Po zadnjih informacijah, ki jih je ta teden pridobila Associated Press, direktor ameriške nacionalne varnostne agencije, NSA, še vedno tava v temi, kako je 30-letniku, ki trenutno živi v azilu v Rusiji, uspelo priti do morja dokumentov iz največje obveščevalne baze na svetu. Niti ne ve, kaj vse je sistemskemu operaterju, pogodbeniku, ki je za NSA delal preko zasebnega podjetja Booz Allen Hamilton, uspelo ukrasti najbolj sofisticirani druščini tatov informacij na svetu.

V junijski številki revije Wired je general Keith Alexander označen za človeka, čigar vpliv in moč sta neprimerljiva. Poleg tega, da vodi NSA, je tudi direktor centralne varnostne službe (CSS) in poveljnik ameriškega cyber poveljstva. James Bamford, raziskovalni novinar in vodilni ameriški strokovnjak za NSA, piše, da ima človek, ki je leta 2001 vodil 10.700 ameriških vohunov in vohljačev po svetu, danes svojo lastno tajno vojsko. Alexander je hodil v isti letnik West Pointa kot novembra lani upokojeni direktor CIA, general David Petraeus. Po letu 2003 je Alexander bedel nad vojaškimi obveščevalnimi enotami, ki so mučile zapornike v Abu Grajbu, nato pa je bil leta 2005 imenovan na sedanji položaj. Službo je nastopil ravno v letu, ko je javnost začela slutiti o protizakoniti praksi NSA, ki je brez sodnih nalogov prisluškovala ameriškim državljanom vse od leta 2001.

V imenu varnosti in boja proti terorizmu so se namreč spremenila pravila igre, ki so veljala od leta 1978. Zakon o nadzoru nad komunikacijo s tujino (FISA) je zahteval, da mora NSA za vsako prestrezanje komunikacij znotraj ZDA vnaprej pridobiti dovoljenje FISA sodišča, ki je pazilo, da obveščevalna služba ne preseže svojih pooblastil in da spoštuje pravice ameriških državljanov. Busheva administracija pa je NSA podelila bianco dovoljenje, da prisluškuje vsem, vsepovsod in vsevprek. Zaradi pritiskov javnosti je administracija dovoljenje NSA leta 2007 preklicala, leto zatem pa je kongres sprejel zakonsko dopolnilo k FISA, ki je omililo zahteve, kaj vse mora pri odločanju upoštevati FISA sodišče. A so že aprila 2009 na ameriškem pravosodnem ministrstvu morali priznati, da vohunjenje NSA na domačih tleh občasno še vedno presega izdane odredbe sodišč.

NSA je bila ustanovljena leta 1952. Lansko šestdesetletnico je praznovala potihem, a darila, prejeta z malo zamude, so fantastična. Tridesetega maja letos so v mestu Bluffdale v zvezni državi Utah praznovali v zaprtem krogu s prerezom otvoritvenega traku pred milijardnim Utah Data Centrom. Gre za »največji ameriški vohunski center«, kjer naj bi jeseni zagnali stroje in računalnike. Poleg tega, piše James Bamford, gradi NSA tudi najhitrejši in najmočnejši računalnik na svetu v nacionalnem laboratoriju Oak Ridge, kjer so ZDA med drugo svetovno vojno razvile jedrsko bombo. »Doseči želijo exaflop hitrost, kar pomeni 10

18

operacij na sekundo. Naslednji cilj bo zettaflop (10

21

) in nato yottaflop. Za naprej si imen še niso izmislili,« razlaga Bamford, ki je leta 2008 izdal svojo četrto knjigo o NSA, The Shadow Factory: The Ultra-Secret N.S.A. From 9/11 to the Eavesdropping on America.

Kdo so zavezniki?

Šest let pred ustanovitvijo NSA sta Amerika in Velika Britanija podpisali sporazum, s katerim sta se državi zavezali, da bosta sodelovali in med seboj izmenjevali obveščevalne podatke, pridobljene z nadzorom komunikacij. Sporazum je kmalu zajel tudi britanske partnerke Commonwealtha Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo. Sporazum »petero oči« je desetletja ostal skrbno varovana skrivnost. Britanski novinar Duncan Campbell je nato leta 1988 v britanskem tedniku New Statesman objavil članek Nekdo posluša, v katerem je razkril obstoj programa Echelon, ki je bil v veliki meri nadgradnja povojnega britansko-ameriškega sporazuma. Šlo je za prisluškovalni in vohunski sistem, ki je prestrezal in obdeloval informacije z mednarodnih zvez predvsem prek satelitov, a kasneje tudi na optičnih kablih, z nameščenih prisluškovalnih naprav in interneta. Glavno vlogo v tem projektu je igrala NSA, a zbiranje podatkov je potekalo tudi v državah »petero oči«, pa tudi v »tretjih partnericah«, med drugim na Norveškem, Danskem, v Nemčiji in Turčiji.

