Domobranci so se med drugo svetovno vojno častno borili proti komunistom, je namreč trdila. Oni naj bi že takrat vedeli, kakšno zlo je v resnici komunizem in kakšno trpljenje bodo v prihodnjih desetletjih Stalin in njegovi občudovalci povzročili človeštvu. Zato so se po kratkem premisleku odločili, da ne bodo svojih moči zapravljali v spopadu z benignim nacizmom, ki je bil, kar bo kmalu za njimi ugotovil tudi širni svet, le kratkoročna nevšečnost, temveč se bodo raje, kot prvi v zgodovini, zoperstavili rdečemu nadzlu. Če sem torej preteklost, ko je pod vrtiljakom v Rovtah zaradi vrtoglavice s težavo lovila ravnotežje, prav razumel, so se naši ameriški in britanski zavezniki med letoma 1941 in 1945 povsem naivno in nespametno ukvarjali s Hitlerjem, saj sta človeški rod v resnici ogrožala njuna prijatelja Tito in Stalin.

Meni se vse to sliši dokaj logično, sem iz samega usmiljenja rekel preteklosti, ko sem jo, tako ubogo in zvrtinčeno, iz Rovt peljal proti domu. Še vedno ji je bilo slabo in ni bila niti najmanj podobna sama sebi, a je bila kljub temu vidno vesela mojih tolažilnih besed. Po vsem hudem, kar je revica preživela v preteklih dneh, je upravičeno dvomila sama vase. Njej na ljubo sem zato nadaljeval svojo misel in ji zaupal, da mi je zdaj, ko vem, da so se naši domobranci že takrat, ko je bil ves preostali svet okupiran z nacizmom, zavestno odločili za borbo proti komunizmu, marsikaj lažje razumeti. Preteklost me je začudeno pogledala, a v tem pogledu sem začutil radovednost, ki me je prosila, naj nadaljujem.

Naši domobranci so bili skrajno modernistično gibanje, sem ji razložil. Bili so nerazumljeni, ker so bili pred svojim časom. Vsi drugi bodo prvič v protest zoper komunistično oblast stopili na ulice šele leta oseminšestdeset, oni pa so se ji zoperstavili že med vojno. Osupla preteklost je pokimala, jaz pa nadaljeval, da če so domobranci prehitevali čas za dvajset let, potem je logično, da so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, torej takrat, ko so otroci partizanov začeli sanjati demokracijo in svobodo govora, se upirati in izzivati partijsko oblast, oni že globoko v kapitalizmu. Zato nas ne bi smelo presenečati, da so se v času panka večinoma borili le za lastno eksistenco in se iz osebnih interesov včlanjevali v edino obstoječo stranko, v partijo.

Preteklost, ki se je zaradi hudega glavobola komajda še vlekla za menoj, me je tu nekje verjetno prenehala poslušati in ni slišala, ko sem ji razkril, da je v svoji novi nerazpoznavni podobi neskončno všeč sedanji levici.

Ta mora namreč uživati v dejstvu, da leta 2013, ko se svet počasi, a vztrajno mobilizira za borbo proti globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu in diktaturi finančnih trgov, naši dokazano preroški domobranci največjega sovraga znova vidijo v komunizmu. Kaj drugega lahko to pomeni kot prekrasen znak za levičarje, da bomo najkasneje do leta 2033 spet vsi enaki in bo namesto Goldman Sachsa in JP Morgana svetu ponovno vladalo ljudstvo.

Tako sva, preteklost in jaz, ona od slabosti že skoraj nezavestna, jaz pa znova zadovoljen z njo in s seboj, stopila iz Rovt nazaj v civilizacijo in na križišču zavila levo.

A v tistem nama je pot prekrižala skupina hokejistov. V drsalkah so racali po makadamu in se zaradi od vročine zarosenih čelad zaletavali v drevesa ob poti. Ko sem zaprepaden zrl vanje, so mi povedali, da so na poti na evropsko prvenstvo, ki se bo kmalu začelo v Sloveniji. Že sem bil odprl usta, da bi izgubljencem raztolmačil, da je prvenstvo v košarki in da jih s hokejskimi palicami najbrž sploh ne bodo spustili v dvorano, a me je preteklost dregnila v rebra in mi zašepetala: »Ali ne vidiš, da so domobranci?«

»In kaj potem?«

»Oni vedno vztrajajo na svoji poti, ne glede na to, kako zgrešena je,« mi je pojasnila.

»Ampak vsi mi se bomo osmešili, če takšni vkorakajo v Stožice. Si predstavljaš na eni strani Tonyja Parkerja in druščino, na drugi pa šest slovenskih hokejistov?«

»Ne skrbi,« je rekla preteklost. »Čez sedemdeset let bomo vsem pojasnili, da je bilo leta 2013 tukaj v resnici hokejsko prvenstvo, ki ga nismo osvojili le zato, ker so vsi drugi udeleženci igrali napačen šport.«

Ker je prihajalo iz ust nekoga, ki je imel s preobrazbami že nešteto izkušenj, je zvenelo prepričljivo. Zato sem utihnil in molče opazoval, kako hokejisti izginjajo v daljavi. Narodu, ki ima tako prilagodljivo preteklost, se res ni treba bati prihodnosti, sem si rekel in pomirjen nadaljeval svojo pot proti domu.