Brezskrbni dnevi neustavljivo minevajo, leto se je spet obrnilo in mladina bo ponovno sedla v šolske klopi. A do šole je treba naprej priti, potem tudi iz šole domov, v tem času pa so učenci in dijaki še kako ranljivi. Prve dni in nato kakšne tri tedne bo najbolj pereče, spomini in vtisi na počitnice so še sveži, vreme dopušča še marsikatero aktivnost na prostem, zato morajo biti vozniki tisti, ki naj prevzamejo del odgovornosti za varnost vseh. Od otrok je to nemogoče pričakovati, a z leti se zadeve vseeno izboljšujejo.

»Med državami Evrope smo pri varnosti otrok med vodilnimi, in to že nekaj časa. V letu 2012 smo imeli tri smrtne žrtve med otroki v starosti do sedem let, dva sta bila sopotnika v vozilu, eden pa pešec. Iz tega in tudi iz statistike je možno sklepati, da so otroci bolj ogroženi v avtomobilih lastnih staršev kot na ulici. Starši so tisti, ki morajo v prvi vrsti poskrbeti za varnost svojih otrok, nato pride vse drugo,« je dejala Mateja Markl, vodja sveta za preventivo pri Agenciji za varnost v prometu (AVP).

Aktivnosti se začnejo že avgusta

Taka pozitivna statistika, dejansko so otroci najbolj »varni« na šolskih poteh ravno septembra, ko so nesreče prej izjeme kot pravilo, gre deloma na račun tudi velike pozornosti vseh, ki skrbijo za varnost otrok, od odgovornih državnih institucij in šol do posameznikov in ne nazadnje medijev, ki vedno znova opozarjajo, da so otroci ponovno na cestah. In to tam, kjer jih zadnja dva ali tri mesece ni bilo. Marsikomu se bo sprva zdelo, da se v istem času vedno znova vrtimo okoli iste zgodbe, in s tem se Marklova strinja. »Seveda ponovno govorimo iste stvari. Seveda opozarjamo, a dejstvo je, da je vsako leto na cestah v tem času nova generacija otrok in tudi nova generacija staršev. Lani jih, ko so bili njihovi otroci še v vrtcih, to ni tako zelo zanimalo, kot jih zanima danes, ko gre njihov otrok prvič v šolo. Zato je treba stalno ponavljati, kako je pomembno varovanje otrok na cesti, ker so ti med najšibkejšimi udeleženci v prometu. Pravila obnašanja ostajajo enaka, tako za otroke kot za starše in voznike, le ciljna skupina se vsako leto zamenja,« je dodala Marklova.

Aktivnosti, kako otrokom zagotoviti varno pot v šolo, se začnejo že avgusta, ko se pregledajo šolske poti in popravijo določene pomanjkljivosti ter signalizacija prilagodi trenutnemu stanju na določenem odseku. Organizira se varovanje otrok, ki je ključno ravno v prvih dneh šole. Otroci se takrat znajdejo v novi situaciji in se navajajo na nov dnevni ritem, ta prehod pa je tudi za njih stresen in zato še prej naredijo napako, večjo ali manjšo. Enako velja za voznike. Nadalje, otrokom se pomaga z rumenimi ruticami, ki jih uporabljajo učenci prvih in drugih razredov, pri čemer gredo lahko drugošolci že samostojno v promet, prvošolci pa obvezno potrebujejo spremstvo. »Rumene rutice nikakor niso preživeta stvar, skoraj 40 let jih že poznamo in postale so dobro znan opozorilni simbol za začetnike v prometu,« je še dejala Marklova. Rutice namreč poznamo od leta 1974, za otroke, ki obiskujejo malo šolo, in prvošolčke pa je bila rumena rutica zakonsko uvedena leta 1982.

Ključni zgled so starši

Vozniki in tudi starši se morajo zavedati še nečesa: otrok ni pomanjšan odrasli. Sklepa namreč drugače, promet vidi povsem drugače in tudi iz druge perspektive. Zanj ni problem naučiti se prometnih pravil obnašanja na cesti, težava nastane, ker zaradi svoje osnove in procesa odraščanja še ne zna presojati in prepoznati ključnih informacij v prometu, kot je recimo hitrost vozila ali njegova oddaljenost. Emocionalno so bolj dovzetni za nekaj, kar jim hitro odvrne pozornost, zato se morajo pravilnega obnašanja na cesti učiti postopoma. Težje se znajdejo v novi situaciji, če je bilo na primer dopoldan na poti v šolo vse v redu, ker je bilo na cesti manj vozil in manj motečih dejavnikov, ko se vračajo iz šole domov, so lahko razmere povsem drugačne.

Na AVP ob tem dodajajo, da podpirajo, da se otroci na pot v šolo odpravljajo peš ali s kolesom, saj imamo že tako čedalje več nerazgibanih in pretežkih otrok. Pri vsem skupaj naj bodo le ustrezno zavarovani. Na vprašanje, ali naj hodijo v skupini ali sami, pa na AVP pravijo, da je otrok, ko je sam, bolj osredotočen na promet, v skupini pa se »odgovornost« dejansko kar sama porazdeli tako, da ni odgovoren nihče. Druženje da, a po koncu druženja na poti domov z vso osredotočenostjo. »Dostava otroka od vrat doma do vrat šole je slaba popotnica, pa naj se zdi še tako čudno. S tem otroka nekako oddaljimo od prometa, v njem ni aktivno udeležen, ne nauči se majhnih trikov in obnašanja na cesti, niti ne zna na primer gledati kot nekdo, ki je trenutno šibkejši na cesti, in kot odrasel udeleženec v prometu se ne bo znal ustrezno postaviti v kožo drugih šibkejših. Starši so v zadnjih letih postali vse preveč osredotočeni le na varnost svojega otroka, na druge pa ne pomislijo. Pripeljejo otroka do vrat šole in potem z vso hitrostjo z avtomobilom odhitijo v službo. In ne pomislijo, da so takrat na cesti tudi drugi otroci,« je povedala Marklova. Ključen zgled za obnašanje otroka v prometu je ravno obnašanje njihovih staršev, kar velja tudi za druge plati vzgoje in obnašanja.

K varni poti seveda sodi tudi ustrezna infrastruktura in na tem področju je bilo v minulih letih narejenega veliko, idealno pa seveda še ni. Ustrezna infrastruktura na primer odvzame del »nalog« otroku, kot na primer to stori ureditev otoka med dvema voznima pasovoma, na katerem se otrok lahko pri prečkanju ustavi in se potem osredotoči spet le na eno stran, od koder prihaja promet. »Take stvari pa seveda pomagajo tudi starejšim, dejstvo je, da se slovenski narod stara in vsaka taka stvar, ki pomaga mlajšim, lahko pomaga tudi starejšim,« še ugotavlja Mateja Markl.