Ko je pred desetimi leti preminil Branko Vukojević, slovito pero in najproduktivnejši član uredništva Džuboksa, ki je s svojimi eseji, recenzijami in intervjuji postavil standarde teh žanrov v jugoslovanski glasbeni kritiki in publicistiki, je Predrag Popović s kolegi v spomin nanj začel zbirati njegove tekste za antologijo. Preslikali so čez dvesto številk Džuboksov in kup Ritmov, kjer je bil Vukojević tudi urednik. Med dolgotrajnim in mukotrpnim listanjem porumenelih strani in pritiskanjem na tipko »scan« se je porodila ideja o javno dostopnem digitalnem arhivu obeh revij na medmrežju. Konec leta 2004 se je rodil Popboks, ki je hitro prerasel v živo spletno stran z aktualnimi novicami in avtorskimi teksti o popularni kulturi. Skupaj z založbo Odličan hrčak in sestrskim podjetjem Digimedia je odločilno pripomogel k popularizaciji »nove srbske scene« (Repetitor, Stuttgart Online, Petrol, Nežni Dalibor…). Ob tekočem spremljanju, ocenjevanju in komentiranju globalne produkcije je v rubriki Scena predstavljal nova obetavna in zapostavljena imena iz lokalnih okolišev in s prirejanjem njihovih klubskih koncertov poskušal mobilizirati mlade generacije, hkrati pa je bil kulturno-informacijski most na ozemlju rajnke Jugoslavije. Bili so svetli trenutki, a zadnja leta se je ekipa Popboksa znašla v vedno težjih pogojih za delo, ki se je nazadnje spremenilo v volontersko.
Namesto objokovanja, pisanja in memoriama ter naštevanja zaslug in pomena Popboksa velja biti pozoren na razloge za njegovo ukinitev. Ožanje in deprofesionalizacija domače popkulturne scene, neatraktivnost tovrstnih projektov za oglaševalski trg in preskok online bralstva na družabna omrežja so razjedle entuziazem, vztrajnost in potrpežljivost ekipe. Popboks je zaprl štacuno iz podobnih razlogov kot Džuboks leta 1985 in Ritam leta 1995 – zaradi premajhnega trga. Profilirani mediji težko preživijo in kontinuirano izhajajo, kar potrjujejo tudi ostali neuspešni poskusi široko po nekdanji državi. Ob banalizaciji popkulture so zatajili »vedno napredni« oglaševalci in sama glasbena industrija, ki medije jemljejo le še kot propagandno sredstvo, v katerem ne potrebujejo kritiških stališč. Zatajila pa sta tudi bralstvo in občinstvo. Poraja se vprašanje, kaj se bo širilo po družabnih omrežjih, če bo šla večina neodvisnih in profiliranih spletnih portalov žvižgat rakom? Se bo pošiljalo le še fotke z morja, videoposnetke zadnjih hitov in smeškote?
Konec Popboksa opominja na rakavo rano tega dela sveta: na nenehno diskontinuiteto tradicije glasbene publicistike. Zapečateni arhiv Popboksa ne nudi le obilico koordinat za razumevanje kritike popularne kulture, ampak je iztočnica novim generacijam glasbenih kritikov in publicistov, od kod nadaljevati.