Leta 1996 se je Campbellu pri razkrivanju programa Echelon pridružil še novozelandski raziskovalni novinar Nicky Hager s knjigo Secret Power, ki ji je leto kasneje sledil še odmevni članek Exposing the Global Surveillance System.

Razkritje programa Echelon je dvignilo precej prahu v EU, saj so se pojavile obtožbe, da Amerika uporablja sistem tudi za industrijsko vohunjenje in zagotavljanje privilegiranega položaja ameriških podjetij v mednarodnih poslih. Tako je evropski parlament Duncana Campbella zaprosil, naj pripravi poročilo o obstoju globalnega sistema za prestrezanje zasebnih in trgovinskih komunikacij (Echelon). Poročilo – evropski parlament ga je potrdil septembra 2001 – trdi, da ameriška ravnanja predstavljajo kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah. Takšna podlaga naj bi, tako se je zdelo, pripomogla k hitrejšemu napredku evropske komisije in držav članic EU pri krepitvi zaščite telekomunikacij. A je nevarnost terorizma in terorističnih napadov ideje o prioritetah postavila na glavo.

Naslednji večji škandal je prišel v javnost leta 2006 prav zaradi dejanj v imenu boja proti terorizmu. Program za sledenje financiranja terorizma je v času Busheve administracije ameriškim službam omogočil dostop do baze podatkov Družbe za svetovne medbančne finančne telekomunikacije (SWIFT, Society of Worldwide Interbank Financial Telecommunication) s sedežem v Terhulpenu v Belgiji. Belgijski parlamentarni odbor za varnostna vprašanja je kmalu po razkritju programa ocenil, da ameriške službe kršijo tako belgijske kot evropske zakone o varovanju zasebnosti. Razkritju in ogorčenju je sledil leta 2009 sprejeti Dogovor o sodelovanju pri posredovanju finančnih in bančnih podatkov med EU in ZDA. Z njim so tedaj že običajnim posegom zagotovili pravni okvir legalnosti. Evropski parlament je dogovor najprej zavrnil, naslednje leto, leta 2010, pa ga je vendarle sprejel.

Ob tem postanejo zadnja razkritja v Der Spieglu o ameriškem vohunjenju še bolj nenavadna. Tajni dokumenti, ki jih je nemškemu časopisu priskrbel Snowden, razkrivajo tri strategije ameriškega vohunjenja za misijami EU v Ameriki. V predstavništva EU v Washingtonu in New Yorku je NSA namestila prisluškovalne naprave. V New Yorku so naredili tudi kopije računalniških diskov, v Washingtonu pa so se priključili na notranjo virtualno sistemsko mrežo, ki povezuje predstavništva med sabo. NSA si je uredila svet tudi po interesnih prioritetah. Številko 1, ki označuje najvišjo stopnjo interesa, nosijo Rusija, Iran, Kitajska in Severna Koreja. Evropski uniji je bila pri trgovinski politiki, a tudi pri zunanji politiki dodeljena oznaka 3, kar je glede na jasno odsotnost skupne evropske zunanje politike vendarle prijetno presenečenje. Na področjih varnosti hrane, energentov in industrijskih inovacij pa ima EU oznako 5, torej oznako najnižje stopnje zanimivosti.

Žvižgači

Facebook (FB) je ta teden zaradi pritiskov in ogorčenja javnosti nad razkritji o sodelovanju med internetnimi podjetji in vladnimi obveščevalnimi službami objavil Globalno poročilo o vladnih zaprosilih. Iz njega je razvidno, koliko podatkov o svojih uporabnikih je v prvih šestih mesecih letošnjega leta FB posredoval različnim vladnim službam po svetu. Slovenija je denimo vložila šest prošenj za osem različnih facebook profilov, FB pa ji je odobril in posredoval informacije za polovico zaprosil. ZDA so v istem času vložile zaprosila za podatke o dobrih 20 tisoč profilih, v 79 odstotkih jim je Facebook ustregel. Naslednja po številu zaprosil je Indija, ki jo je zanimalo 4144 profilov, Velika Britanija je hotela informacije o 2337, Italija o 2306, Nemčija o 2068 profilih in tako naprej. Prejšnji petek je The Guardian razkril, da NSA zasebnim podjetjem, od katerih zahteva informacije v okviru programa Prism (glej okvir), v zameno plača milijone dolarjev, kar naj bi pokrilo stroške podjetij, da so lahko izpolnila njene zahteve.

