Včasih pa globokoumne razloge, ki tičijo za cestnimi oznakami, le prepoznam. Tako mi je povsem jasno, da želimo vse tujce, ki se vračajo domov z vzhoda ali juga, po hitrem postopku nagnati skozi karavanški predor nazaj, od koder so prišli. Opozorila, da se približujejo temu predoru, dobijo tujci že takoj, ko se iz zagrebške ali tržaške smeri pripeljejo čez mejo, kar je skoraj dvesto kilometrov prej. Nekdanja edina pot v Avstrijo iz severozahodne Slovenije čez Korensko sedlo se na avtocestnih smerokazih sploh ne pojavi: medtem ko te na avstrijski strani na to sedlo vodijo številne oznake na glavnih in stranskih cestah, je na slovenski strani cesta čez sedlo označena šele pri Podkorenu na križišču, na katerem zapelješ nanjo. Tujcev na gorenjski avtocesti noben napis ne obvešča, da lahko za ceno majhnega ovinka potujejo čez eno najlepših alpskih dolin in po obrobju Triglavskega narodnega parka; Slovenije je konec pri predoru.
Ampak, najbrž je to načrtno. Zgornjesavci si ne želijo tranzitnega prometa in drobiža za tistih nekaj čajev, ki bi ga pri morebitnem počitku turisti pustili pri njih. Ne vem sicer, zakaj Avstrijci povsod postavljajo smerokaze za svoje alpske ceste; morda so okoljsko manj ozaveščeni. Tudi če popotnik po naključju zaide na cesto proti Ratečam, ne bo doživel poplave rjavih napisov na kažipotih, ki opozarjajo na naravne znamenitosti: tudi v tem primeru bo šel mimo Peričnika, severne stene Triglava, Martuljških slapov, Vršiča, Zelencev in Tamarja, in noben napis ga ne bo opozarjal, da v bližini teče bojda najlepša evropska reka. Kadar se v tuji deželi znajdem v pokrajini, kjer mrgoli takih napisov, me prime skušnjava, da bi si vsaj nekaj od tega ogledal; med Mojstrano in Ratečami takih skomin ni.
No, v zadnjem času so se na Korensko sedlo vseeno spomnili. Že dolge mesece se zaradi omejitev prometa skozi enocevni predor na obeh njegovih vhodih nabirajo kolone, ki so poleti dolge tudi deset kilometrov. To ne povzroča večurnega čakanja samo tistim, ki bi radi v Avstrijo, temveč tudi vsem okoliškim prebivalcem, ki se prebijajo do zadnjih dveh odcepov pred predorom, in seveda turistom, ki so se namenili proti Kranjski Gori. Domačini zato zavijejo z avtoceste že pri Bledu ali najkasneje na vzhodnem jeseniškem odcepu, pa tudi drugi Slovenci, ki poslušajo radio, bodo razvozlali priporočilo, kje naj zapustijo avtocesto, ampak bojim se, da si tujci, ki potujejo v Avstrijo, ne morejo kaj prida pomagati s kratkim nasvetom, naj si raje izberejo Korensko sedlo. Do tja ne vodi noben kažipot.
Zadnjič sem v koloni obtičal že pred vzhodnim jeseniškim odcepom, ampak petnajstminutno pomikanje do tja ni bilo nič v primerjavi z urami čakanja tistih, ki jih je do predora in čez čakalo še osem kilometrov. Ravno ko sem se spraševal, zakaj tem tujcem nihče ne pomaga, da bi čez Korensko sedlo prišli čez mejo v slabi uri, sem pri odcepu opazil policista na motorju, ki je nekemu Švicarju z govorico rok pojasnjeval, da je bolje, če gre po obvozu čez Jesenice. Ni bil uspešen in je na koncu zgolj odmahnil z roko, tako da sem dobil priliko in ga povabil, naj mi sledi. Na naslednjem križišču je bil še en policist, nato pa je policija očitno dvignila roke in prepustila tujcem, ki ji jih je uspelo preusmeriti, da po mili volji raziskujejo železarsko mesto. Moj Švicar je silil na parkirišče veleblagovnice, saj je do nje vodila cesta, ki je bila lepša od glavne skozi mesto, na zahodnem koncu Jesenic pa se je na priključku poskušal vrniti v gnečo pred predorom, saj mu je smerokaz kazal proti Avstriji samo v tej smeri. Moral sem mu ponovno zatrditi, da grem v njegovo smer, in nato je bilo potovanje gladko. Ko sem mu čez dvajset minut v Podkorenu pomahal v slovo, se mi ni zahvalil samo za usmerjanje, temveč tudi za pot po čudoviti pokrajini.
Ni mi jasno, zakaj vsaj v zagatah, ki trajajo po več mesecev skupaj, ni na voljo ustrezne začasne signalizacije, ki bi zlasti tujce na pravih odcepih usmerjala na obvozne poti in nato pomagala tudi pri vseh naslednjih križiščih.
Morda pa vseeno kdo hoče prodati tisti čaj. Ali pa pomirjevalo.