Tudi sicer je čas, ki vodi do evropskega prvenstva zaznamoval naval izjemno zanimive video produkcije. Poleg omenjenih političnih prodorov, so pri Šport TV z oglasom šekši bašket zgrešili prosti met in poskrbeli za najbolj boleče tepeškanje na slovenskih televizijah, a smo imeli tudi izredno svetle trenutke. Ker je Eurobasket največji športni dogodek v samostojni Sloveniji, smo bili seveda vso poletje izredno angažirani za promocijo prelepe naše. Če kdaj, nas bo ravno ta september Evropa, celo svet, spoznal … v pozitivni luči, ne povezano z gospodarsko krizo in podobnimi bedarijami. Naj vidijo naše gore, reke, jezera in gozdove. Imamo tudi nekaj morja in čudovita mesta, čeprav na prvi pogled delujejo majhna. Vse to smo vedeli, a nekako slutili, da nekdo nekje zaradi neznanih okoliščin v preteklosti tega preprosto ni bil sposoben v pravi luči predstaviti tujcem. Vse promocijske videe in celo oddaje smo večinoma pogledali kar sami, medtem ko je bilo v tujini ogledov precej manj.

Če smo iskreni, je morda bolje tako, ker so isti ljudje, ki so se spraševali, kako nekim drugim ljudem ni uspelo spromovirati Slovenije med tujci, ves čas besno kritizirali vse promocijske kampanje in vse uradne video posnetke, ki so jih tisti drugi predstavili. Okoli so letele besede, kot so kič, brez okusa, krneki. Nekateri niso rekli ničesar, a so z leti vse bolj slutili, da je pri nas grozno. Promocija Slovenije prek ljudskega glasu zato po občutku vedno malo spominja na novačenje v piramidno shemo. Ko se je zgodil še peklensko vroč turnir v Celju, smo bili že vsi prepričani, da bo Eurobasket polomija. Še zadnji žebelj v krsti sanj o slovenski izjemnosti.

Nato se pojavita dva Erasmovca, ki jima je Ljubljana kul. Ne samo to, ni ju sram pokazati, kako poteka njun dan v slovenski prestolnici. Od jutranjega odhoda od doma, sončenja v Tivoliju, sprehoda po Tromostovju in Prešercu, ter obiska pekarne in litre. Dala sta celo nasvete, v katere gostilne, klube in soseske je treba, da boš izpolnil svoje želje, ter navrgla nekaj koristnih fraz, medtem ko sta rapala v nemščini in nizozemščini.

Ko smo Slovenci zagledali video, smo ponoreli. Končno nas tujci vidijo, tako kot želimo. Iskren video, brez pompoznega kiča in nenavadnih dogodkov, ki jih noben turist v Sloveniji nikdar ne bo doživel, razen če bo obiskal snemanje naslednjega uradnega promocijskega videa. Sliši se izredno neverjetno, a fantom je uspelo ujeti formo promocije, ki dejansko deluje, a se je izmikala vsem preteklim režiserjem. Ljubljano sta predstavila takšno, kakršna je, kakor sta jo doživela in jo doživljajo njuni prijatelji z Erasmusa. Najbolj smešno, nikdar nista želela narediti promocijskega filma, sedaj pa je slišati, da je reč priljubljena tudi izven meja Slovenije.

Vendar vseeno. Še vedno ostaja očitek, da je navdušenost tolikšna zgolj, ker gre za tujca, ki opevata nekaj slovenskega. Da smo povsem skladni s karikaturo, ki nas prikazuje na češki skulpturi Entropa, in da našo narcisoidnost potešijo izključno komplimenti tistih, ki jih cenimo več kot sebe, se pravi, vseh tujcev za severno in zahodno mejo.

Pomislek se je držal nekaj dni. Vsi vemo, da sovražimo naše filme in serije, ne zato, ker bi bile narejene s slabim okusom, kakršnega tudi pustijo, temveč že zaradi tega, ker so pač naše, slovenske. Seveda pa svoje doda tudi zavist. Ne smemo pozabiti na zavist.

Skoraj sem se že prepričal v to splošno modrost, ko se je pojavil nov video. Tokrat skaterski, a zopet o Ljubljani. Začel sem gledati in nisem mogel verjeti. Podobna skromnost in iskrenost, a izvedena na tehnično izjemnem nivoju. Za snemanje so uporabili celo helikopter! Malega na daljinca. Poleg tega so kadri za skatearski video namenili precej več pozornosti mestu in življenju v njem kot samim trikom. Za čuda takšne osredotočenosti na sporočilo ne premorejo pretekli promocijski videi, ki so predstavili slavno slovensko tradicijo smučanja med vinogradom, da o videu Skoči v Portorož niti ne govorimo. Če bi letalske kape zamenjali za klovnske obleke, bi dobili najhujšo nočno moro, ki si jo je možno predstavljati. Brez klovnov je zadeva zgolj malce manj grozljiva, je pa v njem tudi Gašpar Gašpar Mišič.

Tokrat nič od tega, zgolj Ljubljana v svoji lepoti in ljudje, ki v njej uživajo. Video je vsekakor odličen in za čuda plod domačega znanja, avtorji pa so ga naredili kar tako, ker so želeli posneti nekaj drugačnega. Da je odličen, se strinjajo tudi pri Vimeu, kjer so ga uvrstili v uredniški izbor najboljših. Še bolj pomemben pa je, ker je dokaz, da smo Slovenci lahko navdušeni tudi nad lastnim izdelkom. Če dodamo, da sta bili obe svetli točki letošnje nenamerne slovenske promocije posneti in zmontirani v manj kot enem tednu, lahko zgolj z optimizmom čakamo začetek Eurobasketa, ko naj bi se pričel predvajati nov uradni promocijski video Ljubljane. Tega so snemali od maja, tako da mora v primerjavi s hobi projektoma biti še toliko boljši. Ko izvemo, da je njegov avtor za povrh še brat Katarine Kresal, je uspeh zagotovljen.