Po uspešnici Čefurji raus!, za katero je prejel kresnikovo in Prešernovo nagrado, je posnel filmski celovečerni prvenec Piran-Pirano, lani pa je izšel njegov drugi roman, Jugoslavija, moja dežela, ki je letos prav tako dobil kresnika, s čimer je Vojnović prvi avtor, ki je to nagrado dobil za svoj prvi in drugi roman. Zdaj je pred vrati premiera drugega celovečernega filma, posnetega po romanu Čefurji raus!.

Začniva na koncu, pri filmu Čefurji raus!, ki bo premierno prikazan konec septembra na Festivalu slovenskega filma, na neuradni junijski premieri pa je že požel nemalo odobravanja. Kako to, da se tega filma niste lotili takoj po uspehu istoimenske knjige, ampak ste presenetili s filmom Piran-Pirano?

Po izidu knjige sem potreboval določen čas, da sem se nekoliko distanciral od vsega, kar mi je njen nepričakovani uspeh, odmev tematike v družbi prinesel in kar na neki način traja še danes, saj njena gledališka uprizoritev še živi, knjiga se še vedno bere, doživela je pet ponatisov, šest prevodov… Če bi takrat film režiral kdo drug in bi bil sam le scenarist, bi šlo hitreje, ker pa sem si želel režirati sam, sem potreboval ta časovni odmik, da filmska zgodba dozori. In res mi je ta odmik pomagal, da je film vsaj v nekem delu odstopil od knjige, da je našel svojo formo, da sem torej našel tiste stvari znotraj zgodbe, ki so me toliko prevzele, da mi je to dalo energijo, da se še enkrat ukvarjam z njo. Ukvarjanje z isto zgodbo v kratkem času sicer ni ravno mamljivo, zdaj pa je bilo drugače.

Mamljivo bi jo bilo morda takoj spraviti na film iz promocijskih razlogov, prodajati žemljice, dokler so še vroče?

No, pri nas tudi ti učinki niso ravno mamljivi! (smeh) V nekem drugem svetu bi verjetno že takoj napisal tudi Čefurje raus 2 in posnel film in kaj vem kaj še, ker bi mi nekdo dal tako ponudbo, da je ne bi mogel zavrniti. Pri nas pa so na delu čisto drugi motivi, in še sreča, da je tako, da sem si smel oddahniti, drugje mi verjetno tega ne bi dopustili. Z distance sem bil sposoben videti, kje so močnejše in kje šibkejše točke zgodbe, če bi film posnel takoj, bi bil zanesljivo drugačen.

Imamo nekaj tradicije filma, ki izhaja iz knjig, a je ta odnos pogosto težaven, svetla izjema so vsekakor filmi po Lainščkovih romanih. Kako vidite razmerje med tema dvema medijema, ki sta si zelo različna?

Zelo različna sta, res, različno pa je tudi dojemanje bralcev in gledalcev.

Ker je vsak bralec svoj film že videl med branjem?

Ja, in ker smo kot bralci lahko veliko bolj subjektivni kot kot gledalci. Film ti ponudi režiserjevo vizijo knjige, pri branju pa vsaka beseda deluje na vsakogar različno, spodbuja zelo različne slike, in ne glede na to, kako natančno stvar opisuješ in s kakšnimi literarnimi sredstvi, je v bistvu toliko »filmov«, kolikor je bralcev. Zato je film na spolzkem terenu, nikakor se ne more povsem približati temu, kar si je bralec predstavljal, hkrati pa se ne sme preveč oddaljiti od njegovih predstav, da ga ne bi šokiral. Sam sem se odločil, da se s tem ne bom obremenjeval, in zato smo se med snemanjem ves čas hecali: Knjiga je bila boljša!, s čimer smo enostavno odganjali te primerjave, ki v resnici niso produktivne, ker se film ne bo mogel izkopati iz sence knjige, a to za njegovo kakovost ni odločilno.

Nekateri kritiki, ki so si film že ogledali, so z njim zelo zadovoljni, medtem ko so vašemu prvencu Piran-Pirano očitali staromodnost in igranje na preverjene igralske zvezde.