NSA je s svojim delom v zadnjih letih vzgojila lep niz žvižgačev. William E. Binney je delal za agencijo trideset let, 31. oktobra 2001 pa je dal odpoved. Znotraj sistema je skupaj s sodelavci opozarjal na milijonske finančne zlorabe NSA pri projektu Trailblazer. Kasneje je javno problematiziral preseganje pooblastil NSA pri zbiranju podatkov o ameriških državljanih. Pod prisego je izjavil, da NSA zavestno krši ustavo. Leta 2007 so agenti FBI vdrli v njegov dom – potem ko je bil že ovržen sum, da je on posredoval informacije New York Timesu o protipravnem prisluškovanju ameriškim državljanom po septembru 2001. Russel D. Tice, informacijski analitik pri NSA in Obrambno-obveščevalni agenciji, je namreč že maja 2005 priznal, da je žvižgač, ki je spregovoril o nezakonitem prisluškovanju NSA. Eden od virov je bil tudi Thomas Tamm, odvetnik na ministrstvu za pravosodje, kjer so odločali o pooblastilih NSA. Tudi v njegovo hišo so leta 2007 vdrli agenti FBI, leto kasneje pa je javno priznal, da je bil tudi on žvižgač.

Leta 2010 so zaradi opozarjanja na nepravilnosti in izgubljene milijone dolarjev pri projektu Trailblazer na podlagi ameriškega zakona o vohunjenju obtožili Thomasa A. Draka. Junija 2011 je bilo vseh deset obtožnih predlogov zoper njega umaknjenih, Drake je izgubil službo, New York Times pa je objavil njegovo prepričanje, da so ravnanja NSA na domačih tleh hujši zločin kot dejanja Richarda Nixona v sedemdesetih letih.

Pomen novinarjev

A šele z Wikileaksom je ideja o razkritju nepravilnosti z omogočenjem množičnega dostopa do tajnih dokumentov dobila sedanje razsežnosti. Hkrati se je udejanjila nevarnost, da nepreglednost dokumentov zakrije pomembno sporočilo, ki je skrito nekje med vrsticami in v opombah. Že cabel-gate, ki je razkril oceane tajnih diplomatskih depeš ZDA, še bolj pa offshore-leaks sta vrnila ključno vlogo v nadzoru nad aktivnostmi zasebnih in državnih akterjev novinarjem. Izkazalo se je namreč za nujno, da iščejo in najdejo pomembne informacije ljudje, ki probleme poznajo, kajti le takšni strokovnjaki lahko s svojim znanjem razkritim dokumentom zagotovijo ustrezen kontekst.

Novozelandski novinar Nicky Hager je tako po raziskovanju Echelona in vloge Nove Zelandije v vojni proti terorizmu v Afganistanu za leto in pol svoje življenje in delo posvetil podatkom o davčnih oazah, ki jih je pridobil Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev (ICIJ). Junija letos so jih urejene ponudili javnosti. Hager pravi, da je Wikileaks staro idejo, da je razkritje dokumentov ključni del obrambe javnosti pred pretirano skrivnimi javnimi in zasebnimi institucijami, povezal z novim potencialom digitalnih tehnologij. Te omogočajo množično razkritje in dostopnost podatkov. »To je zgodba offshore-leaksov,« razlaga Hager. »Pred mano je bilo milijon dokumentov. Izziv je bil skupaj s kolegi najti način, da izvlečem pomembne zgodbe in podatke, ki bodo dostopni in uporabni za ljudi po vsem svetu.« Razkrivanje tajnih podatkov ima po njegovem vsaj dve praktični posledici: veliko ljudi postane živčnih, ali niso v dokumentih tudi njihova imena. In drugič, učinkovito razkritje informacij vzpodbudi še več razkritij.

Umazane igre

Prejšnji teden je angleški časnik The Independent objavil informacije o centru za prisluškovanje v sklopu programa Tempora nekje na Bližnjem vzhodu. Podatki naj bi izvirali iz dokumentov Edwarda Snowdna. Snowden in Glenn Greenwald (Guardian) sta takoj opozorila, da The Independent nikoli ni dobil nobenih dokumentov. Objavljene informacije bi oblasti lahko označile za nevarne in škodljive, za kaznive, kar bi diskreditiralo njuno delo in delo Laure Poitras, s katero sodelujejo že od začetka. The Guardian o nameravanih razkritjih v člankih vsakič obvesti pristojne službe in jih zaprosi za komentarje ter morebitno redakcijo dokumentov, če bi NSA ali kdo drug ocenil, da bi lahko njihova objava v celoti nekoga spravila v težave ali v nevarnost.

