Britanski poslanci, ki so v noči na petek odmevno razdrli koalicijo voljnih z ZDA in premierju Davidu Cameronu onemogočili, da stopi po poti ameriškega pudlja Blaira, so storili pomemben korak v razumevanju mednarodnih odnosov. Če so se v primeru Iraka in Afganistana dali prepričati predsodkom in ne dejstvom, v Libiji pa interesom naftnih multinacionalk, so bili tokrat večinsko skeptični in tudi egoistični, ko domačega državnega proračuna niso bili znova pripravljeni uporabljati za reševanje nedolžnih življenj v nekih oddaljenih kaotičnih državah.

Če se je lahko neki verski kult v državi z dvojnim nadzorom nad klasičnim in ne le orožjem za množično uničevanje sprehajal s plastenkami sarina po postajah podzemne železnice glavnega mesta, je obtoževanje Asadovega režima, da edinole on razpolaga s to smrtonosno substanco, najmanj naivno. Še več, odkar je lani ameriški predsednik Barack Obama ob vesteh, da Sirija poseduje precejšnje količine kemičnega orožja, dal vedeti, da bo uporaba tega »rdeča črta« za Asadov režim, se je to nenadoma pojavilo kot del tamkajšnjega vojskovanja z do zdaj zabeleženimi štirinajstimi incidenti, če je s tem nevtralnim izrazom sploh mogoče imenovati podobe, s katerimi smo bili medijsko zasuti v zadnjih desetih dneh iz predmestja Damaska. In v nobenem še nismo razkrili krivca, ki ga (zanimivo) na zahtevo Zahoda ne išče niti tja poslana misija Združenih narodov.

Zagata je nenadoma popolna. Režimu, ki za svoj obstanek pobije na deset tisoče ljudi, bi morali prerezati vratno žilo, a kaj, ko ima zgolj to nesrečo, da je bil na eni strani s(p)odobno sekularen, na drugi pa premalo po volji mešetarjem na Bližnjem vzhodu, ki so pripravljeni z vsemi sredstvi podpreti takšno versko obarvano diktaturo, kakršna je savdska. Asad je napačno ocenil, da ima opraviti le z nezadovoljneži v lastni državi in da se tam ne krešejo širši, tudi strateški interesi ne le nekdanjih kolonialistov Velike Britanije in Francije, svetovnega policista ZDA in ohromljene Rusije, ampak tudi regionalnih igralcev s Turčijo in Izraelom na čelu. Da je zato pognal dva milijona sodržavljanov v begunstvo, je zločin proti človeštvu, a bi z enakimi vatli morali meriti tudi tiste, ki so k temu pripomogli.

Tu pa smo na tankem ledu. Precej pogrošen film Zadnja večerja iz leta 1995 ima zelo relevantno sporočilo, da je tudi likvidacija (prihodnjega) zločinca zločin, ker ga je za ohranjanje osnovne človeškosti pač treba poskusiti onemogočiti z drugimi sredstvi. Bi zastrupili nesojenega študenta slikarstva, če bi ga srečali leta 1907 v dunajski kavarni, je bilo vprašanje, ki je vrt samozaverovanih liberalcev napolnilo s trupli. Hitlerji se ne rodijo, so plod okolja in umrejo šele, ko tudi to premine, zato ne bi smeli tolerirati neonacizma. In tudi ne ohranjanja imperializma, ki odnaša na tisoče življenj zato, ker so bili razni državni despoti donedavna njegovi služabniki, zdaj pa sosamo moteči povzpetneži v samoobrambi tako pridobljenega fevda, ki mu ga gospodar odreka.