Na neki način je bil Piran-Pirano v resnici moj »drugi roman«, tisti, s katerim je avtor uspešnega prvenca vedno pod hudim pritiskom pričakovanj, svojih in bralskih; in tem pričakovanjem nikakor nisem ustregel. V filmskem svetu namreč glede prvenca veljajo zelo jasna pričakovanja, veliko bolj določena kot pri literaturi. Pisati lahko začneš na kakršenkoli način, v kakršnem koli slogu, če bi bil moj prvi roman zgodba filma Piran-Pirano, bi bilo to verjetno čisto ok, pri filmu pa se od prvenca zahteva nekaj novega, nedorečenega, rahlo naivnega, nedolžnega in polnega energije. Filmski prvenci se napajajo z energijo, Piran-Pirano pa je popolnoma nekaj drugega. In ker sem ta pričakovanja s Čefurji sam spodbudil, sem potem s filmom marsikoga tudi neprijetno presenetil.

Zakaj ste se lotili partizanske tematike, ki je v slovenskem filmu vedno bila strašno spolzek teren?

Ko sem se je loteval, se mi je zdelo, da ima veliko skupnega z mojo, postjugoslovansko topiko, a ko zdaj gledam nazaj, je očitno, da sem se za prvenec lotil pretežke naloge. Tema je izjemno kompleksna, v filmu se prepletata dve zgodbi v različnih časovnih obdobjih, je obrtniško zelo zahtevna naloga, in šele ko sem film končal, so se mi nekatere stvari odprle, nekatere stvari smo ugotovili šele v montaži, a bi jih verjetno morali upoštevati že pri scenariju. Mogoče sem res sam sebi vrgel preveliko poleno pod noge, a filmarji radi stopamo na neznane terene, tudi če to ni vedno varno. No, scenarij za film Čefurji raus!, pa tudi roman Jugoslavija, moja dežela pa sem nedvomno napisal v želji, da bi se spet vrnil v ta moj prostor, na domač teren. In mogoče je tudi zato Jugoslavija, moja dežela spet tako uspešna knjiga.

Pri obeh filmih ste hkrati režiser in scenarist. Ima tudi to lahko pasti?

Vsekakor, ker lahko isto napako vlečeš skozi obe »špuri«. Zato mi je bila tako všeč gledališka izkušnja, kjer sem Čefurje prepustil režiserju in scenaristu Maretu Bulcu, in ta je potem skupaj z igralcem Aleksandrom Rajakovićem-Saletom stvari naredil po svoje, tako kot jih gledališče zahteva. Počutil sem se super, prišel sem kot gledalec, brez bremen, radoveden, da vidim, kaj so iz knjige naredili.

Torej vas ne obseda tista narcisistična bolezen: joj, pa ga bodo spreminjali, pa bodo izpuščali bistveno, pa ne bodo prav razumeli…

Ne, te bolezni nimam ravno zaradi svoje lastne režiserske izkušnje, ker vem, da ni mogoče režirati, ne da bi režiser prilagodil besedilo svoji režijski viziji. Ko sem bil prvič scenarist za kratki film Sretan put, Nedime, mi je bilo jasno, da ni dovolj, da se zgodba sestavi meni; dokler se ne sestavi tudi režiserju, ga ne more začeti režirati. In tako sva z Markom Šantićem trikrat spreminjala konec, da se je ta tudi njemu zdel v redu. In ker ste prej omenili Lainščka: prav njegovo sodelovanje z režiserjem Markom Naberšnikom kaže, kako dobro je, kadar se pisatelj/scenarist in režiser ujameta. Kajti na koncu mora zadnjo besedo prepustiti drugemu tudi režiser, namreč igralcu, igralec je tisti, ki bo govoril tekst, in če ga ne čuti, ne moreta ne pisatelj ne režiser nič.

V tem je velika razlika med filmom in knjigo: knjiga je od prve črke do zadnje pike tvoja, film pa si moraš deliti s soustvarjalci. Meni je to v užitek: opazovati, kako se zgodba z vstopom vsakega novega člana v filmsko ekipo spreminja, dobiva nove razsežnosti. Vloga režiserja je, da poskrbi, da vse to ne odplava v različne smeri, da vsi zasledujejo isti cilj, da posameznikom celota ne spolzi iz rok.

