Zasedimo McDonald's, zahtevajmo nemogoče!

Boj za 15 dolarjev

»Zato, ker bo Amerika, če bo nadaljevala po tej poti, leta 2020 utonila v revščini,« mi reče Kendall Fells, direktor organizacije kampanje, ki si je pred letom in pol nadela ime Fast Food Forward. Fells je temnopolti aktivist. Od Baracka Obame, ki je v Chicagu opravljal podobno delo, ga razlikuje le nekoliko drugačna postava. Tudi Fells, kot Obama, zna številke spreminjati v slogane. Tistega o letu 2020 je nedvomno našel v raziskavi inštituta PEW, ki je pred nekaj meseci objavil podatke o naraščajoči revščini med Američani. Raziskava trdi, da bo ob zdajšnjem trendu čez dobro desetletje polovica vseh zaposlenih v Združenih državah živela pod pragom revščine. Ali drugače: štirje od petih Američanov bodo v naslednjih dveh desetletjih vsaj za nekaj časa doživeli mizerijo delavcev izpred dveh stoletij. Skratka, Fellsovo sporočilo se glasi, da se Amerika vrača v obdobje pred organiziranim delavskim gibanjem, ki je prav v ameriškem Chicagu pred 150 leti pognalo svoje najmočnejše korenine. Brez povratka sindikatov in plač, s katerimi bi delavci lahko preživeli sebe in svoje družine, bo v brezno zdrsnila tudi Amerika, meni glavni organizator gibanja, ki mu mnogi sociologi in politologi pripisujejo izredno pomembnost.

V četrtek zjutraj nam ni bilo treba čakati na leto 2020. Ljudje vseh starosti in oblin, oblečeni v bele majice z napisom »Fast Food Forward« so ob zori vkorakali v lokal McDonald'sa, katerega lastnik je znan po maltretiranju delavcev. Z glasnim protestom znotraj lokala, nato pa še zunaj na ulici, so delodajalce, mimoidoče in medije opozarjali na pogoje, v katerih delajo v verigah McDonald's, Wendy, King Burger, Kentucky Fried Chicken, Taco Bell, Pizza Hut in Papa John's. V dvesto tisoč restavracijah hitre prehrane, kolikor jih je v ZDA, je zaposlenih štiri milijone Američanov. Zaposlitev seveda ni ustrezen termin. Med stavkajočimi na ulici namreč ni bilo niti enega delavca, ki bi bil stalno zaposlen, ki bi poleg plačila za delo dobil plačano še zdravstveno in socialno zavarovanje. Minimalno plačilo za uro dela v hitrih restavracijah začne pri 7,25 dolarja. Toliko namreč zagotavlja zvezna zakonodaja. »Po osmih letih dela so mi povečali plačo na 7,75 dolarja na uro,« mi je dejala Jaime Esperon, 28-letna mati dveh otrok.

»Na začetku kampanje smo trkali na hiše in stanovanja ljudi, za katere smo vedeli, da imajo izredno nizke dohodke. Zbirali smo njihove podpise in telefonske številke. Opravljali smo neke vrste anketo, s katero smo skušali ugotoviti razmere, v katerih živijo ljudje z minimalnimi dohodki. Spijo na kavčih prijateljev in sorodnikov ali pa so natrpani v majhnih stanovanjih, ki so jih primorani deliti s podnajemniki, da bi lahko plačali najemnino,« začne svojo dolgo pripoved Fells. Kot mnogi drugi organizatorji tudi Fells pripada NYCC (New York Comittee for Change), reinkarnaciji slovitega ACORN-a, sindikata, ki je dolga leta zastopal socialno ogrožene družine. NYCC zbira sredstva in snuje strategije. Fast Food Forward je njihova zamisel, je kampanja za ustanovitev sindikata zaposlenih v sektorju restavracij za hitro prehrano. Cilj kampanje je sindikat, ki bo ščitil zaposlene pred delodajalci in jim kot minimalno plačilo zagotovil 15 dolarjev na uro.

Hitri priročnik za varčevanje

Ko je NYCC pred meseci prišel s svojo zahtevo na dan, so korporacije kot McDonald's zmajevale z glavo, češ da bo to konec njihovega posla. Kasneje je McDonald's za svoje zaposlene celo izdelal priročnik z navodili, kako naj varčujejo z zasluženim denarjem. Priročnik delavcem svetuje, naj ne trošijo denarja za ogrevanje stanovanj, za socialno zavarovanje pa naj na mesec odmerijo največ 20 dolarjev. V vsakem primeru, najdite si dodatno zaposlitev, svetuje priročnik. »Arogantnost korporacij je še bolj opogumila delavce, ki nimajo ničesar izgubiti. Lani, ko smo v New Yorku organizirali prvo stavko, se je protesta udeležilo dvesto zaposlenih. Zdaj nas je na desettisoče. V tem trenutku je za nas najpomembnejše, da nadaljujemo z dviganjem temperature na ulicah,« pojasnjuje Fells.

