Razraščanje nevednosti

Druga svetovna vojna, OF in izdaja

Da je druga svetovna vojna predstavljala usoden dogodek, ki je razdelil slovenski narod, se je odločilo največ anketirancev tako leta 1995 (62,7 odstotka) kot 2003 (60 odstotkov) in še zlasti 2012 (66,3 odstotka). Večina anketiranih odraslih se je v vseh treh opazovanih letih strinjala s stališčem »Zaradi nemške in italijanske okupacije se je slovenski narod leta 1941 znašel v življenjski nevarnosti«: leta 1995 78 odstotkov; leta 2003 77,7 in leta 2012 68 odstotkov. Ob zmanjšanem deležu tako mislečih v zadnjem merjenju (2012) je treba poudariti, da se ni povečal delež tistih, ki se s to trditvijo ne strinjajo (s 7,3 je padel na 4 odstotke), temveč se je izrazito povečal delež nevednih – skoraj za štirikrat (in v letu 2012 dosegel 19,7 odstotka). V tej spremembi je mogoče uzreti učinke izobraževanja, medijskega delovanja in političnega javnega govora v zadnjem desetletju, če omenimo le najpomembnejše »producente pomenov«.

Kako so v zadnjih dveh desetletjih odrasli prebivalci Slovenije vrednotili vlogo Osvobodilne fronte (OF)? »Če se Slovenci pod vodstvom komunistov in Osvobodilne fronte leta 1941 ne bi uprli, bi kot narod verjetno izginili,« je ves čas prepričanih večina anketiranih. Čeprav se je delež teh od leta 1995 do 2012 nekoliko zmanjšal (z 59,1 na 53,6 odstotka), še vedno več kot polovica vprašanih vidi v OF glavno silo, ki je s partizanskim bojem zagotovila preživetje narodne skupnosti. Spet se kaže, da se je zelo povečala nevednost, ki izraža delež tistih, ki se v anketiranju odločajo za odgovor »ne vem« (leta 2012 19,8 odstotka), opazno pa se je zmanjšal delež ljudi, ki se s ponujenim stališčem ne strinjajo (s 23,2 na 13,8 odstotka).

Ob pogostih redukcijah delovanja OF na komunistično revolucijo in partizanskega boja na »drugi tabor« v državljanski vojni (ki naj bi jo povzročili komunisti), je vredno spoznati, kako se je v času od leta 1995 do 2012 spremenil odnos do trditve »Glavna napaka je bila, da so Osvobodilno fronto in upor proti okupatorju organizirali in vodili komunisti«. Od leta 1995 do 2012 se je zmanjšal delež ljudi, ki to trditev zavračajo (s 40,2 na 31,5 odstotka), podobno močno se je zmanjšal delež tistih, ki se z njo strinjajo (s 30,9 na 20,4 odstotka), zelo pa se je povečal delež nevednih: z 10 na 28,5 odstotka vprašanih; delež neodločenih, torej tistih, ki se o njej ne opredeljujejo, ostaja nespremenjen (okoli 19 odstotkov).

Podobno se je spreminjal odnos do prepričanja, da je »Komunistična revolucija predstavljala večjo nevarnost za slovenski narod kot okupacija«. Medtem ko je leta 1995 to trditev zavračalo 46,4 odstotka anketiranih, se je ta delež v letu 2012 zmanjšal na 34,6 odstotka; zmanjšal se je tudi delež tistih, ki se s to trditvijo strinjajo, in sicer s 24,8 na 18,9 odstotka. Neodločenih je ves čas okoli ene petine (18,7 oziroma 19,9 odstotka), zelo pa je narasel delež nevednih (z 10,2 na 26,6 odstotka).

