Severna Koreja in ZDA, kot vemo, niso v najboljših odnosih, mnenje uradnega Pjongjanga o Američanih pa je skrajno negativno. A obstajajo izjeme. Košarkarji. Za njih je srce trenutnega severnokorejskega šefa Kim Jong Una odprto na stežaj. Kajti človek je košarkarski strastnež. Zaljubljenec v igro. Zato stike med državama zadnje čase ohranjajo košarkarji. Predvsem problematični NBA-zvezdnik Denis Rodman, ki je z delegacijo še treh članov revijalne košarkarske ekipe Harlem Globetrotters obiskal Severno Korejo in postal diktatorjev osebni prijatelj.

Bi se lahko zgodil Obama brez košarke?

Globetrottersi sploh niso iz New Yorka oziroma iz Harlema. Dejansko so iz Chicaga. Zakaj tako oziroma zakaj je to pomembno? Ker ta izmišljotina ekipe iz Chicaga govori o pogojenosti razvoja košarke z razvojem črnskega gibanja. Po Harlemu so se poimenovali v davnih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Harlem središče tvorjenja črnske samozavesti. Harlemska renesansa oziroma new negro movement se je reklo pojavu oziroma kulturno-umetniško-socialnemu gibanju. Košarka je bila vedno več od športa, vprašanje pa je, kaj je njen največji postranski učinek. Lahko, da je to kar Obama oziroma dejstvo, da je Amerika izvolila črnskega predsednika. Bi se to lahko zgodilo brez posredne vloge košarke? Bi se lahko zgodil Obama, če ne bi bilo prej Chamberlaina, Juliusa Ervinga, Magic Johnsona, Jordana? In če NBA lige, v kateri je danes 70 odstotkov igralcev temnopoltih, ne bi leta 1984 prevzel David Stern in je povzdignil v globalni fenomen? Tvegana vprašanja. Lotimo se jih previdno. Historično.

Košarko si je izmislil James Naismith, ameriški učitelj telovadbe škotskih korenin, ko mu je ravnatelj srednje šole v Springfieldu naročil, naj si izmisli neko novo igro. Takšno, s katero se bo dalo »v notranjem prostoru pozimi vzdrževati kondicijo šolarjev«. Prvi koši so bile košare za breskve, igralo se je devet na devet, osnovna žoga pa je bila nogometna. 21. decembra 1891, ko se je uradno odigrala prva košarkarska tekma, je bil nogomet pač daleč pred košarko. Tistega leta so v Angliji na primer obhajali šesto leto nogometnega profesionalizma.

Priljubljenost košarke se je bombastično hitro razširila po svetu. Kot v svojem zapisu o zgodovini slovenske košarke omenja kolega Luka Šefic, se jo je v Sloveniji igralo že leta 1905. Igri se je reklo korbal, medtem ko pravi začetki segajo v leto 1921, začetnik pa je bil mariborski telovadni učitelj in sokol Ciril Hočevar. V Mariboru naj bi moderno košarko tako igrali že leta 1921.

A vrnimo se v ZDA, kjer se je fenomen dejansko zakuhal. Za košarko pomemben pojav je velika migracija. Gre za dve veliki selitvi severnoameriškega življa iz ruralnih predelov v velika mesta. Prva se je dogajala v letih 1910 do 1930, druga v letih 1940 do 1970. In ob koncu drugega vala naj bi po nekaterih podatkih kar 80 odstotkov temnopoltih Američanov živelo v mestih! Kjer je bilo treba zanje poskrbeti tudi v smislu rekreacije. Prostora za rekreacijo pa v mestih praviloma primanjkuje. Za najboljšo rešitev se je izkazala košarka, ki je na ta način postala dvoje: šport urbanih prostorov in šport Afroameričanov.

