Zanimivo je, da se Chailly Mahlerja in Beethovna interpretacijsko loti na precej podoben način, kar niti ne gre razumeti v smislu povezanosti simfonij, temveč je v takšnem skupnem pristopu mogoče odčitati temeljno dirigentovo interpretacijsko držo. To pa že govori o izjemni dirigentski osebnosti – malo je namreč takih interpretov, ki bi znali prav v vsako glasbo položiti delček sebe in skladbe prežarjati z lastno konstanto. Drugo vprašanje je, v kolikšni meri se je značilni Chaillyjev pristop obnesel ob Mahlerju in Beethovnu. Odgovoriti je treba: zelo podobno, izjemno, a ne v dokončni meri zadovoljujoče.

Chaillyjev Mahler (to vemo že tudi s posnetkov iz devetdesetih let) je zvočno bohoten in izpostavlja predvsem virtuozno plat Mahlerjevega simfonizma. Tako Chailly razkriva Mahlerja »kapelnika«, skladatelja in dirigenta, ki je do potankosti obvladal veščine instrumentacije in iztisnil maksimum iz orkestrske soigre. Chaillyjev Mahler je tako glasen, gost, izjemno hiter, a ne tudi živčen. Problem je, da takšen zvočni lesk v dobršni meri pobere močnejšo ekspresivnost, kar je še posebej veljalo za prvi stavek, iz katerega je povsem izpadla sicer tipična melanholičnost, občutek eksistencialistične minljivosti. Tudi finale ni bil toliko strastno razborit, kot je bil mirno tekoč in obel, toda orkestrovo in dirigentovo mojstrstvo so zadnje, fragmentirane strani dokazale: v izjemnih, nedosegljivi pianissimih se je čas popolnoma ustavil.

Podobno kot Mahler je bil tudi Beethoven zastavljen v izredno hitrih tempih. Chailly igra Beethovna s polno zasedenimi godali, a v tempih, ki so sicer značilni za historično izvajalsko prakso. Dih jemajoče je, da lahko šestdeset godalcev igra usklajeno in gibčno v takšnem stampedu. Spet pa je vprašanje, kako se takšen skorajda rockovsko navdahnjen pristop obnese ob Beethovnovi Deveti simfoniji. Hitrost tako odnese težo prvega stavka, nekateri odseki se zdijo celo hlastajoči, v scherzu se mestoma celo izgubi polifoni občutek, adagio pa nikoli do konca ne zapoje, medtem ko je finale predvsem energetičen in manj himničen. Seveda ob hitrosti Chailly ne pozabi na številne detajle, izvedba pa je bila osupljiva tudi zaradi vokalnih moči: izjemno izenačenega pevskega kvarteta, iz katerega je vendarle izstopil nedosegljivi René Pape, in zvočno klenega, čeprav ne vedno barvno izredno raznolikega, ter izjemno močnega zbora Dunajskega pevskega združenja.

Kljub takšnim opombam pod črto smo bili vendarle priča dvema osupljivima večeroma, ki sta dali močni interpretaciji, o katerih je mogoče razpravljati. Po domačih koncertih je prostora za refleksijo po navadi bore malo.