Bo film Čefurji »tekmoval« z gledališko uspešnico?

Ta je res doživela 300 ponovitev, na različnih odrih, zaradi česar se je tudi spreminjala in je bil tudi njen sprejem zelo različen: razumeli so jo od angažirane underground igre v Gleju do »pofl« teatra in stand up komedije, kar kaže na to, kako občutljiva je gledališka predstava za ambient, v katerem jo igrajo, in kako zunanji kontekst predstave zelo vpliva na strokovna mnenja o predstavi. Pa tudi občinstvo lahko spremeni predstavo, in včasih so se ljudje smejali že čisto vsemu, povsem so prezrli resnost sporočila.

To pa je nevarnost komercialnih predstav, občinstvo, željno lahkotne zabave, se reži, preden igralec sploh odpre usta.

In to lahko gre do te mere, da so se smejali tudi ob stavku: »In potem so ga izbrisali.« Ravno zato mi je bilo najbolj zanimivo opazovati reakcije gledalcev, tega kot pisatelj nikoli ne dobiš. V gledališču so vsakič drugačne, enkrat se smejejo, enkrat ne, enkrat zaživi en del, drugič drug. To mi je bila zelo dragocena izkušnja, kakšen vpliv ima lahko na občinstvo ena sama beseda.

Vas je ob tem zamikalo, da bi se preizkusili v gledališki režiji?

Ne, ne čutim se kompetentnega, nimam potrebne izobrazbe, predvsem kar zadeva delo z igralci. To sem ugotovil tudi pri nastajanju filma Čefurji raus!, saj smo imeli najprej pod vodstvom gledališkega režiserja Tomija Janežiča mesec in pol vaj z igralci, štirimi protagonisti, enim študentom AGRFT in tremi popolnimi naturščiki, šele potem smo začeli snemati, in pri tem sem se tudi jaz res zelo veliko naučil. Pri Piran-Piranu tega ni bilo, saj so bili igralci stari mački, ki mojega vodstva skorajda niso potrebovali.

A gledališču se ne izmikam povsem, pravkar sem končal neki dramski tekst in ga z veseljem potisnil v roke režiserju, z besedami: No, zdaj pa naredite, kar se narediti da! (smeh)

Za kakšen tekst gre?

Gre za naročeno besedilo SiTi Teatra, s tem da sem imel zelo težavno nalogo. SiTi Teater je komercialno gledališče, ki pa si je zaželelo teksta na zelo resno temo, na temo nestrpnosti. Tekst, ki ima naslov Tak si in se dogaja v taksiju, govori o vseh vrstah nestrpnosti, o tem, koliko je je, ne da bi se tega sploh dobro zavedali, če pa se že, je ne jemljemo resno. Beseda čefurji je na primer po knjigi resda dobila tudi nevtralen ali celo pozitiven prizvok, a ko jo je na twiterju uporabil bivši državni sekretar Marko Štrovs, je to naredil na totalno zmerjaški način. Za vsakim vogalom se torej skriva neki predsodek, neka potencialna žaljivka, svojih predsodkov in malih rasizmov se niti ne zavedamo. Na ulici bo vsakdo rekel, da pri nas rasizma ni, a to je zato, ker je Slovenija etnično zelo homogena, takoj ko pridejo trije afriški turisti, pa se zadeva spremeni.

Kdo bo režiral ta Tak si?

Aleksandar Popovski, igrala pa bosta Klemen Slakonja in Tadej Toš. Pritegnila naj bi veliko ljudi, a s temo, ki je družbeno angažirana, kar mi je zelo všeč. Gledališče je edino, ki omogoča angažiranost in resnično aktualnost, nastanek filma ali knjige lahko traja več let, medtem pa se dogodki že pozabijo. V gledališču je to le vprašanje mesecev, res lahko odreagiraš na trenutno dogajanje.

Tudi v vašem romanu Jugoslavija, moja dežela gre za predsodke, na vse straneh, hkrati pa je to prva slovenska knjiga, ki tematizira jugoslovansko vojno. Vse druge bivšejugoslovanske literature so jo že med njenim trajanjem in po njem obširno obravnavale. Kako razumete to slovensko zamolčanje? Še desetdnevne vojne v literaturi ni.

