Statistika je na tem področju pozitivna, malo otrok je zares ogroženih, kar lahko govori, da se je na tem področju veliko naredilo, uredilo šolske poti, predvsem pa, da pomeni ogrožati otroka nekaj nesprejemljivega. Kar je v teh norih časih, ko radi pravimo, da vozimo tako, kot živimo, torej brezobzirno in ne meneč se za drugega, ena svetlih točk na naših cestah. A pozor, naloge ni konec, cilj »nič mrtvih otrok v prometu« še ni dosežen, je pa izvedljiv.

Kdo je torej tisti, ki premika stvari na bolje? Niti ni pomembno, kdo se lahko trka po prsih, rekoč: »Poglejte, kako sem dober, poglejte, da zares zaslužim mesečno uradniško plačo.« Kajti zavedati se moramo, da življenje in zdravje enega otroka nimata cene. Sprememba te miselnosti je prvi korak na poti k boljši prometni družbi. Nenehno ponavljanje in lajnanje vedno enih in istih litanij pa mora, če smo kolikor toliko normalen narod, le prinesti neke učinke. Sicer pa so starši prvi, ki morajo pokazati otroku, kako in kaj se dogaja na cesti. Včasih pa ga morajo tudi »vzeti iz vate« in ga postaviti v realno življenje. Ga pustiti, da se sam peš ali s kolesom odpravi v šolo, da na lastni koži in čutih zazna, kaj pomeni promet. Seveda ustrezno pripravljenega, podučenega, opremljenega. In tako bo vsako leto postajal bolj povezan z dogajanjem okoli sebe in se bo kot starejši znal postaviti v kožo otroka tistega prihodnjega časa.

Torej, pustite, da se vam ta ideja o varnosti otrok, da so otroci vedno faktor tveganja na cesti, da so oni zmotljivi in da moramo starejši prevzeti to odgovornost nase, da mislimo tudi za njih, dodobra zasidra v male možgane. Ne dovolite, da jim še tukaj ubijemo duha, ker je ta uboga slovenska družba mladim dejansko ukradla sanje že marsikje drugje. Vsaj na cesti naj se počutijo varne.