Med nasprotniki in izničevalci partizanskega boja ter vloge Osvobodilne fronte je ena od pogostih trditev naslednja: »Upor proti okupatorju je povzročil preveč žrtev, zato bi bilo pametneje čakati na zmago zaveznikov«. Nestrinjanje s tem stališčem je od leta 1995 do 2012 očitno oslabelo, saj se je delež tistih, ki se z njo ne strinjajo, zmanjšal z 58,2 na 45,9 odstotka; oslabelo je tudi strinjanje s to trditvijo (ustrezna deleža sta 18,1 oziroma 13,2 odstotka), nekoliko se je okrepila negotovost (delež neodločenih se je povečal s 13,7 na 15,6 odstotka leta 2012), zelo se je povečal delež nevednih (z 10,1 na 25,3 odstotka). Medlost in brezbrižnost se torej razraščata na duhovnem in moralnem obzorju vedno večjega števila odraslih in potiskata iz zenita odločnost in pokončnost.

Geslo »Tujega nočemo, svojega ne damo!«, ki je odmevalo po vsej Sloveniji, ko je bila ogrožena ena od največjih pridobitev NOB za narodno skupnost (vrh je bil 1953), se v zgodovinskem spominu premika na obrobje. O tem govorijo spremembe v odnosu do trditve: »Po zaslugi NOB v Sloveniji smo Slovenci po koncu druge svetovne vojne dobili nazaj precejšen del svojega narodnega ozemlja«. Od leta 1995 do 2012 se je delež tistih, ki se strinjajo s tem stališčem, zmanjšal s 47 na 40,5 odstotka, zmanjšal se je tudi delež tistih, ki se z njim ne strinjajo (s 27,1 na 17,5 odstotka); povečal pa se je delež neodločenih (s 15,9 na 20,8 odstotka) in zlasti delež nevednih (z 10,1 na 21,2 odstotka). Tako bledi tudi spomin na Kočevski zbor, kjer je bila sprejeta zgodovinska odločitev o vrnitvi Primorske k matičnemu narodu. Negotovo in majavo poznavanje zgodovinskih dejstev o razvoju slovenske narodne skupnosti v globalno (in evropsko) neugodnih okoliščinah ne more biti dober porok za varno prihodnost.

Vrednotenja upora in kolaboracije: domobranstvo in partizani

Glede na dolgotrajno izpostavljenost sprevrnjenemu »simbolnemu žarčenju« in enostranskemu prikazovanju zgodovinskega dogajanja je smiselno vprašanje, kolikšna je v zavesti odraslih prebivalcev Slovenije (še) vsebnost »pozitivnega moralnega kapitala«, ustvarjenega zlasti v času narodnoosvobodilnega boja, in kako se v stališčih ljudi kažejo učinki takšne usmeritve. Primerjava podatkov o odnosu do domobranstva in partizanov, ki so bili zbrani v letih 1994, 2003 in 2012, kaže naslednje.

a) Negativen odnos do pojma »slovensko domobranstvo« se je od leta 1994 do 2012 okrepil (delež se je povečal s 37 na 47,7 odstotka), medtem ko ostaja delež tistih s pozitivnim odnosom sorazmerno nizek in bistveno nespremenjen (17 oziroma 16,9 odstotka).

b) Negativen odnos do pojma »slovenski partizani« je ves čas šibek, delež tako ocenjujočih se tudi ni bistveno spremenil (leta 1994 12,5; leta 2012 11,2 odstotka). Pozitiven odnos do besede slovenski partizani pa se je očitno okrepil: v ustreznih letih se je delež povečal z 41,1 na 57,3 odstotka (že leta 2003 je presegel polovico – 51,6 odstotka).

c) Pri obeh pojmih se je zmanjšal delež neodločenih od približno ene tretjine (1994 je pri partizanih 34,7-odstoten, pri domobrancih pa 30,1-odstoten) na dobro petino, medtem ko je malo takšnih, ki ne vedo, kakšen je njihov odnos tako pri partizanih (leta 1994 11,6; leta 2012 8,9 odstotka) kot pri domobrancih (15,9 oziroma 12,5 odstotka).