»Nebotičniki in košarka sta dva fenomena, ki sta posredno povezana. Za oba pojava je značilna vertikalna težnja, težnja po navzgor. Iz podobnih razlogov. Ker v mestih prostora za horizontalni razvoj primanjkuje. Od dvajsetih let prejšnjega stoletja so se košarkarska igrišča ograjevala z žično ograjo, kar je dalo igri dodaten urbani aspekt nečesa grobega, kar se dogaja na omejenem prostoru, kjer so se temnopolti izrazito dobro znašli. Za Afroameričane v ameriških mestih je košarka več kot šport. Je način izobrazbe in izražanja. Košarka jim daje socialne spretnosti, pravico do preboja, kreativnost in kulturno identiteto,« je v svojem zapisu o spregi urbanosti in košarke oziroma o »vertikalni kulturi« zapisal ameriški športni zgodovinar Martin Domke. Tako se je v ameriških mestih pocmarila kultura, na katero so se ZDA, potem ko so iz druge svetovne vojne izšle kot najbolj zmagovita država, izrazito naslonile pri svoji ekspanziji v druge predele sveta.

Od ameriških športov je edino košarki uspelo pljuskniti onkraj meja Združenih držav. Se razširiti po svetu in poleg kokakole, jeansa in pop glasbe postati del ameriškega kulturnoekspanzionističnega paketa. Če že v vzhodnoevropske države niso mogli izvoziti Elvisa Presleyja, ker je bil za politiko nesprejemljiv, s košarko ni bilo težav. Prek nje so Američani izvažali svojo kulturo. Z obiski »all stars« ekip, kot je bila na primer tista, ki je v šestdesetih obiskala Ljubljano in v kateri je med drugim igral tudi Oscar Robertson, prvorazredni temnopolti zvezdnik NBA. »Dva dream teama so imeli. Enega so poslali v Azijo, enega pa k nam,« pripoveduje Jošo Gagel, košarkar in kasneje košarkarski trener, sicer pa priča tedanjih dogajanj.

Akrobacije in klovnovski vložki

Tudi v Moskvi so Američani led prebijali s košarko. Leta 1959 so Moskvo, kjer je na oblast prišel Hruščov, s katerim se je začela vmesna faza otoplitve odnosov med SZ in ZDA, obiskali z že omenjenimi Harlem Globetrottersi. Globetrottersi so bili povsem temnopolta košarkarska ekipa (dvakrat so nastopili tudi v Ljubljani, še prej pa si jih je mladež lahko ogledala v kinu), ki je izvajala košarkarsko predstavo, sestavljeno iz trikov z žogo, akrobacij in klovnovskih vložkov. Ekipa dejansko sploh ni igrala košarke za rezultat. Kar je čudno, mar ne? To, da nekdo igra košarko v smislu predstave, namreč.

A dokler ne razumemo, od kod zabavnjaštvo, ne moremo razumeti niti tega, zakaj se je prav košarka uvrstila ob bok coca-coli in rock'n'rollu, torej ameriškemu izvozu »svobode«. Povezava košarke z zabavnjaštvom je enostavna. Črna košarka je bila v samem začetku zabavnjaška. Ker belci v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v ZDA temnopoltih niso spuščali v svoje telovadnice in športne dvorane, so prve temnopolte ekipe igrale v plesnih dvoranah. Domača dvorana Globetrottersov je bila tako Savoy Ballroom, v kateri so v Chicagu nastopali Louis Armstrong, Count Basie, Duke Ellington, Dizzy Gillespie, Ella Fitzgerald. Basket in jazz sta torej isti ameriški paket. »Basketball and dance« je v tistih časih praviloma pisalo na plakatih. Kombinirana ponudba revijalne košarkarske tekme za uvod, ki ji je sledil ples. Isti paket. Pop paket novega obdobja. Nova igra v spregi z novo, hitrejšo, svobodnejšo glasbo. Konkretno z ragtimom, očetom jazza, plesno glasbeno zvrstjo, ki se je sprva razvila med temnopoltim življem v St. Louisu in New Orleansu, širšo priljubljenost je pa začela doživljati v devetdesetih letih 19. stoletja. »Devetdeseta leta so bila desetletje radikalne transformacije, ko so se ZDA otresle korzeta viktorijanstva in puritanizma ter začele svojo ljubezensko afero s športom. In zvočna podlaga te revolucije je lahko bil samo ragtime. Svet je postal hitrejši,« je v svojem zapisu o spregi košarke in ragtima zapisal dr. Delano Greenidge Copprue z univerze Columbia.