Tako Snowden kot Poitrasova in Greenwald so sodobni fenomeni. Vsi trije so pogodbeniki. Poitrasova je dokumentaristka in svobodna novinarka, prav tako Greenwald. Slednji živi v Braziliji s svojim partnerjem Davidom Mirando, ki je bil devet ur pridržan kot teroristični osumljenec na angleškem letališču Heathrow, potem ko je v Berlinu obiskal Lauro Poitras. Poitrasova se je iz Amerike preselila v (vzhodno) Nemčijo, kjer končuje dokumentarec o Snowdnu, saj se v nekdanjem gnezdu Stasija počuti varneje kot v rodni Ameriki. Poitrasova in Greenwald sta tehtala, katerim medijem ponuditi Snowdnove podatke. Zahtevala sta popolno sodelovanje in upoštevanje njunih pogojev, ali pa bi izbrala druge medijske hiše. Zvestoba vseh treh se zdi, da gre le njihovim najbližjim, ali pa celo le vrednotam, po katerih živijo. To jih dela nepredvidljive in v očeh vlad neubogljive.

James Bamford je v pogovoru za The Newyorker o NSA dejal, da ga osebno še vedno bega zaupanje in slepa vera ljudi v uradno verzijo poteka dogodkov. Tudi ko je že povsem jasno, da se zakoni kršijo in državljanske pravice teptajo, hoče večina še vedno verjeti, da država to počne dobronamerno, z iskrenim namenom, da bi zaščitila njihovo varnost. Zato je jezen: »Radi bi prisluškovali? Naj poskusijo skozi kongres spraviti skozi zakon, ki jim bo to dovoljeval. Imejmo javno razpravo o tem.«

Podoben predlog je Obami javno predočil Nadzorni odbor za vprašanja zasebnosti in državljanskih svoboščin. Odbor v pismu opozarja, da ZDA potrebujejo strožja pravila o nadziranju ameriških državljanov in da so sedanja stara tudi po trideset let.

Evgeny Morozov v reviji Slate predlaga »podružbljenje« celotnega vesolja informacij, algoritmov in analiz socialnih mrež, na katerih sedita Google in Facebook in ki si jih je prilastila tudi NSA. Če se zaščiti anonimnost in uporabnikom ponudi možnost izstopa iz zbiranja podatkov, bi nekaj zdrave konkurence lahko koristilo. A za to bi bila potrebna jasna in državno nadzorovana pravila delovanja informacijskih podjetij, vključno z dolžnostjo, da z drugimi delijo informacije, ki jih na internetu zberejo s pomočjo uporabnikov njihovih storitev. To bi pri zagonu novih iskalnikov in ogrodij socialnega povezovanja zagotovilo enakopravnejše začetne možnosti. S tem bi demokratizirali medmrežni prostor, piše Morozov. Hkrati pa bi to povzročilo nekaj več preglavic tudi obveščevalnim službam, saj informacij ne bi več dobivale po usklajenem ključu od informacijskih velikanov, ampak bi se morale veliko bolj potruditi pri definiranju zahtev, katere podatke hočejo od zasebnih informacijskih podjetij.

Svet, odkar ve za Snowdna, zagotovo ni več isti. Brutalnost, s katero so se ZDA lotile njegovega pregona, in zvijanje rok, da bi ga ujele ali vsaj zajezile curljanje podatkov, to dokazujeta. Strategija Laure Poitras, Glenna Greenwalda in Edwarda Snowdna je nadgradnja razkritij Echelona, Wikileaksa in tudi podatkov o davčnih oazah. Ocenili so, da eno samo dejanje v dobi petsekundne pozornosti svetovne javnosti ne bo dovolj. S tem so povečali lastno izpostavljenost diskreditacijam in poskusom ustrahovanja. Tudi iz spoštovanja do njihovega dela se spodobi prebirati vedno nove članke v Guardianu, Spieglu in Washington Postu. Podobno je, kot bi brali roman Johna Le Carreja v nadaljevanjih. Zbujajo srh in smeh. Kajti tudi veliki sistemi, ki ogrožajo pravice vseh nas, so smešni, ko jim hlače padejo na tla. Sedaj je zgodba že dovolj daleč, da lahko glavnemu junaku verjamemo, da je zasebnost v sistemu, v katerem živimo, že davno klinično mrtva gospa: »To je resnica; to se dogaja. Vi pa bi morali biti tisti, ki odločijo, ali je potrebno, da to počnemo.« Če bi šlo za roman, bi že zdavnaj prekršili pravila in prebrali, kakšen bo konec.