Od leta 1995 do 2012 se je zmanjšal delež tistih, ki se (zelo) strinjajo s trditvijo »Boj domobranskih enot na strani okupatorja je bil dejanje izdaje lastnega naroda«, in sicer z 59,8 na 49,7 odstotka, vendar pa ta delež še vedno predstavlja polovico vseh odraslih vprašanih. Ob tem, ko se je prepolovil delež tistih, ki se s trditvijo ne strinjajo (s 15,5 na 7,3 odstotka), se je močno povečal delež nevednih – z 10,2 na 29,1 odstotka.

Glede na trdovratno prakso predelovanja zgodovinske podobe slovenske družbe je zanimivo spoznati, kako so se spreminjali pogledi na vlogo partizanov in domobrancev. Podatki raziskav slovenskega javnega mnenja v letih 1990, 1993, 2001, 2005, 2007 in 2011 kažejo naslednje značilnosti.

Od leta 1990 do 2011 se je občutno povečal delež ljudi, ki so prepričani, da so partizani bili pravičen boj (z 39,6 na 48 odstotkov) – teh je skoraj polovica. V vseh meritvah je zelo malo ljudi sprejelo razlage, ki partizanski boj enačijo z »boljševistično«, komunistično revolucijo – njihov delež je stalno pod 9 odstotki. Podpora domobrancem (ob hkratni kritiki sodelovanja z okupatorjem) se je zmanjšala z 20,16 leta 1990 na 12,6 odstotka leta 2011. Deleži nevednih se od 1990 do 2011 gibljejo med eno četrtino in eno petino, kar je vsekakor veliko. Res pa se je povečal delež ljudi, ki si mislijo kaj drugega (s 5 odstotkov leta 1990 na 10,3 odstotka leta 2011), kar pa niti ne preseneča glede na pogosto pristransko delovanje zlasti elektronskih medijev.

Glede na prizadevanja, da bi pripadnike domobranske vojske razglasili za edino prave borce za slovensko domovino in za vzorne domoljube, je zanimiv vpogled v spreminjanje ocen o tem, za čigave interese se je borila partizanska vojska na eni in domobranske enote na drugi strani. Podatki meritev SJM od leta 1995 (preko 2003) do 2012 kažejo dve tendenci. V času od leta 1995 do 2012 se je očitno zmanjšal delež prepričanih, da so se domobranci borili za slovenske interese (z 31,4 na 21,2 odstotka). V istem obdobju je delež tistih, ki se s tem ne strinjajo, ostal praktično enak (40 odstotkov, nekoliko se je povečal leta 2003 – na 45,4 odstotka) in je dvakrat večji od prve skupine; izrazito se je povečal delež tistih, ki ne vedo za odgovor – teh je že dobra petina; visok pa je tudi delež neodločenih (16,5 odstotka).

Ob močni nevednosti se zlahka ohranjajo tudi razlage, kot je naslednja: »Zaradi partizanskega nasilja je bila ustanovitev domobranske vojske nujno dejanje samoobrambe«. Od leta 1995 do 2012 sta se sicer zmanjšala deleža tako tistih, ki se s trditvijo strinjajo (s 27 na 16,5 odstotka), kot onih, ki jo zavračajo (z 41,7 na 32,9 odstotka), vendar se je zelo povečal delež nevednih (s 14,8 na 31,7 odstotka). Domnevamo lahko, da se bo nevednost še povečevala, kajti vedno več bo odraslih, ki so se izobraževali v samostojni Sloveniji, v kateri je pouk o prelomnem obdobju druge svetovne vojne in NOB skrčen na minimum.

O ponosu na zmago nad fašizmom in nacizmom

Podatki SJM od 1995 do 2012 kažejo, da je stalno in prevladujoče prepričanje, da so bili partizani tisti, ki so se borili za interese slovenskega naroda (73,8 oziroma 72,5 odstotka). Delež tistih, ki se s tem ne strinjajo, se je v tem času prepolovil (z 12,2 na 6,1 odstotka), medtem ko se je precej povečal delež nevednih (z 2,1 na 13 odstotkov).