Ragtime je začetnik tako imenovane improvizirane glasbe, torej jazza, glasbe, ki ni sledila notam, ampak je dopuščala svobodo instrumentalistu. Sploh svobodna je bila stride glasba (podobna ragtimu), ki se je razvila v New Yorku in je predstavljala avtohtono glasbeno zvrst že omenjene harlemske renesanse. Kareem Abdul Jabbar, eden najslavnejših svetovnih košarkarjev, je v svojem eseju o košarki in jazzu na primer zapisal: »Ljudje, ki si z jazzom niso domači, menijo, da gre pri jazzu zgolj za soliranje. V resnici je jazz temu povsem nasproten. Seveda slišiš magične solaže, vendar pa ti niso bistvo jazza, ampak le del celote. Glasbeniki se poslušajo in si odgovarjajo. Da, za improvizacijo gre, vendar pa vedno za improvizacijo znotraj strukture, ki ima skupen cilj. Podobno je s košarko. Ko jo igraš, je vse v pravočasnosti, tako kot pri glasbenem komadu. Moraš biti sposoben reagirati na priložnost, ki ti jo soigralci ponudijo, obenem moraš pa vedeti, kdaj zasolirati, kdaj pa se moraš povleči nazaj. Pravočasnost skupinske akcije je ključna zadeva pri košarki, ekipa košarkarjev, ki solira brez predanosti skupnemu cilju, pa nikdar ne bo prvak.«

In da, predvsem za tisto zlato generacijo jugoslovanskih košarkarjev s Kičanovićem, Ćosićem in drugimi še danes kroži točno te vrste »jazzerski« mit. Da jim trener ob minutah odmora niti ni dajal napotkov. Šli so na teren in zimprovizirali igro po navdihu. Brez partiture. Navezanost košarke in glasbe po svoje potrjuje tudi nadimek, ki so ga Draženu Petroviću dali novinarji – košarkarski Mozart.

Kot že rečeno, se je košarka igrala tudi v Kraljevini Jugoslaviji, vendar pa je pravi razcvet pri nas doživela šele po drugi svetovni vojni. Torej podobno kot v ZDA, potem, ko se je zgodila velika migracija ljudi s podeželja v mesta. V Jugoslaviji se je košarke oprijel sloves »študentske igre«. Igre, ki so jo igrali intelektualci. Progresivci. Ko je leta 1980 jugoslovanska košarkarska reprezentanca v Moskvi osvojila zlato olimpijsko medaljo, je Duško Radović, slavni novinar v nekdanji državi, na primer dal razvpito izjavo: »Imamo košarkarje, ki si jih ne zaslužimo. Nogomet je naša realnost.« Nenazadnje je najbolj slaven jugoslovanski športniško-politični disident košarkar. Gre za Ljubodraga Simonovića, reprezentanta Jugoslavije; ta je po izgubljeni tekmi z ekipo Portorika na olimpijskih igrah leta 1972, ko se je izkazalo, da so bili nasprotniki dopingirani in se je reprezentanca sprva odločila, da bojkotira nadaljevanje tekmovanja, s čimer pa se jugoslovanski politični vrh ni strinjal, edini odpotoval s turnirja. Da je to storil košarkar, ni naključje. Improvizacija in svobodnost sta bili osnovni čar košarke.

Frizura »na psa«

Borut Bassin Taubi, jugoslovanski reprezentant, svetovni viceprvak iz Montevidea, človek s ponudbo madridskega Reala in po mnenju starejših poznavalcev igre najbolj priljubljeni igralec Tivolija vseh časov, je v košarko zašel zato, ker je odraščal okoli Dukičevih blokov v Ljubljani in je imel blizu Tivoli. »Iz mladosti se spomnim, da so mi bili všeč košarkarji Proleterja iz Zrenjanina. Ker je šlo za štosersko ekipo. Tudi sam sem bil tak, da sem se na igrišču rad zabaval, s tem pa tudi publiko,« pripoveduje Bassin, ki je občinstvo navduševal z atrakcijami, kot je bila tapkanje žoge sede in podobno. Zabavnost, štoserskost, atrakcije in spektakel so bili tisto, kar je košarko krasilo, kar je ponujala in kar se je ves čas pri njej iskalo. Tudi pridih Amerike, ki je tedaj veljala za obljubljeno deželo in drug svet. »Ko smo igrali z dream teamom v Ljubljani, je občinstvo pri 99 koših začelo vzklikati: Sto, sto, sto! Američani, ki do tedaj niso igrali povsem resno in so nas itak premagali s pošteno razliko, so dojeli, za kaj gre. Do konca tekme so ostale še štiri minute, a stotke do konca tekme nismo dosegli,« se spominja Bassin, ki sicer ni dobil ponudbe za prestop v NBA, kot se je o njem širil urbani mit, a pravi: »Sem pa bil dolgo v kontaktih z Bostonom.«