Pri naši vojni se zdi, kot da bi se pisatelji morda bali oskruniti ta desetdnevni spomenik.

Ker je tako brezobzirno politično instrumentalizirana, da bi bila prav vsaka obravnava že razumljena kot oskrunjenje, če je seveda ne bi napisal znani poet Krkovič?

Gotovo je tudi zato neke vrste tabu, četudi je splošno razumljena kot zelo pozitivna, medtem ko je že pri Hrvatih povsem drugače in zato tam večina literature govori o negativnem vidiku te vojne. Pri nas to zamolčanje verjetno ni samo literarni problem, kot družba smo se očitno odločili, da to ni naš problem, naš se je končal desetega dne, in zato nihče ni poskušal tematizirati tem, ki niso »naše«. Ob pisanju Jugoslavije, moje dežele sem se tudi jaz spraševal, ali bo tema mešanega zakona in očeta, vojnega zločinca, sploh koga zanimala. A se je pokazalo, da veliko ljudi osebno čuti zanimanje za to tematiko, preko družine ali prijateljev, a je to očitno ostalo samo na ravni intimnega.

Ker je uradni diskurz naredil vse, da bi nas oddaljil od »Balkana«, tudi z izbrisom? In se nam je ta Balkan potem vrnil v najslabši obliki, kot politični »komšiluk« in kot nereflektirana jugonostalgija?

Vsekakor. Pa četudi so oficirske zgodbe tudi slovenske, tudi tu so se družine razklale, ravno ko sem končeval knjigo, sem bral reportažo o beograjskem hotelu Bristol, v kateri je tudi zgodba gornjeradgonskega oficirja Trifunovića. Mene zanimajo ravno te postranske zgodbe, ne vojna kot taka, ampak njeno obrobje, ne neposredno udeleženi, ampak njihovi otroci, posledice, ki jih trpijo oni. In res je, da je tovrstne literature, pa tudi filmov v drugih delih bivše Jugoslavije veliko, pri nas pa nič.

Mislite, da bi to lahko pisateljsko pritegnilo nekoga, ki ni vsaj posredno s to tematiko osebno povezan?

Verjetno ne, ob vseh temah, ki so danes na voljo. To le mora biti del tebe, če naj temu posvetiš roman.

Ravno zato se zdi, kot da ste poklicani, da zapolnjujete to belo liso.

In ravno zato sem imel dvome, tudi glede recepcije v Srbiji in na Hrvaškem. A so odzivi večinoma zelo pozitivni.

Ali tam razumejo knjigo kot slovenski pogled na dogodke, kot drugo plat?

Dojemajo me kot slovenskega pisatelja, a hkrati moj roman označujejo kot jugoslovanski, mene pa kot enega tistih piscev, ki tematizirajo ta širši prostor in njegovo problematiko in ki ga zato lahko čutijo tudi kot svojega. Pojem jugoslovanskega pisatelja se je v zadnjem času reinkarniral predvsem zaradi literarne diaspore, številnih izseljencev, ki na različnih koncih sveta pišejo o teh krajih v svoji materinščini. Tak je bil, denimo, Aleksandar Hemon, čeprav zdaj že piše v angleščini, pa Semezdin Mehmedinović, Ivančica Đerić, Bekim Sejranović in mnogi drugi, ki živijo in pišejo v tujini, izdajajo pa knjige na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni… Poimenovanje te književnosti za jugoslovansko lahko razumemo tudi kot upor zoper nacionalistične delitve, ki je prisoten v delih teh avtorjev.

Vsi ti avtorji imajo vendarle skupen jezikovni prostor, vas pa je treba prevajati. Jezikovne zadrege so pri prevajanju nastopile že pri Čefurjih, zdaj spet. Kaj je izgubljeno s prevodom?