K zanesljivosti te ocene lahko prispeva tudi sprejemanje trditve »V času druge svetovne vojne je bila partizanska vojska edina prava slovenska vojska«. Kljub zatrjevanju, da je prava slovenska vojska tista, ki se je borila za vero in proti »komunizmu«, podatki kažejo, da večina misli drugače. V zadnjih sedemnajstih letih se je okrepilo prepričanje, da je bila edina prava slovenska vojska partizanska (65,5 odstotka leta 1995 in 69 odstotkov leta 2012). Ob tem, ko je tako prepričanih več kot dve tretjini anketiranih, pa že dobra petina ne ve, kako bi se opredelila glede partizanske vojske. Če ob tem upoštevamo, da se je začelo v javnih medijih opuščati ustrezne oznake partizanske vojske (in nadomeščati s posplošenim »odporniškim gibanjem«), potem je ob naraščajoči nevednosti možno pričakovati razširjanje in utrjevanje zvodenele in zlagane podobe o partizanskem narodnoosvobodilnem boju.

V času stalnih poskusov zmanjševanja pomena OF in partizanskega boja je vredno pozornosti spreminjanje ocene o tem, »kakšno podporo med slovenskim prebivalstvom sta imela Osvobodilna fronta in partizanstvo«. Po podatkih SJM se je delež tistih, ki menijo, da sta OF in partizanstvo imela podporo večine ali velike večine prebivalstva, od leta 1995 do 2012 nekoliko zmanjšal (z 61,4 na 55,7 odstotka), nekoliko se je zmanjšal (že tako majhen) delež tistih, ki so ocenili, da je šlo za podporo (le neznatnega) manjšega dela prebivalstva (s 7,4 na 4,3 odstotka), pa tudi tistih, ki so menili, da je bila podporna približno polovica prebivalstva (s 25,6 na 19,2 odstotka). Izjemno pa se je povečalo število nevednih: s 5 na 20,6 odstotka.

Glede podpore slovenskemu domobranstvu večina ocenjuje, da so ti uživali podporo manjšega (le neznatnega) dela prebivalstva, čeprav se je delež od leta 1995 do 2012 zmanjšal (s 63,2 na 51,6 odstotka). Ob zanemarljivih deležih tistih, ki menijo, da je velika večina (5,8 odstotka leta 2012) ali približno polovica (12,1 odstotka leta 2012) podpirala domobranstvo, se je zelo povečal delež nevednih (z 11,5 odstotka leta 1995 na 27,5 odstotka leta 2012).

V raziskovanju slovenskega javnega mnenja je bilo leta 2005 zastavljeno vprašanje: »Maja letos bo Evropa proslavljala 60-letnico konca druge svetovne vojne in zmage nad nacizmom in fašizmom. Ali smo Slovenci lahko ponosni na svojo vlogo pri tej zmagi ali ne?« Ocena, da je ta zmaga temelj za ponos, je absolutno prevladujoča, čeprav se je že leta 2007 delež ponosnih nekoliko znižal (z 81,1 odstotka leta 2005 na 74,5 odstotka leta 2007), delež nevednih pa povečal (s 13,4 na 17,8 odstotka).

Splošni podatki SJM v letu 2007 o ponosu na vlogo Slovencev pri zmagi nad nacizmom in fašizmom se opazno razlikujejo, če jih opazujemo glede na starost, zaposlitev, kraj bivanja ter spol. Navajam le nekaj tistih deležev, ki najbolj odstopajo od povprečij. Zelo očitna je generacijska razlika, saj se z upadanjem starosti zmanjšuje tudi delež ponosnih, povečuje pa delež nevednih. Tako je pri tistih, ki so stari manj kot 30 let, nasploh najnižji delež ponosnih na zmago (68 odstotkov v primerjavi s poprečnim 75-odstotnim deležem) ter precej nadpovprečen delež nevednih (24 odstotkov v primerjavi s povprečnim 17,8-odstotnim deležem).