Kot takšna, zabavna, je bila košarka vedno modna. V Sloveniji je bila na višku moči v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila ljubljanska Olimpija tudi šestkratni državni prvak Jugoslavije ('57, '59, '61, '62, '66, '70). In v tistih časih je bila najbolj modna frizura košarkarska frizura. Svetozar Kamenarič, star ljubljanski frizer, ki je košarkarje strigel v svojem salonu v bivšem Šumiju, pravi: »Na psa se ji je tudi reklo. Košarkarji Olimpije so imeli svoje prostore v isti ulici in tako je prišlo do stika, frizuro pa je iz Italije prinesel Boris Kristančič, češ da so tam vsi črnci tako ostriženi. Bila je kratka frizura, lepo po glavici in z lepim prehodom z vratu na glavo. Pa še en razlog je bil. Takrat se je košarka še igrala na lešu, in če si imel takšno frizuro, si potreboval manj vode, da si se opral. Je bila pa splošno priljubljena. Ljudje so včasih res kar čakali v vrsti pred salonom.«

A če so se frizure od tistega časa spreminjale, so platneni converse športni copati ostali modni do danes. Chuck Taylor si jih je izmislil davnega leta 1921, košarka pa se je v njih igrala vse do pojava usnjenih copatov v sedemdesetih. Vmes so postali alternativna obutev mladinskih subkultur. »Spomnim se enih, ki jih je imel Peter Kralj (takisto košarkar, op.a.), ki jih je že sam parkrat zašil, a so jih potem, ko jih je le dal stran, vseeno nosili še drugi,« se spominja Jošo Gagel usode bržkone enih izmed prvih ljubljanskih »stark«. Ki se jih je tja od osamosvojitve oziroma nastopa tako imenovane tržne ekonomije dalo kupiti tudi pri nas, medtem ko je bilo prej treba ponje v Italijo.

Športni copati so nasploh glavni modni stranski proizvod košarke. Subkulture so rade posegale prav po njih. V filmu Ameriški grafiti iz začetka sedemdesetih so v starke obuti domala vsi junaki, zaradi česar jih je nosila mladež na splošno, ne glede na subkulturno pripadnost, čeravno je bila punk zasedba Ramones v kompletu obuta vanje. Metalci so se jim izogibali, so pa zato nosili visoke usnjene košarkarske copate znamk Adidas, Nike, Reebook in podobno. Posebna zgodba so raperji oziroma vzpon rapa, glasbene zvrsti, ki je podobno ragtimu iz začetka prejšnjega stoletja predstavljal glasbeno kuliso razcvetu NBA košarke v globalni pojav. Run DMC, po mnenju nekaterih beatlesi rap glasbe, so se na sceni pojavili v adidasovem modelu superstar iz leta 1969, v kakršnem je košarko igral tudi Jabbar, medtem ko bi to, kaj sta v smislu promocije in prodajnih rekordov družno izvedla Nike in Michael Jordan, verjetno zahtevalo poseben članek.

Rap in NBA košarka sta kulminacija razvoja samozavesti in identitete Afroameričanov v ZDA. Razvoja, ki se je torej začel s harlemsko renesanso in s prvimi povsem črnskimi ekipami, kakršna je bila New York Rens: ta je bila tudi prva ekipa, ki jo je Converse v kompletu obul v svoje copate. A časi ragtima in rasne segregacije se od današnjih razlikujejo še po eni malenkosti. Da so košarkarji postali bogatejši od glasbenikov in da sedaj oni v svojih dvoranah gostijo glasbenike.

Ali je torej košarka ustoličila prvega temnopoltega predsednika ZDA, ostaja vprašanje, na katero bo bržkone težko dati docela odločen odgovor. Da je tvorno pripomogla, pa ni dvoma.