Prebral sem bosanski, srbski in hrvaški prevod Čefurjev in ugotovil, da so vsi prevajalci ugotovili, da v prevodu ne morejo ujeti čefurščine, te žargonske mešanice slovenščine in srbohrvaščine, ki je tako značilna prav za Ljubljano. Ta del knjige se je torej s prevodom izgubil, s tem se moramo sprijazniti jaz, prevajalec, urednik, bralec pa verjetno niti ne ve, da je prikrajšan. Srbski in bosanski prevod sta sicer zelo sočna, duhovita, za poljskega pa nekateri pravijo, da je bolj pust, ker očitno ne obstaja taka sočna pogovorna poljščina. Potem je tu vprašanje kletvic, ki v različnih kontekstih delujejo različno, v Srbiji sploh niso opazili, da jih je veliko (smeh), pri prevodu odlomkov v ruščino pa je bil to že pravi šok. Pri švedskem prevodu pa so se jih odločili pustiti neprevedene, v originalu, ker jih Švedi zaradi številčne jugoslovanske manjšine prav dobro razumejo; vsaj tisti, ki so bili vsaj enkrat na nogometnem igrišču, jih poznajo. Strašno me je zabavalo, ko sta mi švedska pisatelja, eden z iranskimi, drugi z afriškimi koreninami, naštevala balkanske kletvice. Puščanje teh besed v originalu je torej imelo smisel, bralcem je določilo kontekst priseljencev, ki jim ni neznan, in zato je bil tudi interes za knjigo velik.

Tudi v Jugoslaviji, moji deželi ste puščali lepo mero besed in sintagem v srbščini, včasih ste jih položili v usta Slovencu, včasih Srbom.

To sem naredil, ker je glavni lik dvojezičen, ker mu, kot mnogim, misel preskakuje iz enega jezika v drugega, še posebej, kadar govori o zadevah, ki se navezujejo na drugo jezikovno območje. Na začetku pisanja sem hotel dialoge pustiti kar v originalu, tako kot na filmu pogosto slišimo ljudi, ki govorijo v različnih jezikih. A je bilo teh dialogov na koncu precej, preveč, da bi lahko ostali v izvirniku, ker bi to že oviralo razumevanje. Če pa to prevedeš v en jezik, se izgubi točno ta preklop iz enega jezika v drugega. Da bi vsaj nekoliko ohranil razliko, sem torej naredil kompromis in sem nekatere stvari, ki zvenijo sočno in jih mnogi v Sloveniji poznajo, pustil v srbohrvaščini.

Zakaj pravzaprav ne bi bilo možno napisati dvojezičnega romana, še posebej v jezikih, ki sta si tudi lingvistično, ne le kulturno-zgodovinsko blizu? Pri Tolstoju je kar precej francoščine, pa se nihče nikoli ni pritoževal. Tu pa bi gotovo vsi puritanci skočili do plafona.

Ravno zato mi je bila všeč ideja Sama Ruglja, da bi naredili dve izdaji, eno z originali in eno povsem prevedeno, a smo se pač odločili za to srednjo pot, ker je vedno manj ljudi, ki dobro govorijo oba jezika in jih preskakovanje ne moti. Predvsem mlajši, ki sem jim dal tekst v branje, so trdili, da sicer razumejo, a se jim branje zatika, ni več gladko.

Joj, in vsak naporček je že odveč, vse mora teči gladko… Po drugi strani vsi berejo angleško, vsi trdijo, da znajo angleško, a je to znanje v resnici ravno tako polno lukenj, njihovo razumevanje pa tudi.

Verjetno res, a sem se vseeno odločil, da te stavke prevedem nazaj v slovenščino, za sol pa sem pustil nekaj besed. In seveda se je to pri prevodih spet izgubilo, so pa v srbskem prevodu zadevo ločili tako, da so ponekod uporabljali ekavico, drugje ijekavico, in so na ta način vzpostavili razliko.

Ali drži, da ste morali za film Čefurji raus! narediti podnapise?

Res je, so že narejeni, za tiste dele, ko se govori v srbohrvaščini, se pravi predvsem pogovori s starši. Čefurščina pa je seveda ostala brez prevoda, saj bi sicer vse skupaj postalo že smešno, kot takrat, ko so Hrvati predvajali srbske filme s podnapisi! In so ljudje samo brali namesto gledali film. In se zabavali. Pri filmu še bolj kot v literaturi ni treba razumeti čisto vsake besede, da bi ujeli smisel.

