtilno deluje stres. Če gre ta čez mero, pri posamezniku lahko vpliva na tako imenovane fine gibe, kjer prek stresa pride do rahle zakrčenosti v telesu. To se pozna pri natančnih izvedbah gibov, ki jih je treba izvajati z mirnostjo,« je povedal Aleš Vičič. Športi, kot so tenis, golf in strelstvo, spadajo med tiste, pri katerih so najpomembnejši fini gibi. Pri košarki je zadeva nekoliko drugačna. Kraljica iger je tudi zato tako zanimiva in privlačna, ker je sestavljena iz obojih elementov – iz finih in grobih gibov. Medtem ko Vičič zaradi etičnih razlogov o konkretnih primerih ni želel govoriti, lahko predvidevamo, da bo slovenske reprezentante polna dvorana in celotna javnost, ki bo pesti stiskala za njih, ponesla do še hitrejšega teka, višjih skokov, večje nepopustljivosti v obrambi (grobi gibi)... Drugačen vpliv ima lahko podpora domače javnosti na met za tri točke, na podaje, proste mete (fini gibi)...
Prav prosti meti so eni tistih elementov, ki jih je mogoče najlaže analizirati. Treba je le pogledati razmerje med odstotkom zadetih metov na treningu in na tekmi. »Pri prostih metih sta pomembni tako tehnika kot psiha. Določen delež stresa je prisoten. Vpliva tudi na izvedbo prostih metov, a pri vsakem igralcu na drugačen način,« je dejal Vičič. S tehnikami spopadanja s stresom je mogoče odstotek zadetih prostih metov do določene mere popraviti, in sicer v tistem delu, v katerem je uspešnost odvisna od reakcije v stresni situaciji, medtem ko športna psihologija ne more pomagati v delu, ki je odvisen od tehnike meta.
Toda ko človek gleda najboljše športnike na svetu, se ti zdijo kot superjunaki, ki jih nič ne more spraviti iz tira. Oster pogled, usmerjen le naprej, in ledeni obraz v kombinaciji s številnimi uspehi dajeta vtis, da so Lionel Messi, Novak Đoković, LeBron James in kolegi nezmotljivi roboti, ki jih silna pričakovanja množic ne morejo zavreti. »Seveda se pričakovanja javnosti dotaknejo tudi njih in tudi njim kdaj spodleti, kajti vsi smo ljudje. Saj je tudi Messi dolgo časa slabo igral za argentinsko reprezentanco, kajne?« Drži, toda športniki ponavadi ne priznajo, da jih je strl pritisk, ki ga ustvarijo velika pričakovanja. Pravijo, da se s tem ne obremenjujejo. Ob tej opazki se je Vičič zasmejal. »Mislim, da vam je odgovoril moj smeh,« se je namuznil. Nato je pojasnil, da je v družbi še vedno sprejet stereotip, čeprav je daleč od resnice – da je s športnikom nekaj narobe, če pokaže slabšo igro v stresnih okoliščinah. »Takšno prepričanje je povsem napačno. Žal pa zaradi takšnega prepričanja marsikateri športnik svojega slabšega delovanja na tekmah ne prizna ali ne vidi, kajti boji se, kaj bodo drugi mislili o njem,« je pojasnil Vičič in dodal, da pomanjkljivosti v stresnih situacijah pokažejo vsi – od Messija do pionirja, ki se je komaj začel ukvarjati s športom.
Na tekmo s pozitivno tremo
To je lahko tudi sporočilo slovenskim košarkarjem in javnosti: če se bo kateremu reprezentantu v odločilnih trenutkih zatresla roka, ne bo to nič tragičnega. Tudi tekmecem se bo. Sploh pa takšnega športnika ni dobro obsojati. Bolje je, če poskuša strokovni štab športnike pripraviti na stresne položaje. Kaj lahko športni kolektiv, ko je na tanki liniji med velikim uspehom in velikim razočaranjem, naredi, da bi se tehtnica prevesila na stran zmage? »Vsak športnik, ne glede na to, za katero tekmo gre, lahko z različnimi tehnikami psihološke priprave dobi neko korist. To je osnova. Nadgradnja, ki jo je ekipi na domačem terenu smiselno dodati, je, da se v ekipah o tem odkrito govori. Da poskušajo imeti jasno podporo javnosti. Da se dogovorijo, kakšna igra bo tista, ki jih bo pripeljala do pozitivne podobe v javnosti, ne glede na to, ali bodo zmagali ali izgubili. Če imamo v ekipi jasno vizijo, kakšna igra nas bo pripeljala do pozitivnega pogleda javnosti, je lahko stres manjši,« je dejal, pri čemer je imel s pričakovanji v mislih ne le širšo javnost, temveč tudi družine igralcev, stroko, soigralce, športnike same... Kot pozitivna primera je navedel slovensko košarkarsko reprezentanco iz leta 2009, ko je z igro in borbenostjo na evropskem prvenstvu na Poljskem osvojila navijače, ter nemško nogometno reprezentanco s svetovnega prvenstva leta 2006. Okoli obeh ekip je bil zgrajen pozitivni duh, zato so bili športniki dobro sprejeti, četudi so kakšno tekmo izgubili.
Če so merilo pripravljalne tekme, je košarkarska reprezentanca javnost že pridobila na svojo stran. Hitra in borbena igra je gledalcem všeč. Verjetno tudi izjave košarkarjev v skladu z Vilfanovo zmagovalno miselnostjo, kajti poudarjajo, da jim vseslovenska podpora predstavlja spodbudo, ne zavore. »Na to, da igramo doma, gledam kot na zelo pozitivno stvar. Ne vidim, zakaj bi to jemali kot pritisk. Znotraj ekipe ne čutim živčnosti in sem zaradi tega kar nekoliko presenečen. Smo sproščeni. Verjamem, da bo napetost narasla, ko se bodo odštevale ure do prve tekme. Toda na tekmo je treba iti s pozitivno tremo. To je treba čutiti, če ne, nisi pravi,« je dejal Boštjan Nachbar.
Njegove besede lahko zvenijo kot napoved, da bo stresa v slovenski ekipi v ravno pravšnji meri. Ko je tako, je to za športnike najbolje, pravijo športni psihologi. Takrat lahko pokažejo vse svoje sposobnosti. Naj se to zgodi tudi v primeru slovenske košarkarske reprezentance.
