V 50. letih je beneški festival z nagradami Kurosawi (za Rašomon) in Mizoguchiju (za Legendo o Ugetsu) odločilno prispeval k evropski in svetovni uveljavitvi japonskega filma, na začetku 60. let je »odkril« Tarkovskega (Ivanovo otroštvo), nato pa ga je veliko huje kot festival v Cannesu pretresla politična radikalizacija: leta 1969 so se odrekli nagradam, nato so festival za pet let (1973–78) ukinili. Kmalu po ponovnem zagonu je Mostra odkrila Emirja Kusturico, ki je za Se spominjaš Dolly Bell? prejel zlatega leva za debitanta.

Slovenski film se je v beneške festivalske programe najprej uvrstil s kratkim dokumentarcem Franceta Štiglica Mladina gradi (1947), potem dvakrat z Galetovim Kekcem (1951 in 1963) ter leta 1968 s Portretom Božidarja Jakca Milke in Metoda Badjura (film je bil nagrajen v dokumentarnem programu). Potem pa dolga odsotnost, vse do leta 2001, ko je Jan Cvitkovič s Kruhom in mlekom osvojil nagrado za najboljši prvenec. V zadnjem desetletju se je slovenska filmska navzočnost v Benetkah tako popravila, da je že presegla tisto v vseh 60 letih prej. V program Venice Days se je dvakrat uvrstil Vinko Möderndorfer, leta 2004 s filmom Predmestje in leta 2008 s Pokrajino št. 2, v programu beneškega Tedna mednarodne kritike pa je bil leta 2010 prikazan Oča Vlada Škafarja. V tem programu je bil v soboto na sporedu Razredni sovražnik, prvenec Roka Bička, doslej najmlajšega slovenskega predstavnika v Benetkah. Teden mednarodne kritike s svojimi šestimi filmi seveda ni najpomembnejši festivalski program (to je pač tekmovalni z 20 filmi), vendar ima nagrado za prvenec. O tej odloča ena izmed festivalskih žirij, zato ne razkrivam nobene skrivnosti, če rečem, da je Razredni sovražnik odličen film. V njem nastopajo srednješolci, kot na primer v »stari« Vesni, le da je bolj primerljiv s francoskim Razredom Laurenta Canteta (nagrajenim z zlato palmo). Ves film se dogaja v šoli in izvrstno pokaže, kako je neznosna lahkota produciranja »razrednega sovražnika« podprta z delno zaslepljenostjo. Kolikor pa se ta nanaša tako na srednješolce kot njihove starše, je mogoče produciranje »razrednega sovražnika« vzeti tako v dobesednem (tj. šolskem) kot prenesenem pomenu.