Še posebej ker vemo, da na primer tudi iranske filme vsa Evropa gleda s skrajno okrnjenimi prevodi prevodov, pa vendar te filme nagrajujejo, obožujejo.

Obožujemo jih v inačici, ki smo si jo samo naredili s prevajalskim minimalizmom, res je! (smeh)

Slišim pa tudi, da je na interno premiero Čefurjev nekaj ljudi prišlo zaskrbljenih, češ da je film menda protislovenski. To je torej naslednja epizoda norosti po tisti, da so vas ob izidu romana leta 2009 kazensko ovadili zaradi razžalitve policije. In tudi Turkov duh ideološkega nadzora nad umetnostjo očitno še vztraja.

To sem tudi jaz slišal, in zato lahko tudi na tem mestu pomirim vse, ki jih to skrbi, da se film veliko manj kot knjiga ukvarja s slovenskim okoljem, akcent je bolj na vsakdanu teh družin, staršev in otrok. Vsi so lahko mirni.

Toda vprašanje za prestrašene ostaja: ali je leta 2013 dovoljeno narediti protislovenski film, ali je dovoljeno pokazati, da v tej družbi politika nadzira umetnost?

Kaj je protislovensko? Je to protidržavno? Pri nas imamo glede tega zanimivo situacijo, desnica, ki je proslovenska, je hkrati protidržavna, razgradila bi državne institucije, ne bi plačevala visokih davkov, ne bi imela močnih javnih servisov, vse bi temeljilo na individualizmu. Levica, ki je po tej logiki absolutno protislovenska, pa bi imela močno državo, bila bi kritična, a bi z močnimi institucijami nadzirala vse.

Toda ali je protizakonito narediti protislovenski film? Dikcija »protislovenski« je čisti prepis tiste iz prejšnje države, kjer so umetnike preganjali, češ da so protijugoslovanski.

Mislim, da vsak film, ki prikazuje realnost, v neki točki smeši in kritizira tudi državo. Toda po mojem je tako, da bolj ko si kritičen, bolj si patriotski, saj si želiš, da bi bilo boljše, ni ti vseeno. Tisti, ki mu vse dol visi, ne plačuje davkov, seli se v Monako, briga ga za Slovenijo, nas, ki tu živimo in delamo, pa skrbi.

Je patriotski film torej državi in narodu v korist?

Take filme smo imeli v prejšnji državi, pa ne vem, ali so ji ravno koristili. (smeh) Očitno je nekdo našel partijski učbenik za tretji razred in tam naletel na besedo protislovenski. Mene to zabava; ta kampanja proti Čefurjem, češ da smo levičarska propaganda, se je začela zelo hitro, gospod Prodnik je prišel film gledat v sredo, v četrtek je v Demokraciji že pisalo, da je protislovenski. Hecno je, da se ne zavedajo, da nam na ta način delajo največ reklame, tako da hvala lepa in prosim za še!

Lep napredek je vsaj v tem, da je gospod Prodnik prišel film pogledat, film Jaz sem Janez Janša so ožigosali, preden so ga sploh zmonitrali.

No, Petra Janša, ki je v Demokraciji o filmu pisala, ga ni videla, očitno je zaupala komu, ki ga je, tako da se ta tradicija nadaljuje.

Tudi na podelitvi kresnika si je Ivo Svetina privoščil nekakšen ksenofobni izpad. Očitno imajo tudi intelektualci težave, še posebej v kombinaciji z alkoholom.

To samo dokazuje, koliko je nestrpnosti tam, kjer je ne pričakujemo, kjer marsikaj velja za hec. In da ne bo pomote, tudi čefurji niso imuni, tudi oni so pogosto nestrpni, čeprav so hkrati žrtve nestrpnosti. Sam se ob teh izpadih zoper mene predvsem trudim, da ne bi končal v poziciji žrtve, ker to nisem, nimam te pravice z ozirom na to, kakšno življenje živim. Pozicija žrtve te lahko povsem posrka vase, zaznamuje zelo nadarjene ljudi in njihovo ustvarjanje. Zato me ob takšnih ekscesih bolj zanima, kaj manjka v življenju tistih, ki se me na tak način lotevajo, kakšen problem ima gospod Svetina ali kdorkoli drug, ki me na tak način obdeluje. Kako nastaja nestrpnost, kdaj v naših življenjih in zakaj, na kakšen način se manifestira, pritajeno, zavito v celofan, v šalo, skozi nenadzorovane izbruhe ali celo skozi fizično nasilje.