V četrtek se je v New Yorku protesta udeležilo petsto do tisoč ljudi. Toda poleg teh se je enodnevne stavke udeležilo še na tisoče delavcev v šestdesetih mestih Združenih držav. Upor se širi kot prerijski ogenj, trdijo organizatorji, ki zelo radi uporabljajo terminologijo gibanja Zasedimo Wall Street. Toda gibanju, ki je iz prahu zgodovine dvignilo razpravo o nevzdržnih družbenih razlikah, sta manjkala program in povezanost z drugimi družbenimi silami. Fast Food Forward je antipod poniklega gibanja, saj ima učinkovito organizacijo in zelo konkreten družbeni program. »Iz Queensa, Harlema, Bronxa in Brooklyna smo začeli dovažati ljudi že opolnoči,« mi je dejal Dow, ki ni hotel povedati, kakšna je njegova vloga v gibanju. Ob šestih zjutraj se pred McDonald'som ne bi zgodilo nič, če bi organizatorji zadevo prepustili spontanosti. Televizijske kamere so brnele, poročevalci so poročali o spektaklu. V nekem trenutku je trem mladcem uspelo, da so se ponovno prerinili v lokal in se vrnili še z enim stavkajočim, ki so ga osvobodili uniforme McDonald'sa. »Prepričali smo ga, da se je pridružil stavki,« so dejali. Dogodek je bil zrežiran za medije. Dvaindvajsetletnemu Victorju Manuelu, ki ne zna niti besedice angleško, so za televizijski nastop priskrbeli celo prevajalca.

»Jutri bom ponovno tukaj. Z delodajalci se bom pogajala, da Victorja in ostale sprejmejo nazaj na delo,« mi je zagotovila dr. Anne Klaeysen iz organizacije Ethical Culture, ki skrbi za duhovno počutje socialno ogroženih. Ne glede na njeno profesionalno poduhovljenost ni bila Klaeysnova nič manj razborita. Korporacije in lastnike restavracij je obtožila, da se znašajo nad zaposlenimi, da jim krčijo delovni čas, manipulirajo z delovnim razporedom. »Kako si lahko ljudje s tako mizernimi plačami iščejo dodatno delo, če pa jim delodajalci ne povedo, kdaj in koliko časa bodo delali? V Avstraliji delavci v restavracijah za hitro prehrano zaslužijo po 50 dolarjev na uro. Vse dokler vlada ne bo pritisnila na korporacije, ki vsako leto pobirajo bajne profite, se ne bo zgodilo nič,« mi jezno zatrdi Klaeysnova.

Raje roboti kot višje plače

Doktorica pretirava. Pretiravajo vsi. Korporacije, ki trdijo, da bodo morale, če bodo prisiljene povečati plače, lokale zapreti, ali pa se bodo povišanju plač uprle z avtomatizacijo kuhe in strežbe. Toda istočasno je korporacije strah. V lokalu Wendy, v ulici Nassau v bližini Wall Stretta, so na stavkajoče za zaklenjenimi vrati čakali priložnostno najeti varnostniki. Pred lokalom so bile kljub sončnemu dnevu prižgane odrske luči velikih televizijskih hiš, ki so zamudile jutranje srečanje s stavkajočimi. Tudi policija, ki je ob šestih zjutraj ni bilo opaziti, je iz parka Zuccotti, kjer so se stavkajoči poklonili spominu gibanja Occupy Wall Street, v špalirju spremljala vsak njihov gib. Pred Wendyjem je Peter J. Bianco, korpulenten poslovnež, stavkajoče provociral z vrečko praženega krompirja, medijem pa trdil, da so protestniki komunisti, ki sovražijo kapitalizem in državo peljejo na kant. McDonald's je lani prijavil več kot pet milijard dolarjev dobička, vedo povedati mestni politiki, ki so se od zgodnjih jutranjih ur pridružili stavkajočim. Prihodnji mesec bo prvi krog volitev za novega župana mesta, zato je med protestniki mrgolelo mestnih politikov. »7,25 dolarja na uro je nevzdržno,« je v množico vpila Christine Quinn, tiskovna predstavnica mestnega sveta in ena od glavnih kandidatk za novo županjo.

»Problem niso politiki. Potrebujemo jih, vse potrebujemo. V tej državi so se delodajalci v dolgih desetletjih navadili, da diktirajo pogoje. Gre za miselnost, ki jo je treba spremeniti. Kar se mene tiče, mi je povsem vseeno, kako to dosežemo. Če bi jaz odločal, bi sprejel tudi dogovor o minimalnem plačilu 10,50 dolarja na uro. Za nekaj let, potem pa bi se pogajali naprej. V tem trenutku je bistveno, da zadeve premaknemo z mrtve točke,« je glasno razmišljal Down, ko sem drezal vanj, kaj da misli o vlogi politikov.

Dan po 50. obletnici govora Martina Luthra Kinga so bile aluzije na korakanje množic neizogibne. »Veš za pohod na Washington pred petdesetimi leti?« me vprašala Patricia Malcolm, 56-letna častita neke cerkve v Harlemu. Pred McDonald'som je bila Malcolmova nezadržna, dajala je ritem nastopu vseh stavkajočih. »Ukvarjam se z imigracijo, revščino, z vsem. Menim, da je bistveno, da zapostavljene, izkoriščane ljudi osvobodimo letargije, jih postavimo na noge, da bodo ponovno shodili in začeli korakati,« je dejala Malcolmova in se počasi oddaljila, ko so avtobusi in kombiji začeli pobirati stavkajoče, da jih prepeljejo na drugo lokacijo.

Ravno takrat je v zvezi z govorom izpred petdesetih let na dan prišla še ena novica: posledica pohoda na Washington je bila, da je takratna vlada uzakonila novo minimalno plačilo. Dvignila ga je na 2 dolarja na uro. Petdeset let kasneje 2 dolarja ob upoštevanju inflacije znaša natanko 15 dolarjev. Podatek, ki ga poslovneži hitre prehrane, ki vsako leto obrnejo 200 milijard dolarjev, vsekakor ne bodo veseli.