Po ponosu na zmago nad nacizmom in fašizmom od povprečja najbolj izstopajo navzgor prebivalci notranjsko-kraške regije (96 odstotkov), zasavske (90 odstotkov), Ljubljane (86 odstotkov), goriške (82 odstotkov) in spodnjeposavske regije (80 odstotkov). Nadpovprečno ponosni so višje in visoko izobraženi (80 odstotkov) ter vodilni in vodstveni kadri (85 odstotkov). In še glede spola: moški so nekoliko bolj ponosni kot ženske (77 oziroma 72 odstotkov).

Javno mnenje ni razklano na pol

O spreminjanju množične zavesti veliko pove tudi odnos do samih pojmov socializem in kapitalizem, ki so ga anketiranci izražali v raziskovanju od leta 1993 do 2011. V tem času se je zelo povečal delež tistih, ki imajo pozitiven odnos do pojma socializem (s 17,9 leta 1993 na 44 odstotkov leta 2011), teh, ki v socialističnem obdobju vidijo le slabosti, strah in zatiranje, pa je vedno manj kot 10 odstotkov. Hkrati se je močno povečal delež ljudi, ki imajo negativen odnos do kapitalizma (z 29 na 40 odstotkov).

Spreminjanja odnosa gotovo ni mogoče pojasniti poenostavljeno z »jugonostalgijo«, temveč s hitrim razkrajanjem institucionalno zagotovljene socialne varnosti večine prebivalstva. Pri ocenjevanju ene in druge ureditve gotovo ni šlo (in ne gre) za neko »ideološko« pristransko prakso, temveč za neposredno življenjsko izkušnjo na ključnih področjih uresničevanja sistema družbene blaginje. V postsocialističnem obdobju so se namreč hitro razblinile rožnate obljube in pričakovanja o tem, kako bo »demokracija« prinesla boljše možnosti življenja, na kar se je skrčilo javno predstavljanje prednosti mnogostrankarske politične ureditve ob zamolčevanju ekonomske vsebine, ki se je vezala na »stare demokracije«.

Rezultati raziskovanj slovenskega javnega mnenja prepričljivo kažejo, da državljanska zavest ni razklana na pol, temveč asimetrično, pri čemer se opazno krepi pozitivno vrednotenje NOB in socializma. Ta tendenca prevladuje pri tistih, ki svoja stališča oblikujejo na podlagi svojih izkušenj, merjenih z merili pogojev za dostojno in človeka vredno življenje ljudi. Pomanjkanje primerljivih izkušenj v različnih sistemih družbene blaginje in izobraževalni primanjkljaj v oblikovanju (za)vedenja o celovitem zgodovinskem dogajanju verjetno prispevata k temu, da se (zlasti pri mlajših) povečuje kategorija neodločenih in predvsem nevednih. Kolikor se bo takšna usmeritev nadaljevala, se bo postopno krčil tudi moralni kapital, ki je bil pridobljen pred zasukom političnega sistema.

Prav opiranje na ta kapital lahko pripomore k iskanju izhodov iz sedanje vsestranske krize. Ne gre za to, da bi pri načrtovanju prihodnjega razvoja preprosto upoštevali »stare recepte«, temveč da bi njihove sestavine prilagodili novim zahtevam. To pomeni, da bi kot družba težili k ustvarjanju takšnih razmer, v katerih bodo spoštovane in sistemsko varovane vrednote, kot so svoboda, ustvarjalnost, samostojnost, enakost, pravičnost. Samo tako se lahko zmanjša pritisk ene same možnosti – nadaljevanje obstoječega stanja, ki brez korenitih sprememb vodi v novi kolonializem in splošno revščino. Za upor zoper to smer razvoja pa so potrebni tudi ozaveščeni in pogumni ljudje. Vstajniško gibanje je pokazalo, da takšni ljudje so in da se njihovega glasu ne more kar preslišati.