To, da nekdo javno nasprotuje nagradi za neki roman, se mi ne zdi problem, sploh ker je bila res izvrstna romaneskna letina in bi bila literarna debata o tem, zakaj nagrade ni dobil Marko Sosič, zakaj ne Maruša Krese, nadvse dobrodošla. O tem bi še kako morali spregovoriti, vsi nominiranci bi od tega nekaj imeli, literarnih analiz svojega dela se vedno le veselim.

Vas »na nacionalni osnovi« nadlegujejo tudi kot kolumnista?

Ne, kot kolumnistu mi ni hudega, še posebej, odkar so moje kolumne v Dnevniku objavljene v soboto, ne več v petek. Očitno ljudje komentirajo v delovnem času, v soboto pa so pač na kakšnih izletkih.

Mislite, da vam ni miru prinesla tudi selitev v Objektiv, ki ima resnejše bralstvo?

Morda tudi, a komentiranja bralcev je neprimerno več čez teden. Za tista vedno ista »dežurna« komentatorska imena pa verjetno drži, da so zaposleni na kakšnih agencijah in v strankarskih pisarnah in je njihova poklicna naloga pljuvati, relativizirati moč zapisanega in speljati debato stran od teme, ki jo kolumnist obdeluje, s tem pa nevtralizirati problem in razpravo o njem; da gre, skratka, za prikrito politično delovanje.

In tako smo ob žalostnem paradoksu, da je načelno najbolj demokratično platformo, internet, možno uzurpirati s tremi pridnimi pisunčki?

Očitno. S petimi različnimi kvazikomentarji lahko razvodeniš še tako precizno mnenje ali pa zablokiraš debato, da drugi obupajo in nehajo pisati. To se dogaja tudi na twiterju in na vseh spletnih forumih. To je bilo videti ob nedavnih vstajah, kjer je bil način dela teh pisunov zelo jasen: še preden se je shod sploh začel, so bile vse te platforme že zbombardirane z »informacijami«, kako malo je vstajnikov, kako sploh ne vejo, kaj hočejo, protiudarec je bil zadan, še preden se je udarec sploh zgodil. To se pri nas da narediti, ker je prostor tako majhen, kjer je velik, to ni mogoče.

Zanimivo pa je, da nekatere kolumne po tednu dni, ko jih »odpianijo«, zaživijo še eno življenje na facebooku, s povsem novimi komentarji, to je nekaj, česar prej seveda ni bilo, in o tem se vedno hecam: glejte, papir prehiteva internet!

Česa vas je kolumnizem naučil?

Je zelo dobrodošel trening, ves čas sem v stiku s pisano besedo, preizkušam tudi različne stile pisanja, včasih so teksti zelo literarni, včasih satirični, kot nekakšna delavnica pisanja, ohranja me v stiku z aktualnimi dogajanji, medtem ko te snemanje ali pisanje romana lahko hitro odpelje kam drugam. Poleg tega lahko nenehno preverjaš, na kaj se ljudje odzivajo. Generalna os, ki se mi kaže, je sicer ta, da je takoj, ko ne pišem o Sloveniji, odzivov neprimerno manj. Tudi če na primer pišem o rasizmu na Švedskem in pri tem zadevo postavim tudi v slovenski kontekst, bo odzivov neprimerno manj. Najbolj odmevna letošnja kolumna je bila o ljubljanski kavi! (smeh) S to se je očitno lahko vsak poistovetil, čeprav se mi ni zdela boljša od kakšne druge; njene metafore večinoma sploh niso razumeli. Po mojem to kaže na našo obsedenost s samim sabo na najbolj banalen način.

In kaj bo vaše naslednje delo? Film ali roman?

Knjiga, filma imam za nekaj časa dovolj, filme je v naših razmerah ekstremno naporno snemati. Mislim, da se je bom resno lotil po novem letu.

Na kakšno tematiko naj se pripravi veliki brat?

Tokrat bom obravnaval bolj intimne teme.